Zen modrosti psihopatov
Možgani: Nekatere psihopatske lastnosti so lahko koristne, če so le obrzdane
Odpri galerijo
Profesor psihologije Kevin Dutton je raziskoval morebitne pozitivne lastnosti psihopatologije. Opravil je več pogovorov s hudimi zločinci v strogo varovani psihiatrični bolnišnici. FOTO: Shutterstock
Profesorja psihologije na oxfordski univerzi Kevina Duttona je zanimala razširjenost psihopatskih lastnosti v različnih poklicih. Izvedel je raziskavo in ugotovil, da so s funkcionalnimi psihopati, kot je poimenoval psihopatske osebe, ki nikoli ne zabredejo v kriminal, najbolj okuženi poklici direktor, odvetnik, televizijski in radijski voditelj, prodajalec in kirurg; najmanj psihopatov pa je med socialnimi delavci, medicinskimi sestrami, terapevti, rokodelci, stilisti in učitelji.
Eden od sodelujočih v raziskavi, po poklicu odvetnik, je Duttonu poslal pismo, v katerem je opisal, da se je že od mladih nog zavedal, da vidi svet drugače kot večina. Še zlasti zanimiva je bila njegova ugotovitev, da mu tovrstne lastnosti v življenju bolj koristijo kot škodijo, iz česar je sklepal, da bi lahko nekatere psihopatske lastnosti dojemali tudi kot učinkovito zdravilo za marsikatere tegobe sodobnega načina življenja, vendar le pod pogojem, da jih uporabljamo v zmernih količinah.
To iskreno elektronsko sporočilo je Duttona spodbudilo, da se je začel intenzivneje ukvarjati s potencialno pozitivnimi lastnostmi psihopatov. Čez čas se je odločil, da bo hipotezo, da so psihopati morda bolje opremljeni za reševanje določenih vsakdanjih problemov, s katerimi se srečujemo v sodobni družbi, tudi empirično preveril.
Med raziskovanjem »modrosti psihopatov« je Dutton obiskal tudi Broadmoor, najstrožje varovano psihiatrično bolnišnico v Angliji, kjer so zaprti serijski morilci in podobni hudi zločinci. Zanimalo ga je, kakšne ideje bodo imeli najhujši psihopati, ko jim bo predstavil vnaprej pripravljene primere iz vsakdanjega življenja.
Eden od zaprtih na oddelku, ki ga je Dutton zmotil ravno, ko je igral računalniško igrico, mu je svoje sojetnike predstavil kot »elito med zlobneži«. Skupaj sta odšla spoznavat še druge bolnike in že naslednji, s katerim sta se rokovala, se je takoj pohvalil, da velja za najnevarnejšega med vsemi zaprtimi v bolnišnici, a naj se ga nikar ne boji, saj mu obljubi, da ga ne bo ubil. Čeprav se je vse skupaj slišalo kot šala, so Duttonu pozneje pojasnili, da je bil izrečeni stavek mišljen povsem resno. Novi znanci so ga popeljali še po drugih sobah oddelka in ga predstavili kot strokovnjaka, ki bo o njih napisal knjigo.
Najprej so bili seveda vsi prepričani, da jih namerava Dutton v knjigi prikazati kot pošasti brez vesti in občutka krivde, kot jih običajno predstavijo v medijih oziroma širši javnosti. A ko jim je pojasnil, da ga zanima predvsem, kaj bi se lahko od njih naučili običajni ljudje, je bil takoj deležen večje pozornosti in pripravljenosti za sodelovanje. Ko so prebili led in se začeli bolj odkrito pogovarjati, je Dutton začel pripovedovati vnaprej pripravljene zgodbice in varovance bolnišnice spraševati za nasvete, kaj storiti v specifičnih situacijah. Zanimalo ga je denimo, kaj bi pacienti oddelka storili, če bi se morali znebiti najemnika v stanovanju, ki se kljub pozivom ne bi hotel izseliti, ukrepanje po pravni poti pa ne bi bilo mogoče.
Ko je pojasnil, da nasilje ni ustrezna rešitev, je eden od psihopatov takoj predlagal svojo izvirno rešitev. Potrkal bi na vrata in se predstavil kot državni uradnik, ki bi nujno rad govoril z lastnikom stanovanja. Nekaj časa bi vztrajal, da lahko informacijo pove le lastniku, s čimer bi dodatno vzbudil zanimanje najemnika. Nato bi mu, ko bi bil ta že zelo radoveden, potihoma izdal, da so v okolici izvajali rutinske meritve za zdravje zelo nevarnih plinov oziroma kakih drugih podobnih škodljivih snovi in se je presenetljivo izkazalo, da je prav okolica te hiše tako onesnažena, da »bi bil Černobil videti kot zdravilišče«. Najemnik bi po tem dogodku verjetno hitro privolil v izselitev.
Kot psihopata običajno opredelimo osebo z značilnim skupkom lastnosti, med katere spadajo šarm, karizma, neustrašnost, brezobzirnost, narcisizem, prepričljivost in odsotnost vesti. Psihopati se pri odločanju o moralnih dilemah praviloma ne ozirajo na lastne emocije, kolikor jih sploh imajo, ampak jih zanima zgolj končni rezultat. Znajo biti izjemno šarmantni in karizmatični, če jim to pomaga pri doseganju cilja, a šarmantnost se lahko hitro spremeni v grobo brezobzirnost, ko presodijo, da ima takšna taktika večje možnosti za uspeh.
Študije možganov psihopatov so pokazale, da je njihova amigdala, to je območje možganov, ki koordinira hiter intuitivni emocionalni odziv na najrazličnejše situacije, pri soočanju z moralnimi dilemami bistveno manj aktivna kot pri običajnih ljudeh. Psihopati navadno ne začutijo neposredno prek odziva lastnega telesa, da bi bilo z njihovimi dejanji kaj narobe. Ne zvije jih denimo v želodcu, ne začnejo se potiti, niti kako drugače na sebi ne občutijo, da delajo kaj narobe, ko s svojimi dejanji koga prizadenejo. Ustavi jih lahko šele racionalen premislek o situaciji, ki pa ni vedno enako učinkovit, kot je hiter intuitivni odziv, ki mu običajno pravimo vest.
Dutton je pri psihopatih opazil tudi sposobnost osredotočenja na sedanji trenutek, s čimer se izognejo premlevanju in podoživljanju najrazličnejših scenarijev, kaj vse bi se lahko zgodilo ali se lahko zgodi. Podobno kot nekateri mojstri vzhodnjaških veščin meditacije se znajo tudi psihopati osredotočiti zgolj na sedanjost, kar jim omogoča, da so nekako srečni in zadovoljni.
Eden od sodelujočih v raziskavi, po poklicu odvetnik, je Duttonu poslal pismo, v katerem je opisal, da se je že od mladih nog zavedal, da vidi svet drugače kot večina. Še zlasti zanimiva je bila njegova ugotovitev, da mu tovrstne lastnosti v življenju bolj koristijo kot škodijo, iz česar je sklepal, da bi lahko nekatere psihopatske lastnosti dojemali tudi kot učinkovito zdravilo za marsikatere tegobe sodobnega načina življenja, vendar le pod pogojem, da jih uporabljamo v zmernih količinah.
To iskreno elektronsko sporočilo je Duttona spodbudilo, da se je začel intenzivneje ukvarjati s potencialno pozitivnimi lastnostmi psihopatov. Čez čas se je odločil, da bo hipotezo, da so psihopati morda bolje opremljeni za reševanje določenih vsakdanjih problemov, s katerimi se srečujemo v sodobni družbi, tudi empirično preveril.
Obisk pri »eliti med zlobneži«
Med raziskovanjem »modrosti psihopatov« je Dutton obiskal tudi Broadmoor, najstrožje varovano psihiatrično bolnišnico v Angliji, kjer so zaprti serijski morilci in podobni hudi zločinci. Zanimalo ga je, kakšne ideje bodo imeli najhujši psihopati, ko jim bo predstavil vnaprej pripravljene primere iz vsakdanjega življenja.
Eden od zaprtih na oddelku, ki ga je Dutton zmotil ravno, ko je igral računalniško igrico, mu je svoje sojetnike predstavil kot »elito med zlobneži«. Skupaj sta odšla spoznavat še druge bolnike in že naslednji, s katerim sta se rokovala, se je takoj pohvalil, da velja za najnevarnejšega med vsemi zaprtimi v bolnišnici, a naj se ga nikar ne boji, saj mu obljubi, da ga ne bo ubil. Čeprav se je vse skupaj slišalo kot šala, so Duttonu pozneje pojasnili, da je bil izrečeni stavek mišljen povsem resno. Novi znanci so ga popeljali še po drugih sobah oddelka in ga predstavili kot strokovnjaka, ki bo o njih napisal knjigo.
Najprej so bili seveda vsi prepričani, da jih namerava Dutton v knjigi prikazati kot pošasti brez vesti in občutka krivde, kot jih običajno predstavijo v medijih oziroma širši javnosti. A ko jim je pojasnil, da ga zanima predvsem, kaj bi se lahko od njih naučili običajni ljudje, je bil takoj deležen večje pozornosti in pripravljenosti za sodelovanje. Ko so prebili led in se začeli bolj odkrito pogovarjati, je Dutton začel pripovedovati vnaprej pripravljene zgodbice in varovance bolnišnice spraševati za nasvete, kaj storiti v specifičnih situacijah. Zanimalo ga je denimo, kaj bi pacienti oddelka storili, če bi se morali znebiti najemnika v stanovanju, ki se kljub pozivom ne bi hotel izseliti, ukrepanje po pravni poti pa ne bi bilo mogoče.
Ko je pojasnil, da nasilje ni ustrezna rešitev, je eden od psihopatov takoj predlagal svojo izvirno rešitev. Potrkal bi na vrata in se predstavil kot državni uradnik, ki bi nujno rad govoril z lastnikom stanovanja. Nekaj časa bi vztrajal, da lahko informacijo pove le lastniku, s čimer bi dodatno vzbudil zanimanje najemnika. Nato bi mu, ko bi bil ta že zelo radoveden, potihoma izdal, da so v okolici izvajali rutinske meritve za zdravje zelo nevarnih plinov oziroma kakih drugih podobnih škodljivih snovi in se je presenetljivo izkazalo, da je prav okolica te hiše tako onesnažena, da »bi bil Černobil videti kot zdravilišče«. Najemnik bi po tem dogodku verjetno hitro privolil v izselitev.
Psihopati navadno ne začutijo prek telesnega odziva, da je z njihovimi dejanji kaj narobe. Ustavi jih šele racionalen premislek, ki pa ni vedno enako učinkovit kot intuitivni odziv. FOTO: Shutterstock
Možgani psihopatov
Kot psihopata običajno opredelimo osebo z značilnim skupkom lastnosti, med katere spadajo šarm, karizma, neustrašnost, brezobzirnost, narcisizem, prepričljivost in odsotnost vesti. Psihopati se pri odločanju o moralnih dilemah praviloma ne ozirajo na lastne emocije, kolikor jih sploh imajo, ampak jih zanima zgolj končni rezultat. Znajo biti izjemno šarmantni in karizmatični, če jim to pomaga pri doseganju cilja, a šarmantnost se lahko hitro spremeni v grobo brezobzirnost, ko presodijo, da ima takšna taktika večje možnosti za uspeh.
Študije možganov psihopatov so pokazale, da je njihova amigdala, to je območje možganov, ki koordinira hiter intuitivni emocionalni odziv na najrazličnejše situacije, pri soočanju z moralnimi dilemami bistveno manj aktivna kot pri običajnih ljudeh. Psihopati navadno ne začutijo neposredno prek odziva lastnega telesa, da bi bilo z njihovimi dejanji kaj narobe. Ne zvije jih denimo v želodcu, ne začnejo se potiti, niti kako drugače na sebi ne občutijo, da delajo kaj narobe, ko s svojimi dejanji koga prizadenejo. Ustavi jih lahko šele racionalen premislek o situaciji, ki pa ni vedno enako učinkovit, kot je hiter intuitivni odziv, ki mu običajno pravimo vest.
Dutton je pri psihopatih opazil tudi sposobnost osredotočenja na sedanji trenutek, s čimer se izognejo premlevanju in podoživljanju najrazličnejših scenarijev, kaj vse bi se lahko zgodilo ali se lahko zgodi. Podobno kot nekateri mojstri vzhodnjaških veščin meditacije se znajo tudi psihopati osredotočiti zgolj na sedanjost, kar jim omogoča, da so nekako srečni in zadovoljni.
