Ne smemo biti egocentrični, da smo središče sveta, smo daleč od tega
Vse se vseskozi spreminja. Mi, vreme, vode, gozd, gore, Zemlja. V preteklosti so korenite obrate v evoluciji planeta povzročali padci asteroidov, vulkanski izbruhi in drugi naravni vzroki, v zadnjem času pa velike in zaskrbljujoče spremembe v naravi povzročamo ljudje.
Posledice naših dejanj so prinesle globalne podnebne spremembe, tali se večni led, gladina morij se dviguje, ekstremnih vremenskih dogodkov je vse več, rastline in živali izumirajo. Vendar narava se zna tudi prilagajati, izpraznjen prostor bodo napolnile druge vrste. Kako se bo v tem drugačnem svetu, kot ga poznamo danes, znašel človek? Nam bo še uspelo preprečiti najhujše? Na človeške posege v naravo opozarja razstava V vrtincu sprememb, ki so jo v sodelovanju s Prirodoslovnim muzejem Slovenije pripravili v Cankarjevem domu.
O razstavi, geodiverziteti in biodiverziteti, antropocenu, surovinah in mineralih smo govorili z geologom dr. Mihom Jerškom, v. d. direktorja Prirodoslovnega muzeja Slovenije.
Kakšno je sporočilo razstave?
Predvsem išče odgovore, kako človek posega v naravo in ali bo s svojimi dejanji tako pospešil spremembe v okolju, da bo škodil samemu sebi. Razstava ima na koncu dva izhoda in vprašanje je, po kateri poti bomo šli. Če bomo izbrali napačno, nas čaka hitrejši konec. Človek je razmeroma hitro zavladal planetu, vsaj tako se nam zdi, dejstvo pa je, da je velika večina vrst, ki so se hitro pojavile in zavladale, tudi hitro izumrla. Dolgoročno nas ne čaka svetla prihodnost. Glavni namen razstave je torej opozoriti, da so spremembe v naravi sicer stalnica, ampak da jih človek s svojimi posegi močno pospešuje.
Razstava prikazuje evolucijo Zemlje.
Eno glavnih vodil te razstave je, da se vse spreminja. Od nastanka pred 4,6 milijarde let, ko je bila Zemlja čisto raztaljena, do takrat, ko je nastalo ozračje, oceani, kopno. Vse to se spreminja, vendar gre za počasne dogodke. Geološko gledano je naš planet zelo živahen in geodiverziteta je osnova za biodiverziteto. Geodiverziteta pomeni raznolikost življenjskih okolij, ki je povezana z geologijo. Velik privilegij je, da ima Slovenija zelo visoko stopnjo geodiverzitete, gore, nižine, površinske in podzemne reke, kras, morja, gozd. Imamo ogromno različnih okolij, ki so podlaga, da je tudi biotska raznolikost tako pestra. Tukaj pa nastopi človek s svojimi posegi v okolje.
Kako se geo- in biodiverziteta prepletata v tem spreminjanju?
Če smo čisto konkretni: če zajezimo neko reko zaradi hidroelektrarne, to pomeni, da se spremeni rečni tok. Vse vrste, ki so vajene življenja v tekoči vodi, v stoječi ne bodo preživele. Ledeniki predstavljajo spreminjanje okolja, Triglavskega ledenika skoraj ni več. Enako morje, zaradi podnebnih sprememb se dviguje morska gladina, to vpliva na priobalni pas, zaradi višjih temperatur v naše morje prihajajo vrste, ki so značilne za toplejša morja. In takšne spremembe je pospešil človek. Dejstvo pa je, da se organizmi prilagajajo. To so počeli tudi v preteklosti. Na primer padec asteroida je zdesetkal življenje na Zemlji, to so izkoristile druge vrste. Zdaj se dogaja enako, na izpraznjen prostor se naseljujejo novi organizmi. Invazivne vrste, ki jim je sèm pomagal človek. Vendar pa, na stvari ne smemo gledati preveč egocentrično, da smo središče sveta – smo daleč od tega.
Zgodovino Zemlje ponazarjamo z geološko časovno lestvico, obdobja pa so določena z geološkimi in paleontološkimi dogodki, kot so množična izumrtja vrst. Zdaj govorimo o šestem izumiranju.
Med starejšim in srednjim zemeljskim vekom je izumrlo skoraj 96 odstotkov organizmov.
Geološke meje so postavljene takrat, ko se je močno spremenilo okolje, to je bilo povezano s padci asteroidov in izbruhi supervulkanov. Oboji povzročijo tako močne spremembe v podnebju, da se, če nič drugega, prekine prehranjevalni krog in potem se celoten sistem uniči. V obeh primerih se v ozračje sprosti veliko dima in prahu, kar prepreči sončni svetlobi, da pride do površja, prekine se fotosinteza, rastline začnejo propadati, potem živali, spremeni se temperatura na površju. Ob padcu asteroida so izumrli dinozavri, tako so dobili prednost sesalci in zdaj smo mi tisti, ki »vladamo«.
K sreči se nam padca kakšnega res velikega asteroida v relativno kratkem času ni treba bati.
Res, velika večina večjih asteroidov je na Zemljo popadala, ko se je Osončje še oblikovalo. Zdaj je bolj ali manj urejeno, so pa padci manjših meteoritov pogosti. Spomnimo se na Čeljabinsk, noben observatorij ni zaznal meteorita, je pa naredil veliko škode. Takšni nenadni in nenapovedani dogodki so vedno mogoči.
Kakšnega asteroida z nekajkilometrskim premerom, ki bi povzročil globalno katastrofo, res vsaj v bližnji prihodnosti ni videti. Ni pa povsem izključeno, da se v nekaj milijonih let ne zgodi kaj takega. V asteroidnem pasu jih je zelo veliko, kakšen lahko zaide preblizu Jupitra, ki ga katapultira proti nam, ali dva trčita in enega zanese, Zemlja pa ima ravno to smolo, da mu je na poti.
Kaj pa izbruh kakega supervulkana, sem ter tja se v središču pozornosti denimo znajde Yellowstone.
Tudi to so na srečo redki dogodki, dolžina našega življenja pa je kratka. Če bi zgodovino Zemlje razdelili na 24 ur, bi se človek pojavil šele v zadnjih sedmih sekundah.
Yellowstone je morda najbolj tempirana bomba, ni pa edina. Zelo veliko škode lahko naredi že vulkan, ki ni supervulkan. Vemo, da bo nekega dne izbruhnil Vezuv, pod katerim je Neapelj. Ljudje so vedno poseljevali vulkanska območja, saj to prinaša veliko prednosti, od energije do rodovitne prsti. Na Vezuvu je več opazovalnic, ki spremljajo njegovo aktivnost. Lahko bi napovedali izbruh, ne predstavljam pa si odziva na to napoved. Če bi ugotovili, da bi lahko izbruhnil čez 14 dni, kam se bo množica preselila? Na to nismo pripravljeni. Podobno je pri potresih, za katere nekateri pravijo, da bi jih lahko napovedali. Ampak četudi bi bilo to mogoče, nimamo logističnega načrta, kako bi potekala evakuacija, kako bi zavarovali izpraznjen kraj.
Če se vrneva h geološki časovni lestvici. Zaradi človekovega vpliva na planet nekateri že več let omenjajo novo epoho – antropocen.
Nekateri navajajo, da je nastopil leta 1950. To je znova tipično egocentrični pogled, ko se človek postavlja v središče planeta. Ko bomo izumrli, slej kot prej se bo to zgodilo … Nemogoče je, da bi kot vrsta obstali, smo preveč agresivni sami do sebe, po drugi strani pa nam je pandemija pokazala, kako ranljivi smo. Torej, ko/če bo vzniknila neka nova civilizacija, bo ta ugotavljala, da je nekoč na planetu živela neka civilizacija, vendar ta plast ne bo debela, morda kakih deset centimetrov, ponekod malo več, ponekod malo manj. Geološko gledano bo antropocen precej kratko obdobje, ena tanka plast. Podobno je med triasom in permom, ko je zelo tanka plast obogatena z iridijem po vsem planetu, kar pomeni, da se je takrat zgodilo nekaj katastrofalnega, nekaj podobnega bo s človekom. Smo pa posegli po materialih, ki so bolj obstojni v geološkem smislu, in kjer bodo izginila mesta, bo teh ostankov več. Še vedno pa v celotni zgodovini Zemlje ne bomo pomenili kaj velikega.
Za ljudi so pomembne tudi surovine. Je teh dovolj za potrebe tehnološkega sveta?
Zagotovo jih je v notranjosti Zemlje dovolj, drugo je njihova dostopnost in ekonomski izračun. Dober primer je bil cink, po katerem se je povpraševalo ob ekspanziji avtomobilske industrije. Takrat je bilo povpraševanje po cinku večje od povpraševanja po zlatu. Ta je stalnica, diamantov pa je celo preveč, če ne bi nadzorovali njihovega pridobivanja oziroma koliko jih gre na trg, bi njihova cena že zdavnaj močno padla.
Ko govorimo o tehnološkem razvoju, se vedno pojavljajo nove potrebe, še vedno je tu nafta, po drugi strani se vse bolj črpa sončna energija, ne smemo pa pozabiti, da proizvodnja solarnih panelov in baterij za shranjevanje energije prav tako obremenjuje okolje. Menim, da bi morali ljudje navdih in rešitve bolj iskati v naravi. Narava je rešitve ustvarjala štiri milijarde let.
Se vam zdi smiselno, da bi nekatere surovine iskali tudi v vesolju, prej sva omenjala asteroide, Luna je tudi vse bolj v središču pozornosti.
Za zdaj je to znanstvena fantastika. Preprosto predrago je. Samo rudarjenje na Zemlji je lahko do okolja prijazno, če rudarska podjetja investirajo v takšno tehnologijo. Problem je, da so rudniki pogosto v državah v razvoju, kjer ni zavez za ohranjanje narave in zdravja ljudi. Še vedno se ponekod za izpiranje zlata uporablja živo srebro, čeprav vemo, kako škodljivo je tako za ljudi kot okolje.
Ko ste ravno omenili zlato, se tudi pri nas še najde kak košček?
Mura in Drava sta zlatonosni reki. Še vedno se da sprati kako luskico zlata, nekateri zbiratelji to redno počnejo. To je zagotovo zelo prijeten konjiček, sploh ker smo v naravi.
Ali kak del Slovenije res izstopa po geološki zanimivosti?
Cela država je en velik geopark. Slovenija je učilnica geologije v naravi. Najdemo lahko raznolike kamnine po starosti, pa fosile, minerale. Pohorje je denimo zanimivo, ker tam prevladujejo metamorfne in magmatske kamnine, drugje so sedimentne. Vesel sem, da lokalno nastajajo različne geološke razstave v pokrajinskih ali občinskih muzejih ter turističnoinformacijskih centrih. Letos smo prvič praznovali mednarodni dan geopestrosti (6. oktober). Mi smo to v ospredje postavili že leta 2010 in zadovoljen sem, da je razstava V vrtincu sprememb zasnovana na geodiverziteti, na katero smo potem vezali raznolikost življenja.
Razstava in tudi vaš muzej sta predvsem izobraževalne narave. Kako dobro poznamo geologijo?
Geologija je tako temeljna veda, da je škoda, da v šolah ni samostojnega predmeta. Zavedanje o okolju, naravi, geoloških danostih bi marsikdaj pripomoglo k boljšemu ravnanju z naravo. Konkretno, če bi se že v šoli naučili, kako ravnati z vodo, kje je voda, kakšne nevarnosti prinaša, mislim, da bi bolje razmislili, kje bi gradili hiše. Vendar bi morali predmet poučevati geologi, tu pa naletimo na novo težavo, da je kadrov zelo malo.
V muzeju poskušamo zapolniti vrzel v znanju o geologiji, vendar je to premalo. Mislim, da bi morala imeti tudi vsaka občina zaposlenega geologa. Tako bi lahko država ob gradbenih in drugih delih zbrala ogromno koristnih podatkov, ki bi jih ustrezne institucije, denimo Geološki zavod Slovenije, lahko ovrednotile.
Med pomembnejšimi zbirkami vašega muzeja so minerali barona Žige Zoisa. Ste del te zbirke zdaj preselili v Cankarjev dom?
En kos, barvni hematit. Drugače pa so na razstavi med drugim predstavljeni eksponati iz 50. in 60. let 19. stoletja. Vzorci izvirajo iz Ravenske in Postojnske jame, gre za sige in aragonite. Ob tem lahko omenimo pozitiven primer spremembe v človekovem odnosu do narave. Danes si ne moremo predstavljati, da bi iz kake kraške jame odnašali kapnike, kar je bilo nekoč nekaj običajnega. Veliko sige, ki so jo odstranili med gradnjo železnice v Postojnski jami, je šlo po svetu, niso je uničili. Postojnske kapnike najdemo v vseh večjih naravoslovnih muzejih po Evropi.
Imamo pa tudi zbirko iz rudnika Sitarjevec v Litiji, kjer so pred leti odkrili limonitne kapnike, to je posebna oblika sige iz železovih oksidov in hidroksidov. Ti kapniki rastejo izjemno hitro, tudi tri ali štiri centimetre na leto. Na razstavi so predstavljeni s fotografijo, ob njej je kos sige iz časa, ko je rudnik še obratoval.
V muzeju se radi pohvalite z nekaj izjemnimi muzejskimi predmeti, kot sta okostji mamuta in kita. Kaj pa je za vas kot geologa še posebej dragocen eksponat?
Med minerali je to primerek zoisita. Gre za mineral, najden na Svinški planini, prvotno so ga poimenovali saualpit, po nemškem imenu za planino. Sigismondu (Žigi) Zoisu jih je prinesel trgovec z minerali Simon Prešeren in Zois jih ni znal uvrstiti v svojo zbirko. Poslal jih je takratnim evropskim mineralogom, ki so potrdili, da gre za nov mineral. Na predlog A. G. Wernerja so ga preimenovali v zoisit. Pomemben je, ker je eden od kamninotvornih mineralov, poznamo več kot 5000 mineralov, nekaj sto je bolj pogostih in zoisit je med temi. Zanimiv je tudi zaradi različkov. V 70. letih so v Tanzaniji našli draguljarske različke tega minerala, in sicer po večjem požaru v naravi so odkrili modrikasto vijoličast zoisit. Odprli so rudnik, a že po desetih metrih zoisiti niso bili več vijoličasti, ampak brezbarvni ali rjavkasti. Ugotovili so, da jim je požar spremenil barvo, zdaj jih umetno žgejo. Ker gre za naravni proces, je postopek dovoljen, barva pa je stabilna. Zanimiva je tudi zgodba o novem imenu, podjetje, ki je imelo v lasti rudnik, je menilo, da je beseda zoisit v angleščini podobna besedi za samomor (suicide), in potem so trgovsko mineralu nadeli ime tanzanit. To je eden najbolj prodajanih kamnov v zadnjem času.
Potem so v Tanzaniji in Keniji našli še zelene zoisite, v združbi z rubinom in črno rogovačo – poimenovali so jih aniolit. Na Norveškem so našli rožnate zoisite s primesjo mangana, in sicer na otoku Thule, od tod ime tulit. Zanimivo je tudi, da je Zoisov plemiški naziv Edelstein, kar v prevodu pomeni dragulj.
Lahko bi naštel še več drugih zanimivih mineralov, pa živali. Pri nas je shranjen drobnovratnik (Leptodirus hochenwartii) iz Schmidtove entomološke zbirke, ki je bil prvi odkriti jamski hrošč oziroma sploh prva odkrita jamska žuželka na svetu.
Žal bomo veliko vrst v prihodnjih letih gledali le še v muzejih.
Prav zato je pomembno, da naravoslovni muzeji gradimo arhiv narave. Marsikaj, kar je v Sloveniji izumrlo, je že v naših arhivih. Prirodoslovni muzej Slovenije se že več let bori, da bi dobil ustrezne depojske prostore. Srčno upam, da bo nova vlada obljubo uresničila, prostor imamo, treba je posodobiti načrte. Zdaj smo že na skrajni meji zmogljivega in nerazumno je, zakaj se ne podpre arhiva narave, ki je ogledalo neke države na področju naravoslovja.
Nova vizija je, da razstavni del, vsaj kar zadeva ustanovne zbirke narave, ostane v muzejski zgradbi. Naravoslovne zbirke so bile namreč ob ustanovitvi muzeja bistvene, najbolj obsežne, takrat je bilo naravoslovje najbolj prisotno. Ne vidimo razlogov, zakaj ne bi ostali v muzejski stavbi, v kateri pa bivamo skupaj z Narodnim muzejem Slovenije. Prostora za vse ni. Depoje imamo na treh lokacijah, poleg osrednje zgradbe še v BTC in na Žibertovi. Te moramo nujno urediti. Arhiv narave bi bil v biološkem središču, kjer so že različne fakultete, inštitut za biologijo, živalski vrt, kjer ima muzej že dlje časa zemljišče, in upamo, da se prenovi načrte in v nekaj letih uredi. Arhiv ne sme iti v klet, območje je poplavno in zato morajo biti tako dragocene stvari shranjene visoko, vsekakor nad gladino stoletnih voda. Del prostorov bi namenili tudi razstavam. Deli naših zbirk so zagotovo vredni ogleda, a jih nimamo kje razstaviti.
