V vrtincu sprememb ali kam je izginila ankilozavrinja Anka
Najzvestejši občudovalci ankilozavrinje Anke so najbrž že opazili, da je ni več na vrtu Prirodoslovnega muzeja Slovenije. Zaskrbljenost je popolnoma odveč; slavna ljubljanska dinozavrinja, vsa ozaljšana, je v galeriji Cankarjevega doma, kjer bo del naravoslovne razstave V vrtincu sprememb, ki te dni nastaja v sodelovanju omenjenih zavodov. Na ogled bo od 13. decembra do 5. novembra prihodnje leto.
V galeriji Cankarjevega doma je bilo konec minulega tedna še precej več delavcev kot eksponatov, ki jih te dni selijo iz prirodoslovnega muzeja in bodo v drugem razstavnem prostoru pripovedovali zgodbo o našem planetu. »Razstava govori o spremembah v naravi, a hkrati o tistih, ki so njej lastne, predvsem o ciklih, kot so dan-noč, letni časi in drugi daljši cikli, ter v nasprotju z njimi o tistih spremembah, ki jih vanjo vnaša človek,« je opisala arhitektka Sanja Jurca Avci. Razstavo je oblikovala skupaj s sodelavcem Tomažem Budkovičem in grafično oblikovalko Dolores Gerbec, ki ji je v izvedbeni fazi pomagal Edin Alibešter z oblikovalskega oddelka Cankarjevega doma.
Zelena in rdeča s križci
Prostor, sredi katerega je Sanja Jurca Avci ob glasni spremljavi žage delila navodila izvajalcem, je zlagoma dobival obrise, predvsem pa je bilo jasno, da bosta občutke obiskovalcev krojili dve osnovni barvi, zelena in rdeča. Prva kot znamenje sprememb, ki se dogajajo v naravi same po sebi, druga kot znak tistih, ki jih povzroča človek, z dodatnim opozorilom – križci. »Tako je že na prvi pogled jasno, kaj se dogaja na razstavi,« je dejala arhitektka. Okoli nje je bilo že v začetni fazi opaziti predvsem veliko rdeče.
Vrtinec sprememb, ki bo posrkal obiskovalce, bo razdeljen na več točk oziroma naravnih okolij: gore, morje, reke, gozd, podzemlje in travnike. Pred koncem pa se bodo morali soočiti tudi sami s seboj in svojim ravnanjem, je v nastajajočem tunelu soočanja dejala sogovornica, ki ji je društvo oblikovalcev letos podelilo priznanje za oblikovanje lanske razstave Za devetimi gorami avtoric Anje Štefan in Irene Matko Lukan na Ljubljanskem gradu. Razstava V vrtincu sprememb je drugo sodelovanje te oblikovalske ekipe s prirodoslovnim muzejem; pred desetimi leti je oblikovala tudi začasno naravoslovno razstavo Živela evolucija!.
»Pri doživljanju razstave je pomembna celovita izkušnja. Zmeraj razmišljam o tem, kaj človek zagleda, ko vstopi v prostor, in ga poskušam voditi. To delo rada primerjam z gledališčem, kjer delam kot scenografka, katere vloga pa je bolj omejena. Pri razstavi prevzameš deloma tudi vlogo režiserja, saj vodiš izkušnjo, vendar vedno vse v tesnem sodelovanju s kustosi, ki vsebino strokovno obvladajo,« je dejala Sanja Jurca Avci. Za tokratno razstavo, je dodala, je značilno, da je zelo kompleksna in bogata, saj vsebuje veliko predmetov, informacij, multimedijskih elementov, hkrati pa so besedila zelo jedrnata, kar je nadvse pomembno pri lovljenju pozornosti obiskovalcev.
Opomin na prostorsko stisko muzeja
Zamisel o prvi naravoslovni razstavi v Cankarjevem domu se je začela mediti ob praznovanju 200. obletnice Prirodoslovnega muzeja Slovenije v Linhartovi dvorani tega kulturnega zavoda. Tudi takrat so govorili o pomanjkanju ustreznih in dovolj velikih prostorov za muzejske zbirke. »Že več desetletij spremljam prizadevanja prirodoslovnega muzeja za večje prostore, vedno sem tudi navijala za to, da bi jih dobili. Navsezadnje je to muzej, v katerega starši najprej peljejo svoje otroke in jih tako uvedejo v svet muzejev,« je dejala Uršula Cetinski in se spomnila, kako je svojega sina pri treh letih peljala tja.
Ker kljub dolgoletnim pogovorom in načrtom, kot je bil tisti za umestitev na območje v bližini biotehniške fakultete in živalskega vrta, še vedno niso dobili prostorov, ki bi ustrezali standardom za njihove zbirke, je razmišljala, da bi bilo lepo darilo Cankarjevega doma kot veliko mlajšega kulturnega zavoda, če bi v njegovih prostorih pripravili razstavo. »Še posebej ker je jasno, da se bomo v tem in prihodnjih letih gotovo veliko ukvarjali z okoljem,« je dodala generalna direktorica. V preteklih letih so v Cankarjevem domu med drugimi pripravili razstavo o Nikoli Tesli, ki je bila velika uspešnica, in o tehnologiji v stari Grčiji, zdaj je čas za prvo naravoslovno razstavo, s katero bi »radi opozorili na problematiko narave in okolja ter hkrati na položaj prirodoslovnega muzeja in na to, kaj vse bi lahko v njem naredili, če bi imeli ustrezne razstavne prostore«.
Razstava V vrtincu sprememb, ki jo bo spremljala izdaja kataloga Presenetljivo življenje, je velik produkcijski zalogaj, morda ena najzahtevnejših v njihovem razstavnem prostoru, pripravljena pa bo tako, da bo zanimiva za vse skupine ljudi, tudi za predšolske otroke. »To bo pravzaprav tipična družinska razstava, ki se jo bodo lahko pripeljali ogledat ljudje iz vse Slovenije. Po možnosti z vlakom,« je dodala Uršula Cetinski. Zanimanje šolskih skupin je menda že veliko.
Vplivati na človeka
Kot je poudarila dr. Staša Tome iz Prirodoslovnega muzeja Slovenije, je glavni namen razstave obiskovalcem dati možnost spoznanja, da je narava zapletena, pa vendar fascinantna, zanimiva, lepa in tudi spremenljiva. »Glavni cilj pa je, da se zavedo vpliva človeka na naravo, posledic, ki jih to prinaša, in da se zamislijo nad svojim ravnanjem ter ga spremenijo v prid trajnostnega razvoja.«
Z besedami slavne primatologinje, antropologinje in etologinje Jane Goodall: »Le če razumemo, nam bo mar. Le če nam je mar, se bomo zganili. Le če se zganemo, bomo lahko rešili vse.«
Razstava, ki hoče potrkati na našo vest
Dr. Staša Tome, biologinja in strokovnjakinja na področju interpretacije iz Prirodoslovnega muzeja Slovenije, v tem primeru pa tudi koordinatorka med obema zavodoma in številnimi sodelujočimi, o nastajanju razstave V vrtincu sprememb.
Kaj je bilo osrednje vodilo pri pripravi razstave?
Želeli smo pripraviti zanimivo, interaktivno, aktualno in za obiskovalce relevantno razstavo, ki bo prikazovala raznolikost, kompleksnost in lepoto narave, ki se ves čas spreminja. Zato smo to izbrali za rdečo nit. Tako kot se spreminja vesolje, se spreminja naš planet, skozi evolucijo se spreminja življenje na njem, spreminjajo se okolja in združbe organizmov, spreminja se vsak posameznik. To so naravne spremembe, ki delajo ta planet tako poseben in čudovit, prav tako življenje na njem. Vendar pa je v zadnjih nekaj sto letih v to krepko posegel človek s svojo dejavnostjo. Človeška populacija hitro raste, pred kratkim je presegla osem milijard, ob tem pa nekritično in neracionalno troši naravne vire, onesnažuje okolje in uničuje habitate. Te spremembe so skrb vzbujajoče in posledice že občutimo po vsem planetu. Z razstavo smo želeli opozoriti tudi na to in ponuditi nekaj rešitev, kako lahko vsak od nas prispeva k trajnostnemu razvoju.
Kako ste izbirali eksponate izmed številnih v zbirkah prirodoslovnega muzeja? Koliko kustodiatov je sodelovalo pri tem?
V duhu sodobne muzejske interpretacije smo veliko časa namenili načrtovanju razstave, ki ima glavno sporočilo in jasno zastavljene cilje. Gradili smo jo na temelju teh ciljev: kaj bi radi obiskovalca naučiti, kako bi gradili njegov odnos do obravnavane teme in kako bi spremenili njegovo ravnanje. Iz bogate zakladnice biodiverzitete, ki jo hrani Prirodoslovni muzej Slovenije, smo nato izbrali primerke, ki našo zgodbo in cilje najbolje podpirajo in prikazujejo. Sodelovali so vsi kustodiati, saj imajo kustosi najboljši pregled nad gradivom in možnostmi njegove predstavitve.
Koliko eksponatov se bo preselilo na razstavo in kako bo potekala selitev?
Na ogled jih bo več kot sto, le da so nekateri zelo drobni, drugi pa večji in bolj opazni. Gre za občutljivo muzejsko gradivo, zato bomo s selitvijo počakali do konca različnih del. Najobčutljivejše zgodovinske primerke pa bomo, po odločitvi kustosov, prikazali le s slikami. Kljub temu bo razstava občudovanja vredna, saj bodo muzejski primerki in vsebina podprti s številnimi multimedijskimi predstavitvami, igrami, mehanskimi interakcijami za otroke. In seveda kratkimi, jasnimi in razumljivimi besedili. Tudi oblikovalsko podpira glavno sporočilo in je domiselno zasnovana. Žal nas je prizadela finančna kriza, zato smo morali precej odličnih in učinkovitih idej opustiti, a še vedno smo ohranili njeno bistvo.
Eden od eksponatov je model dinozavra, ki z vrta muzeja priteguje pozornost obiskovalcev in mimoidočih. Kakšno vlogo ima pri prepoznavnosti muzeja?
Ankilozavrinja Anka je model, ki smo ga izdelali za eno naših prejšnjih razstav. Zaradi prostorske stiske je kasneje v stalno razstavo nismo mogli vključiti in je na našo ustanovo opozarjala mimoidoče z vrta muzeja; to je bilo predvideno že pri izdelavi modela. Za izdelavo ankilozavra smo se odločili, ker je ena od dveh najdb dinozavrov v Sloveniji po predvidevanju strokovnjakov pripadala tej skupini dinozavrov. Obiskovalci jo obožujejo, otroci jo redno obiskujejo na našem vrtu in se z njo fotografirajo. Dobila sem celo sporočilo nekega očeta, da si je hči za rojstni dan zaželela, da skupaj obiščeta Anko. Na razstavi v Cankarjevem domu smo jo seveda postavili v kontekst spreminjanja življenja na Zemlji in evolucije.
