Težko je biti šerif na spletnem divjem zahodu
Google straši s posledicami sprejetja omejitev, tokrat s podporo zagovornikov digitalne svobode
Odpri galerijo
Google je tako globoko zakoreninjen v vsakdanje življenje prebivalcev Evropske unije, da mu politiki zelo težko postavijo ustrezen pravni okvir. Vir Shutterstock
Google je v javnosti od nekdaj znal pritisniti na prave piarovske registre. Njihov predstavnik je v nedavnem intervjuju lagodno navrgel, da v podjetju eksperimentirajo z različico svojega iskalnika; takšno, ki bo dosledno upoštevala nova pravila avtorskega prava, kot jih v svojih zavitih procedurah premleva evropski parlament. Kot nalašč so zraven prikazali, kakšen bi bil rezultat, če bi v iskalnik vpisali besedno zvezo »zadnje novice«. Zaslon bi bil precej prazen.
Google je v naših očeh ves čas, odkar se je leta 1998 pojavil na sceni, veljal za dobrega strička, ki izumlja vrhunske storitve in jih nesebično daje v brezplačno uporabo. Spomnimo se leta 2004, ko se je rodil gmail; podjetje je vsakomur ponudilo po gigabajt shranjevalnega prostora, kar je bilo svetlobna leta pred ponudbo konkurence. Danes vemo, da so v Mountain Viewu že takrat začrtali poslovni model, po katerem bodo prihodke kovali iz naših osebnih podatkov, ki jim jih bomo uporabniki z veseljem prepustili v zameno za brezplačno storitev.
Druga streznitev je povezana z vsebinami, ki nam jih Google posreduje. Z leti smo se počasi zavedeli, da takšne vrste podjetij pravzaprav ne ustvarjajo skoraj ničesar avtorskega, pač pa delujejo zgolj kot zbiralci in razvrščevalci tujih izdelkov. In ker se je obdobje njihovega bogatenja prekrilo z dobo, ko so začeli po svetu propadati številni mediji, založniki in avtorji, so države začele razmišljati o urejanju avtorskih razmerij tudi na divjem zahodu svetovnega spleta. Naša EU je na tem področju lani zaorala ledino; direktiva o avtorskih pravicah na digitalnem trgu, ki jo je v proceduro sprejel evropski parlament, namreč pomeni odločen korak v to smer.
Direktiva, zamenjala bo zastarelo iz leta 2001, naj bi nekoliko bolje poskrbela za pravice avtorjev, pa ne le tistih, za katerimi stojijo velike založbe, temveč tudi posameznikov. Toda Bruselj se je problematike lotil z macolo; tako kot se običajno zgodi, ko gre za zakonodajno uokvirjanje tehnoloških problemov, pri katerih je politikom nekoliko težje razumeti podrobnosti. Primer takšne macole je bila ureditev piškotkov pred leti, s čimer je večina uporabnikov namesto višje ravni zasebnosti pridobila zgolj vsakokratno rutinirano zapiranje okenca z opozorilom. A direktiva o avtorstvu, če bo sprejeta, utegne splet, kot ga poznamo od njegovih začetkov, spremeniti precej bolj drastično.
Zato je parlament lansko poletje na svoj naslov dobil več peticij, ki so jih podpisovali zagovorniki svobodnega spleta. Najbolj sporna sta 11. in 13. člen direktive. Prvi uvaja obvezno plačevanje za objavljanje povezav do novic in objavo njihovih kratkih odlomkov – snippets, kot jim tudi pravimo. Če smo zdaj vajeni objavljati povezave do zanimivih člankov – številne spletne strani pa od tega tudi lepo živijo – bi po sprejetju direktive za kaj takega lahko dobili račun. Enajsti člen je zato dobil ljudsko ime link tax oziroma davek na povezave.
Trinajsti člen bi spletnim platformam naložil namestitev posebnih filtrov, ki bi precejali vso naloženo vsebino in samodejno izločali avtorsko zaščitene zadeve, sicer bi same odgovarjale za morebitne posledice. Res je, sliši se napredno in spoštljivo do ustvarjalcev, toda v praksi bi bržkone nastal precejšen kaos. Obenem bi bili v občutni prednosti veliki ponudniki, ki bi si lahko privoščili boljša orodja, pa tudi kakšno tožbo bi v nasprotju s samostojnimi podjetniki zlahka preživeli. In, nenazadnje, filtri bi temeljili na hladnokrvnih algoritmih za prepoznavanje vsebin, in ti bi znali občasno udariti mimo in s tem kršiti kake druge pravice, denimo tisto do svobodnega izražanja.
Kakorkoli, protesti in peticije so deloma zalegli in predloga obeh členov sta se med razpravo precej obrusila. Tako 11. člen za zdaj ne predvideva plačil za golo objavljanje povezav, jih pa uvaja za kratke povzetke, razen če so ti dolgi le nekaj besed. Poleg tega naj ne bi veljal za mala in mikro novičarska podjetja. Poslanci so omilili tudi 13. člen, njegove določbe bodo zavezovale samo profilne spletne strani, ki vsebujejo velike količine tujih vsebin in jih obenem tudi promovirajo.
Google seveda najbolj boli 11. člen, ki močno posega v jedro njihovega posla. Zato ni bilo naključje, da je bil v uvodu omenjeni posnetek zaslona objavljen sredi januarja, nekaj dni pred napovedano obravnavo v evropskem svetu, ki pa je nato odpadla. Direktiva je namreč med usklajevanjem izgubila politično podporo, delno zato, ker so omiljene določbe obeh spornih členov izgubile osnovni smisel, to sta zaščita in poplačilo avtorjev, delno pa gotovo zaradi lobiranja velikih podjetij, med katerimi je bil zelo dejaven tudi Google. Skratka, to je bil zgodovinski trenutek, ko so se na isti strani barikad znašli zagovorniki digitalne svobode in velika tehnološka podjetja. Kar se ne zgodi prav pogosto.
A prejšnji teden je bil vendarle sklenjen dogovor, za kar sta poskrbeli Nemčija in Francija. Vsebina dogovora v času nastajanja članka žal še ni bila na voljo, o njej pa bo evropski parlament odločal predvidoma že čez nekaj tednov. Kmalu zatem bo jasno, ali bomo po pritisku na gumb »išči« tudi zares ugledali tisto zevajočo praznino.
Google je v naših očeh ves čas, odkar se je leta 1998 pojavil na sceni, veljal za dobrega strička, ki izumlja vrhunske storitve in jih nesebično daje v brezplačno uporabo. Spomnimo se leta 2004, ko se je rodil gmail; podjetje je vsakomur ponudilo po gigabajt shranjevalnega prostora, kar je bilo svetlobna leta pred ponudbo konkurence. Danes vemo, da so v Mountain Viewu že takrat začrtali poslovni model, po katerem bodo prihodke kovali iz naših osebnih podatkov, ki jim jih bomo uporabniki z veseljem prepustili v zameno za brezplačno storitev.
Svarilo v obliki »oskubljenih« rezultatov iskanja, ki ga je Google poslal predvsem evropskim poslancem pred sprejemanjem direktive. Vir Google
Najbolj sporna člena
Druga streznitev je povezana z vsebinami, ki nam jih Google posreduje. Z leti smo se počasi zavedeli, da takšne vrste podjetij pravzaprav ne ustvarjajo skoraj ničesar avtorskega, pač pa delujejo zgolj kot zbiralci in razvrščevalci tujih izdelkov. In ker se je obdobje njihovega bogatenja prekrilo z dobo, ko so začeli po svetu propadati številni mediji, založniki in avtorji, so države začele razmišljati o urejanju avtorskih razmerij tudi na divjem zahodu svetovnega spleta. Naša EU je na tem področju lani zaorala ledino; direktiva o avtorskih pravicah na digitalnem trgu, ki jo je v proceduro sprejel evropski parlament, namreč pomeni odločen korak v to smer.
- Direktiva bi utegnila drastično spremeniti splet, kot ga poznamo od njegovih začetkov.
- Za podjetja in zagovornike svobode izražanja sta najbolj sporna 11. in 13. člen direktive.
- Prvi uvaja obvezno plačevanje za objavljanje povezav do novic in objavo kratkih odlomkov.
- Sporni 13. člen pa bi spletnim platformam naložil izločanje avtorsko zaščitenih vsebin.
Direktiva, zamenjala bo zastarelo iz leta 2001, naj bi nekoliko bolje poskrbela za pravice avtorjev, pa ne le tistih, za katerimi stojijo velike založbe, temveč tudi posameznikov. Toda Bruselj se je problematike lotil z macolo; tako kot se običajno zgodi, ko gre za zakonodajno uokvirjanje tehnoloških problemov, pri katerih je politikom nekoliko težje razumeti podrobnosti. Primer takšne macole je bila ureditev piškotkov pred leti, s čimer je večina uporabnikov namesto višje ravni zasebnosti pridobila zgolj vsakokratno rutinirano zapiranje okenca z opozorilom. A direktiva o avtorstvu, če bo sprejeta, utegne splet, kot ga poznamo od njegovih začetkov, spremeniti precej bolj drastično.
Zato je parlament lansko poletje na svoj naslov dobil več peticij, ki so jih podpisovali zagovorniki svobodnega spleta. Najbolj sporna sta 11. in 13. člen direktive. Prvi uvaja obvezno plačevanje za objavljanje povezav do novic in objavo njihovih kratkih odlomkov – snippets, kot jim tudi pravimo. Če smo zdaj vajeni objavljati povezave do zanimivih člankov – številne spletne strani pa od tega tudi lepo živijo – bi po sprejetju direktive za kaj takega lahko dobili račun. Enajsti člen je zato dobil ljudsko ime link tax oziroma davek na povezave.
V Mountain Viewu so že pred 15 leti začrtali poslovni model, po katerem bodo prihodke kovali iz naših osebnih podatkov, ki jim jih bomo z veseljem prepustili v zameno za brezplačno storitev.
Tak davek ni nekaj novega in nepreizkušenega. Podoben ukrep sta v preteklosti že sprejeli Španija in Nemčija, in ker je bilo vsem jasno, proti komu je uperjen, so ga ljudsko poimenovali kar Googlov davek. Google News je namreč zasnovan prav na objavah odlomkov tujih novic, s povezavami na originalne vire. Posledica je bila ta, da je Google storitev v Španiji popolnoma ugasnil, davek pa je nato stisnil tamkajšnje male novičarske agregatorje, nekateri so gladko propadli. V Nemčiji se je končalo tako, da so davek plačevali vsi, razen Googla. Zakona sta tako za nekaj časa skorajda iztrebila tradicionalno objavljanje povezav do vira, ki ga kot sprejemljivo prakso poznamo od samih začetkov svetovnega spleta. Medklic: povsem resno vprašanje je, kaj bi se v taki ureditvi zgodilo z wikipedijo. Njeni ustvarjalci so lani, med razpravo v evropskem parlamentu, za en dan demonstrativno ugasnili italijansko različico svojega portala, da bi opozorili na posledice sprejetja direktive.Trinajsti člen bi spletnim platformam naložil namestitev posebnih filtrov, ki bi precejali vso naloženo vsebino in samodejno izločali avtorsko zaščitene zadeve, sicer bi same odgovarjale za morebitne posledice. Res je, sliši se napredno in spoštljivo do ustvarjalcev, toda v praksi bi bržkone nastal precejšen kaos. Obenem bi bili v občutni prednosti veliki ponudniki, ki bi si lahko privoščili boljša orodja, pa tudi kakšno tožbo bi v nasprotju s samostojnimi podjetniki zlahka preživeli. In, nenazadnje, filtri bi temeljili na hladnokrvnih algoritmih za prepoznavanje vsebin, in ti bi znali občasno udariti mimo in s tem kršiti kake druge pravice, denimo tisto do svobodnega izražanja.
Aktivisti na strani tehnoloških velikanov
Kakorkoli, protesti in peticije so deloma zalegli in predloga obeh členov sta se med razpravo precej obrusila. Tako 11. člen za zdaj ne predvideva plačil za golo objavljanje povezav, jih pa uvaja za kratke povzetke, razen če so ti dolgi le nekaj besed. Poleg tega naj ne bi veljal za mala in mikro novičarska podjetja. Poslanci so omilili tudi 13. člen, njegove določbe bodo zavezovale samo profilne spletne strani, ki vsebujejo velike količine tujih vsebin in jih obenem tudi promovirajo.
Google seveda najbolj boli 11. člen, ki močno posega v jedro njihovega posla. Zato ni bilo naključje, da je bil v uvodu omenjeni posnetek zaslona objavljen sredi januarja, nekaj dni pred napovedano obravnavo v evropskem svetu, ki pa je nato odpadla. Direktiva je namreč med usklajevanjem izgubila politično podporo, delno zato, ker so omiljene določbe obeh spornih členov izgubile osnovni smisel, to sta zaščita in poplačilo avtorjev, delno pa gotovo zaradi lobiranja velikih podjetij, med katerimi je bil zelo dejaven tudi Google. Skratka, to je bil zgodovinski trenutek, ko so se na isti strani barikad znašli zagovorniki digitalne svobode in velika tehnološka podjetja. Kar se ne zgodi prav pogosto.
A prejšnji teden je bil vendarle sklenjen dogovor, za kar sta poskrbeli Nemčija in Francija. Vsebina dogovora v času nastajanja članka žal še ni bila na voljo, o njej pa bo evropski parlament odločal predvidoma že čez nekaj tednov. Kmalu zatem bo jasno, ali bomo po pritisku na gumb »išči« tudi zares ugledali tisto zevajočo praznino.
