Andrej Hauptman o slovenskem čudežnem kolesarstvu, Franji in rekreaciji
Andrej Hauptman je kolesar in rogovec od glave do peta. To zanj velja že skorajda vse življenje, saj je del ljubljanskega kolesarskega društva kot nadobudni tekmovalec postal že leta 1986. Slaba štiri desetletja kasneje je njegov predsednik.
Vendar to ni postal čez noč, Hempi je prekolesaril vse strme vzpone, ki so ga popeljali na vrh. Bil je vrhunski profesionalec in je še vedno naš edini nosilec kolajne na cestni dirki SP (bron Lizbona 2001), bil je trener, ki je s številnimi mladimi slovenskimi kolesarji delil bogate izkušnje ter jim odprl vrata v svet profesionalizma. Bil je tudi selektor slovenske reprezentance, ki je na olimpijskih igrah v Tokiu osvojila zlato in bronasto kolajno.
Pri 47 letih je še vedno športni direktor, ki v navezi s svojim dolgoletnim varovancem Tadejem Pogačarjem na novo piše ne le slovensko, temveč svetovno kolesarsko zgodovino. In je tudi vizionar, ki bo poskušal poskrbeti tudi za to, da Pogačar ne bi bil prvi in zadnji slovenski zmagovalec Toura.
Kakšni so prvi vtisi na položaju predsednika KD Rog, katerega vodenje ste prevzeli pred pol leta?
Za urejanje nekaterih zadev je potrebnega več časa in energije, kot sem pričakoval, vendar nam gre ta čas super, ni razlogov, da bi se pritoževali. Sicer tudi nismo uvajali večjih sprememb, klub ne potrebuje revolucije, že prej je deloval odlično, tako da bolj ali manj nadaljujemo že utečeno delo. Letos je za nami že veliko dirk, programi ekip potekajo po načrtih, na novo imamo spet žensko celinsko ekipo. Za zdaj vse poteka, kot mora. Ogromno je tudi novih vpisov nadobudnih fantov in deklet, tako da bomo morali razmišljati o tem, da bi se okrepili še s kakšnim trenerjem.
Pogi Team, v katerem pedala vrti več kot 150 mladih kolesarjev in ki se mu je letos kot glavni sponzor pridružil UAE, je brez dvoma zadetek v polno. So rezerve morda pri drugih vaših selekcijah?
Korak naprej bi v vseh pogledih radi naredili tudi pri moški celinski ekipi. Predvsem bi ji radi zagotovili pogoje za delo, ki bi ji omogočili večjo konkurenčnost in opaznost. Ne nazadnje je članska ekipa neke vrste vzor za mlade, ki prihajajo, in lahko v njej vidijo povezavo z najboljšimi na svetu. Kot sem dejal, ko sem prevzemal funkcijo, je vizija, da naša članska vrsta postane razvojna ekipa za preskok v svetovno serijo. Konkretnih dogovorov z ekipo UAE tu še ni, prizadevamo pa si, da bi naša ekipa postala prava odskočna deska v svet vrhunskega profesionalizma.
Rog je na vrhunsko profesionalno raven spravili tudi organizacijo največjega slovenskega praznika za amaterske in rekreativne kolesarje, maratona Franja. Ste imeli letos kot predsednik kluba kaj opraviti z njegovo organizacijo ali ste pustili, da stvari tečejo, kot so doslej?
Vsekakor, Gorazd Penko in njegova ekipa to zgodbo že več kot dve desetletji vodita vzorno. Tako kot za vsakega rogovca – ne glede na to, ali zdaj, ko sem predsednik, ali v preteklosti, ko sem bil tekmovalec in trener – je Franja zame nekaj posebnega. Največji kolesarski praznik pri nas, na katerega gledam s ponosom in navsezadnje tudi z veseljem kot rekreativni kolesar. Kot je rezultatsko raslo slovensko tekmovalno kolesarstvo, je organizacijsko rasla tudi Franja.
Ko ste postali član Roga, je bil maraton Franja še v povojih. Kakšne spomine imate na to prireditev, kako je tedanji alfa in omega kluba Zvone Zanoškar v organizacijo vpregal vas, mlade rogovce?
H klubu sem prišel jeseni leta 1986. Kot mladci smo z veseljem prišli pogledat Franjo, nekajkrat smo bili tudi reditelji ob cestah v Tacnu in okolici. Če pogledamo Franjo takrat in zdaj, pa je zrasla v vseh pogledih, precej večja je, kot je bila pred 35 leti. In bila je tudi izjemno pomembna v kritičnih trenutkih za naš klub. Po končani tekmovalni karieri sem leta 2007 postal trener pri Rogu. V tem obdobju je precej sponzorjev odpovedalo sodelovanje ali pa precej zmanjšalo prispevke klubu in je bil maraton Franja eden od glavnih virov prihodkov kluba. Zavedamo se, kako pomembno je imeti tako močno oporo, Franja ni bila zelo pomembna le za slovensko kolesarstvo, temveč tudi za preživetje kluba.
Je Franja še vedno tako pomembna finančna postavka za klub?
Brez dvoma ima ta prireditev še vedno izjemno veliko težo v našem klubu, ki brez nje ne bi tako dobro deloval.
Kako pomembna pa je za vašo telesno pripravljenost?
Če je le možnost, izkoristim vsako priložnost, da sedem na kolo. Na letošnji Franji sem najprej na startu pozdravil udeležence velikega maratona in se udeležil malega. Kajpak sem ga prevozil v skladu s svojo trenutno pripravljenostjo in predvsem kot dobrodošlo rekreacijo, aktivno druženje, ko združiš prijetno s koristnim. Narediš nekaj dobrega zase, pri tem pa še s kom poklepetaš.
Zdaj se imate za rekreativnega kolesarja, kako pa ste nanje gledali, ko ste bili vrhunski tekmovalec?
Moj pogled na športno rekreacijo se ni spremenil, tudi ko sem bil profesionalec, na ljubiteljske športnike nisem gledal zviška. Tudi v časih tekmovalne kariere sem se nekajkrat udeležil maratona Franja, kajpak na njem nisem dirkal, vendar se mi je zdelo prav, da se udeležim tako velike prireditve. Na njej mi je bilo hitro jasno, da so najboljši rekreativni kolesarji zelo dobro pripravljeni. Že takrat sem jih spoštoval, saj so se kljub službam in družinam nekateri s kolesarstvom ukvarjali že skorajda na profesionalni ravni. Prevozili so ogromno kilometrov, v to, da so bili čim bolj podobni profesionalcem, so vložili zelo veliko časa in energije.
Franja je dirka, je pred desetletji dejal že njen ustanovitelj Zanoškar, in to se ni spremenilo. Bi se morala bolj posvetiti vse širšemu krogu kolesarskih užitkarjev?
Mnogi pravijo, da je Franja dirka, vendar je v resnici za vsakogar lahko takšna, kot si jo naredi sam. Če se dobro počutiš, kolesariš nekoliko hitreje, če se ne počutiš najbolje, počasneje. Če je vroče, se večkrat ustaviš. Predvsem pa je nekaj posebnega, ker na njej lahko kolesariš brez skrbi po cestah, zaprtih za promet. Ob sedanji infrastrukturi in prometnih razmerah je to velik privilegij. Z ženo Tejo vedno startava nekaj minut za zadnjimi, ker se boji vožnje v strnjeni skupini. Kolesariva v svojem tempu, ujameva kakšno skupinico in nadaljujeva z njo, ko nama ustreza, se zaustaviva na okrepčevalni postaji. Kdor želi, lahko na Franji dirka kot profesionalec, kdor želi drugače, lahko tudi uživa v zmerni in sproščeni vožnji.
Povezavo med ljubiteljskim in vrhunskim kolesarstvom je mogoče najti tudi v sloganu od Franje do Toura, ki združuje največji zgodbi v zgodovini Roga, maraton Franja in prevlado nekdanjega rogovca Tadeja Pogačarja na največji dirki na svetu. Koliko sta se ti zgodbi prepletali?
Brez dvoma sta se, Tadej je nekajkrat prevozil maraton Franja, nosil je dres kluba, ki ga organizira. Od dečkov do mladincev je moral tudi pomagati pri pakiranju startnih paketov za udeležence. Če skrajšam zgodbo, na koncu je zmagal na Touru. Pri tem tudi ni pozabil na svoje kolesarske korenine, kar naju vrača k Pogi Teamu, katerega drese nosi Rogov podmladek.
Odkar se je Tadej odločil, da bo podprl klub in s tem pokazal, da se zaveda, od kod prihaja, je to lepa, pozitivna zgodba. Pritegnila je izjemno veliko mladih, med katerimi je zanimanje za kolesarstvo vseskozi večje. Pa to ne velja le za KD Rog in Pogi Team, temveč za Slovenijo na sploh. Pri tem se moramo zavedati, da nič ni samoumevno, da se moramo potruditi za to, da bo ta projekt uspešen. Da bodo tako kot rezultati sedanjih vrhunskih slovenskih kolesarjev tudi naši klubi vedno boljši.
Torej je nov slogan od Pogi Teama do Toura?
Tu ne gre le za Pogi Team, temveč tudi naše ženske ekipe, za celotno društvo. Bolj kot to, koliko šampionov bomo vzgojili, je pomembno to, da delamo varno, da se, če se le da, nikomur ne zgodi nič neprijetnega, da vsi ostanejo zdravi. Osnovna vizija je, da je klub tudi neka vrsta šole za življenje, da smo poleg staršev tudi del vzgoje. Da mladi prek nas spoznajo, kaj je zdravo in pomembno v življenju, tudi delovne navade. S tovrstnim delom bomo prej ali slej vzgojili tudi takšne tekmovalce, ki bodo šli po stopinjah sedanjih slovenskih profesionalcev, ki krojijo svetovni vrh.
Omenili ste varnost. Zanjo naj bi poskrbeli tudi z novim kolesarskim središčem v Ljubljani, o katerem ste spregovorili, ko ste postali predsednik kluba. Se je glede tega že kaj premaknilo?
S partnerji pri Mestni občini Ljubljana smo se že nekajkrat dobili, naslednja srečanja so predvidena ravno v tem tednu. Nič še ni tako dorečenega, da bi imeli že roke za gradnjo, vendar naši načrti ostajajo – v Stožicah bi pripravili progo za ciklokros, pumptrack, zaprt asfaltiran krog v dolžini treh ali štirih kilometrov, na katerem bi zunaj prometa vadili mladi cestni kolesarji, ter osrednjo stavbo.
Je sicer v Rogovih vrstah že kakšen novi Pogačar v nastajanju?
Morda je, pri starejših mladincih imamo nekaj obetavnih tekmovalcev, vendar je prezgodaj, da bi jih izpostavljal poimensko, saj se nekateri kolesarji razvijejo hitreje, drugi počasneje. Kategorija do 23 let je tista, v kateri se gotovo pokaže, ali ima kdo potencial za odhod v najmočnejše tuje ekipe ali ne.
V to starostno kategorijo sodi večina kolesarjev Rogove članske ekipe Ljubljana Gusto Santic, ki si jo želite okrepiti. Ali to pomeni, da bo stavila na starejše kolesarje, se poskušala dvigniti iz celinske v profesionalno konkurenco, ki je le stopnico pod svetovno serijo?
Ne, tako kot doslej bi se v njej še vedno osredotočali na mlajše člane, kolesarje do 23. leta starosti. Po možnosti na domače fante, ki bi jim odpirali vrata. O tem se ravno te dni pogovarjamo z vodjo ekipe Tomažem Poljancem in upravnim odborom društva. Kakovostna ekipa do 23 let je zelo pomembna za klub in tudi za slovensko kolesarstvo, saj tako pri nas kot drugod po Evropi primanjkuje kakovostnih ekip v tej starostni kategoriji, ki pomenijo zadnjo stopnico pred visokim profesionalizmom.
Zdi se, da ne primanjkuje le ekip, temveč tudi dirk za kolesarje, ki se želijo prebiti med profesionalce. Slovenske kategorizirane dirke za točke Svetovne kolesarske zveze (UCI) je mogoče skorajda prešteti na prste ene roke, imate pri Rogu ambicije, da bi kot organizatorji povečali njihov nabor?
To je gotovo eden od ciljev za prihodnost, letos pa smo že pripravili mladinsko dirko, VN Komende, eno redkih pri nas, ki ni zgolj kriterij ali vzpon. Starejši mladinci so v Sloveniji najbolj prizadeti zaradi pomanjkanja dirk. Za dečke je pri nas dovolj preizkušenj, mladinci pa bi bili stežka konkurenčni, če ne bi dirkali v Italiji, če ne bi imeli čezmejnega dogovora, ki nam dovoljuje, da lahko dirkamo v Furlaniji - Julijski krajini in Benečiji.
Vendar se je tudi vaš rod kalil v Italiji, mar ne?
Drži, ta dogovor traja že odtlej, vendar se spominjam, da so bile v mojih mladinskih časih v skoraj vseh večjih mestih pri nas dirke za pokal Slovenije – od Maribora, Slovenske Bistirce do Nove Gorice … Za to si bo treba prizadevati, številni klubi pri nas imamo dobro popolnjene mladinske vrste, na številne dirke v Italiji pa lahko prijavimo le od štiri do šest kolesarjev. To pomeni, da jih okoli 20 tisti konec tedna ostane doma brez dirke.
Glede na prepoznavnost najboljših slovenskih kolesarjev se je zdaj bržkone lažje prebiti v tujino kot v vaših časih?
Težko je primerjati različni obdobji, gotovo pa imajo sedanji obetavni kolesarji vsaj tako dobre možnosti za preboj v tujino, kot smo jih imeli mi. Kdor je dovolj dober, ga bodo opazili in bo dobil svojo priložnost. Če zdaj slovenski kolesarji niso dovolj cenjeni in iskani v tujini, potem ne vem, kdaj bodo. Glede tega so možnosti za odhod v tujino gotovo boljše, kot smo jih imeli mi.
Predvsem pa se sedanjim mladcem obeta izjemna navijaška podpora. Kot smo videli v zadnjih letih, se tam, kjer se vrtijo pedala, praviloma naberejo nepregledne množice, naj bo to maraton Franja, dirka po Sloveniji ali Giro na gostovanju na naših cestah. Kako vidite to kolesarsko eksplozijo?
V mojih tekmovalnih časih se je šele začela razvijati. Ko sem v mladih letih tekel ali kolesaril po vasi, so me vsi debelo gledali, zdaj pa vlada vsesplošno zavedanje, da so vzdržljivostni športi zelo pomembni za zdravje. Lepo je videti, kako so v 25 letih rasli tako rezultati kot zanimanje za rekreativno kolesarjenje. To je eksplodiralo še pred navijaško evforijo, ki pa je v zadnjih letih neverjetna. Z njo je kolesarstvo postalo eden od najbolj prepoznavnih športov pri nas.
Gre ta vrhunec izkoristiti tudi za organizacijski veliki met, morda za svetovno prvenstvo profesionalcev, o katerem je pred leti razmišljal tudi Gorazd Penko, ki je v Ljubljani leta 2014 že pripravil SP za amaterje? Ali smo morda že prepozni, da bi ujeli sedanji šampionski val, saj SP še lep čas ne bi bilo k nam, četudi bi se danes lotili kandidature?
Svetovno prvenstvo bi bila lepa zgodba. To bi bil velik finančni zalogaj, sem pa prepričan, da bi ga znali pri nas pripraviti brezhibno in da ni bilo to eno od najlepših svetovnih prvenstev. Glede tega, da smo že prepozni, če bi hoteli še ujeti SP s Pogačarjem in drugimi slovenskimi asi v najboljših letih, pa bi dejal, da nikoli ne reci nikoli. Vemo, kaj se je zgodilo leta 2020, ko so Italijane prosili, da so skorajda čez noč pripravili izjemno uspešno SP v Imoli.
