Še en inženirski čudež za legendarno plovilo

Inženirji Nasinega laboratorija za reaktivni pogon v Kaliforniji JPL so na krovu vesoljske sonde Voyager 1 oživili niz potisnih motorjev, ki so od leta 2004 veljali za pokvarjene. Takšen podvig je seveda terjal veliko ustvarjalnosti, hkrati pa predstavljal tveganje za še dodatne težave ostarelega plovila, ki po vesolju pluje že skoraj petdeset let. Motorji predstavljajo rezervno rešitev, saj grozi, da bodo aktivni potisni motorji zaradi kopičenja ostankov v gorivnih ceveh prenehali delovati že to jesen, so sporočili iz JPL.

Ekipa je bila tudi pod časovnim pritiskom, saj so morali dela opraviti do 4. maja, saj so takrat anteno na Zemlji, prek katere pošiljajo ukaze Voyagerju 1 in njegovemu dvojčku Voyagerju 2, izklopili zaradi večmesečnih posodobitev. Voyagerja z Zemljo komunicirata prek mreže anten globokega vesolja.

Nasa ima antene postavljene v Avstraliji, Kaliforniji in v Madridu, da tako vseskozi zagotavljajo stik s svojimi vesoljskimi ladjami. Večina sond lahko komunicira prek katerekoli antene, Voyager 1 pa zaradi oddaljenosti plovila od Zemlje le prek 70 metrov široke antene DSS-43 v Avstraliji, ki je edina z dovolj močnim signalom. Ta antena bo do februarja prihodnje leto doživela nadgradnjo, večino časa ne bo delovala, prižgali jo bodo le avgusta in decembra.

»Te nadgradnje anten so pomembne za prihodnje pristanke s posadko na Luni, povečujejo pa tudi komunikacijske zmogljivosti za naše znanstvene misije v globokem vesolju, od katerih nekatere temeljijo na odkritjih, ki jih je prinesel Voyager,« je povedala Suzanne Dodd iz JPL.

Nasa z vesoljskimi plovili komunicira prek mreže anten v treh različnih delih sveta. FOTO: Bill Ingalls/Nasa/AFP

Oba Voyagerja so izstrelili leta 1977 in sta pred leti že dosegla medzvezdni prostor, po katerem letita s hitrostjo približno 56.000 kilometrov na uro. Obe plovili sta odvisni od sklopa primarnih pogonskih motorjev, ki ju previdno obračajo v različne smeri, da njuni anteni ostajata usmerjeni proti Zemlji, da je tako vseskozi vzpostavljena komunikacija.

V okviru teh motorjev delujejo tudi posebni potisniki, ki anteno na plovilu obračajo kot vinilno ploščo na gramofonu, da se Voyagerja vseskozi uspešno orientirata glede na lego zvezd. Poleg primarnega sklopa motorjev pa imata plovili še rezervni sklop.

Da bi omilili mašenje cevi, inženirji vseskozi preklapljajo med primarnimi in rezervnimi potisniki, vendar pa so primarni potisni motorji leta 2004 prenehali delovati, ko se je prekinil vir energije za dva notranja grelnika. Inženirji so takrat ugotovili, da jih verjetno ne bodo mogli popraviti in se bodo preprosto zanašali na rezervni sklop.

»Mislim, da se je ekipa takrat sprijaznila s tem, da primarni potisni motorji ne delujejo, saj so imeli povsem dobro rezervno rešitev. Če sem odkrit, verjetno si takrat niso niti mislili, da bodo rezervni motorji delovali še naslednjih 20 let,« je v sporočilu za javnost dejal Kareem Badaruddin, vodja misije Voyager pri JPL.

Vendar pa zdaj grozi, da bodo tudi ti motorji prenehali delovati, zato so se odločili, da znova preverijo, kakšno je stanje primarnih potisnikov. Ugotovili so, da je stikalo za napajanje grelnikov preskočilo v napačen položaj, torej bi ga morali le povrniti v prvotnega in bi grelci znova začeli delovati, hkrati pa tudi celotni sklop potisnih motorjev. Pri delu so se soočili s tveganjem, da bi lahko grelniki povzročili manjšo eksplozijo.

Ekipa je 20. marca dobila podatke, kako je vesoljsko plovilo izvedlo njihove ukaze. Zaradi oddaljenosti Voyagerja radijski signal od sonde do Zemlje potuje več kot 23 ur, kar pomeni, da se je vse, kar je ekipa videla, zgodilo skoraj dan prej. Po 20 minutah od prejema ukaza se je temperatura grelnikov močno povečala, s tem je bilo jasno, da je bil podvig uspešen.

»To je bil tako veličasten trenutek,« je dejal Todd Barber, vodja pogona. »Pogonski motorji so veljali za mrtve. A eden naših inženirjev je spoznal, da morda ni tako in da je vzroke za pokvarjenost celo mogoče odpraviti. To je bil še en čudež za Voyager.«

Pri obeh plovilih so inženirji v zadnjem obdobju prikazali vse svoje mojstrstvo, s čimer ohranjajo legendarna Voyagerja pri življenju. Čeprav deluje le še nekaj znanstvenih instrumentov, plovili še vedno pošiljata vrhunske podatke o medzvezdnem prostoru. Sta namreč edini plovili, ki sta to območje dosegli. Voyager 1 in 2 sta od Zemlje oddaljena približno 25 milijard kilometrov oziroma 21 milijard kilometrov.