Kapsula z vzorci nevarnega asteroida Bennu pristala
Kapsula z vzorci asteroida Bennu je po sedmih letih, od izstrelitve sonde Osiris Rex, znova na Zemlji.
45-kilogramska kapsula je v atmosfero vstopila s hitrostjo 44.500 kilometrov na uro, trenje jo je spremenilo v ognjeno kroglo. Toplotni ščit iz materiala, ki so ga izumili pri Nasi, v komori z vzorcem vzdržuje temperaturo, kakršna je bila na površini Bennuja. Pristala je na vojaškem območju puščave Veliko slano jezero v Utahu (predvideno območje pristanka meri 58 krat 14 kilometrov).
Ko je ozračje kapsulo upočasnilo na 1850 kilometrov na uro, se je sprožilo zaviralno padalo, nato se je odprlo še glavno padalo. Pristanek kapsule je bilo nekoliko hitrejši, kot so sprva predvidevali. Že pred pristankom so bili v zraku helikopterji, nato so se v zrak podali še novi, da čim prej poberejo kapsulo, v kateri je okoli 250 gramov asteroida. Kapsulo bodo najprej odnesli v čisto sobo v vojaškem kompleksu, kjer jo bodo delno razstavili, a je še ne bodo odprli, nato jo bodo odpeljali v laboratorij v Johnsonovem centru vesoljske agencije v Houstonu.
Del vzorcev bodo razdelili znanstvenikom, del pa jih bodo zapečatili za več desetletji. Gre za prakso še iz časov Apollov, ko so astronavti prinašali vzorce z Lune. Tako dragoceni material shranijo za zanamce, ki bodo imeli veliko boljšo tehnologijo.
Matična sonda je 20 minut po odcepitvi kapsule prižgala motorje in odpotovala proti asteroidu Apophis. Tako je odprave Osiris Rex uradno konec, saj so sondo zdaj preimenovali v Osiris Apex. Tudi Apophis je Zemlji potencialno nevaren asteroid. Leta 2029 se bo asteroid Zemlji približal na vsega 31.000 kilometrov, kmalu po tem bližnjem mimoletu ga bo sonda ujela in se utirila v njegovo orbito.
Pobiranje vzorca
Sonda Osiris Rex je septembra 2016 odpotovala z našega planeta proti asteroidu Bennu. Došla ga je decembra 2018 in nato še dve leti krožila okoli njega, ga fotografirala in preučevala. 20. oktobra 2020 je nastopil vrhunec dogajanja, ko se je Osiris Rex spustil proti okoli 500 metrov širokem asteroidu, iztegnil svojo robotsko roko, zagrabil prgišče kamenja in se hitro umaknil na varno.
Vzorce je sonda varno spravila v kapsulo in nato še nekaj časa krožila okoli Bennuja, ki ga uvrščajo med asteroide tipa B, to je vrsta precej redkih ogljikovih asteroidov, asteroidi tega tipa so sicer del skupine asteroidov tipa C ali ogljikovih hondritov, ki vsebujejo razmeroma veliko ogljika v obliki grafita, karbonatov in organskih spojin. Taki asteroidi vsebujejo tudi vodo, kar je Osiris Rex tudi že potrdil, ko je krožil v orbiti. Astronomi menijo, da bi ravno tak asteroid lahko na mlado Zemljo dostavil prve molekule vode.
Desetega maja 2021 se je Nasina sonda poslovila od svojega začasnega doma in odpotovala nazaj proti nam, da dostavi za raziskovalce po vsem svetu vrhunski paket – kapsulo z 4,5 milijarde let starim vzorcem. Asteroidi so namreč ostanki iz kaotičnega obdobja, ko je bilo osončje neurejena soseščina nebesnih teles, ki so se zaletavali drug v drugega, spreminjali obliko in velikost ter se nameščali v današnje orbite. Nekaj tega prvotnega materiala je ostalo neizkoriščenega – to so današnji asteroidi in pa kometi. Nasa je sporočila, da bo vzorec na voljo raziskovalcem po vsem svetu, ki bodo iz neokrnjenega kamenja in prahu lahko razbrali marsikaj in dognali nove podrobnosti, kako da je osončje takšno, kot je in morda tudi, kako je na Zemlji vzniknilo življenje.
Bennu ima oznako »potencialno nevaren asteroid«, pri Nasi so po analizi zbranih podatkov izračunali, da obstaja 0,037-odstotna možnost (ena proti 2700), da bo Bennu 24. septembra 2182 trčil v Zemljo. Če bi se trčenje zgodilo, bi bile posledice hude: pri trku bi se sprostila energija, kot če bi skupaj eksplodiralo 22 atomskih bomb.
Član znanstvene ekipe tudi kitarist skupine Queen
Pri odpravi je sodeloval tudi kitarist skupine Queen Brian May. May je z znanjem tridimenzionalnega modeliranja iz posnetkov iz različnih zornih kotov en same kamere Nasi pomagal pri izbiri najboljšega in najbolj varnega mesta za pobiranje vzorcev.
Površje asteroida je bilo namreč posuto z nazobčanimi skalami, ki bi lahko usodno poškodovale plovilo. May je z glavnim raziskovalcem v odpravi Dantejem Lauretto spisal knjigo o »anatomiji« asteroida Bennu: 3-D Anatomy of an Asteroid.
