S segrevanjem ozračja narašča požarna ogroženost

Letošnje poletje so zaznamovali obsežni gozdni požari. Pri nas na Krasu, v Italiji, na Hrvaškem, na Cipru, v Franciji, Libanonu, na Malti, v Tuniziji, Veliki Britaniji, v Kaliforniji in drugod. Prizori so zastrašujoči in umestno je vprašanje, koliko je k uničujočim požarom prispevala človekova dejavnost.

Na kompleksno vprašanje delno odgovarja obsežna raziskava Spremembe v sestavi evropskih gozdov in pogostost požarov v zadnjih 12.000 letih, pri kateri je sodelovala tudi palinologinja dr. Maja Andrič z Inštituta za arheologijo ZRC SAZU. Za raziskavo je lani prejela naziv odlični v znanosti, ki ga podeljuje Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije.

V zadnjih tednih so dnevna poročila zajemala novice o ogrožajočih požarih povsod po svetu. Je takšna frekvenca požarov novost v zgodovini Zemlje?

Ne, požari niso novost v zgodovini Zemlje, pojavljali so se v različnih geoloških obdobjih in na različnih območjih, spreminjala se je tudi njihova frekvenca.

Kako ste v raziskavi pravzaprav ugotavljali pogostost požarov v holocenu oziroma po kakšnih indicih ste sklepali, da je bilo določeno območje nekdaj pogorišče?

Moje osnovno raziskovalno delo so palinološke raziskave. Palinologi proučujemo fosilni cvetni prah (pelod) rastlin, ki se je skozi stoletja oziroma tisočletja odlagal v jezerskih in močvirskih sedimentih. Na temelju teh podatkov lahko sklepamo, kakšen je bil razvoj rastlinstva skozi daljša obdobja.

V sodelovanju z raziskovalci drugih ved proučujemo tudi vpliv človeka, podnebnih nihanj in drugih okoljskih procesov na vegetacijo, da bi bolje razumeli, zakaj in kako se je spreminjalo nekdanje rastlinstvo in kako je nastala današnja krajina. Poleg cvetnega prahu v vzorcih najdemo tudi mikroskopske drobce oglja, ki so se odlagali ob požarih. Za plasti, kjer najdemo večjo količino oglja (in manj peloda dreves), sklepamo, da so se odlagale v času naravnih požarov ali požigov krajine.

Kaj je potrebno, da se pogorišče obnovi?

Na to vprašanje bi vam bolje znali odgovoriti gozdarji, a vsekakor pomaga, če so na pogorišču preživela še kakšna drevesa, ki so vir semen za obnovo po naravni poti, in območja, kjer tla niso bila uničena v celoti. Kolikor sem seznanjena, se bo na Krasu v prvi fazi pogozdovalo z vrstami, prilagojenimi na suho klimo in plitva tla, ampak brez sajenja lahko vnetljivega črnega bora.

Čeprav požare doživljamo kot izrazito negativne pojave, imajo v ekosistemih pravzaprav točno določeno funkcijo. Kakšna je idealna funkcija ognja in kaj pravzaprav določa požarne režime?

Ogenj lahko pripomore k ohranjanju nekaterih rastlinskih združb, kjer daje možnost preživetja vrstam, ki so bolj odporne proti ognju. Na požarne režime vplivajo klima in vremenski vzorci (temperatura, količina padavin, pogostost neviht s strelami), sestava in vnetljivost vegetacije, kar je spet odvisno od podnebja in človeka, pa tudi to, koliko goriva oziroma vnetljivega materiala je na voljo. Požari so redki v ekstremnih okoljih, kjer ni rastlinstva, ki bi gorelo, oziroma vegetacija vsebuje veliko vlage in je težko vnetljiva, na primer v puščavi, tundri in tropskem gozdu.

Tistih 12.000 let iz naslova vaše raziskave se seveda nanaša na geološko obdobje holocena, ki zajema tudi že učinke aktivnosti človeške vrste na podnebne spremembe. Kako bi lahko opisali razmerje med klimo in mikroklimo ter požarnimi režimi? Kaj je ključno za razumevanje tega razmerja in kako se v to vpleta človekova dejavnost v holocenu?

V zgodnjem holocenu, ko je bil človekov vpliv na okolje še zanemarljiv, je na požarne režime bistveno vplivala klima, ki je bila verjetno nekoliko bolj suha kot danes, kontrasti med vročimi poletji in mrzlimi zimami pa veliki. Pred približno 11.000 leti obsežnih bukovo-jelovih gozdov še ni bilo, prevladovali so hrast, leska, lipa, brest, bor. Takrat skoraj povsod po Sloveniji, pa tudi v širši okolici, najdemo povečano koncentracijo mikroskopskega oglja, kar lahko povežemo z večjo frekvenco naravnih požarov.

Kasneje je podnebje postalo vlažnejše, frekvenca požarov se je znižala, razširili sta se bukev in jelka, ki za svoje uspevanje potrebujeta več padavin. Od neolitika, ko so se ljudje začeli ukvarjati s poljedelstvom in živinorejo, se je krepil človekov vpliv na okolje. V Beli krajini, na primer, so v zadnjih 6000 letih pogosto sekali in požigali takrat še pretežno bukov gozd, kar je dolgoročno bistveno vplivalo na sestavo gozda in podobo krajine. Človekova dejavnost se je po posameznih regijah verjetno nekoliko razlikovala glede na vegetacijo in mikroklimo, v zadnjih stoletjih oziroma tisočletjih pa ima človek vse večji vpliv na vegetacijo in požarne režime.

V srčiki vaše raziskave je razmerje med sestavo gozdov in frekvenco požarov. Kateri tipi gozdov ali pokrajin so požarno najbolj izpostavljeni?

V raziskavi smo analizirali požarne režime v vzhodni in srednji Evropi. Primerjava je pokazala, da je bila frekvenca požarov najvišja v zgodnjem holocenu (zaradi vročih in suhih poletij) in najnižja v srednjem holocenu, ko je bila krajina najbolj pogozdena. V mlajših obdobjih se delež požarov zopet poveča, verjetno zaradi človeka.

V mešanih gozdovih zmernega podnebnega pasu so požari pogostejši ob manjši poraščenosti z gozdom (45 odstotkov), medtem ko gostejši gozdovi (od 60- do 70-odstotna poraščenost), ki imajo manj podrasti, pod krošnjami ustvarjajo vlažnejšo mikroklimo in so manj vnetljivi. Gozdovi, kjer prevladujejo iglavci, so bolj vnetljivi, najpogosteje gorijo že ob manj kot 65-odstotni pokritosti z gozdom.

Da ste lahko sestavili končno sliko, je moral v raziskavi sodelovati bogat nabor strokovnjakov z najrazličnejših področij. Katerih? Kako je raziskava potekala?

V raziskavi smo sodelovali palinologi, ki imamo različno osnovno izobrazbo (biologi, geologi, arheologi, geografi), pomembno vlogo pri projektu so odigrali tudi eksperti za statistično obdelavo in modeliranje podatkov, (paleo)klimatologi in matematiki. Najprej smo izbrali 117 najdišč, tako imenovanih paleookoljskih 'arhivov', kot so jezera in šotišča, kjer so bile že opravljene paleookoljske raziskave za zadnjih 12.000 let. Vse podatke smo standardizirali in med seboj primerjali koncentracijo mikrooglja, sestavo gozda (npr. pretežno iglasti ali listnati gozd, travniki), oceno prekritosti krajine z gozdom in simulacijo nekdanjih klimatskih razmer (temperatura, padavine).

Osredotočili ste se na srednje- in vzhodnoevropske gozdove. Kot se da razbrati iz vaše raziskave, odločitev ni bila naključna, temveč je povezana z visoko stopnjo človekove dejavnosti na tem območju. Ali so bile podobne raziskave izvedene tudi drugod, v drugih podnebnih pasovih?

Da. Na globalni ravni so analize za zadnjih 21.000 let pokazale, da (ob zmerni vlažnosti) pogostost požarov narašča z naraščanjem temperature. S segrevanjem ozračja torej narašča tudi požarna ogroženost.

Na podlagi raziskave lahko sklepamo, da bi pogozdovanje preprečilo uničujoče požare. Pa vendar, ali bi to v kakšnem primeru pomenilo tudi spreminjanje ekosistemov? Kakšni ukrepi so v tem kontekstu še priporočljivi?

To je zelo težko vprašanje, na katero bi znali bolje odgovoriti strokovnjaki drugih strok. Palinološke raziskave so pokazale, da so požari v zelo gosto pogozdeni krajini redkejši kot v deloma pogozdeni pokrajini, kjer prevladuje bor.

Današnji ekosistemi so dediči preteklih človekovih aktivnosti. Ampak kako si lahko pomagamo s preteklimi izkušnjami?

Raziskav dolgoročnih sprememb vegetacije in požarnih režimov za Kras nimamo. Zaradi pomanjkanja površinske vode namreč ni jezer oziroma močvirij, kjer bi lahko raziskovali. Pred več kot dvajsetimi leti so bile opravljene palinološke raziskave v Škocjanskem zatoku, na temelju katerih je dr. Metka Culiberg sklepala, da so bili nekoč precej bolj razširjeni bukovo-jelovi gozdovi. Ugotovitev je glede na današnjo vegetacijo presenetljiva.

Po eni strani Škocjanski zatok, ki leži ob reki in v bližini morja, lahko zajema pelod s širšega območja, kot je samo Kras, po drugi strani pa moči človeka, da v tisočletjih drastično preoblikuje vegetacijo, ne smemo podcenjevati. Na podlagi palinoloških raziskav tudi drugje v Istri vemo, da je bil človekov vpliv na okolje v prazgodovini vsekakor močan: od bronaste dobe opažamo intenzivno sekanje in požiganje gozda, močno odpiranje krajine in nastanek današnji podobne krajine.

Bukev in jelka sta bili razširjeni v hribovitem zaledju v obdobjih holocena, ko je bila klima vlažnejša, požari pa zelo redki. Glede na segrevanje ozračja, geološko podlago in tanko plast tal pa seveda težko napovemo, kakšna obnova gozda je na Krasu možna in koliko časa bo trajala. Gozdarji v začetni fazi načrtujejo sajenje toploljubnih listavcev, hrasta, gabra, jesena, kar je glede na izsledke naše raziskave dobra odločitev.