Jesen in zima sta temu res v pomoč, pobeg – vsaj v glavi – na kolo in v tople kraje pa se močno prileže.
Lani nas je po več kot 20-letnem tradicionalnem kolesarjenju s prijatelji odneslo do Črne gore. Nekateri od naše družbe so si teren že ogledali, tolikokrat opevan in preklet facebook pa nam je omogočil nova prijateljstva s kolesarskimi sotrpini iz Črne gore; s skupnimi močmi smo okvirno sestavili enotedensko traso v želji videti čim več in čim manj izpustiti.
Tipična slovensko-turistična požrešnost …
Durmitorski prsten
Na poti čez Hrvaško in Bosno smo iz kombija obujali spomine na prevožene kilometre prejšnjih let, vožnja pa nam je vzela ves dan in tako odžrla načrtovan uvodni prolog od Foče do Ščepanpolja. Naslednji dan je sledil start na polno: malo pred Plužinami čez most pa v predor in naravnost v hrib – čakal nas je Durmitorski prsten.
V prvih kilometrih smo se čudili cesti, ki se je sicer po šolsko vzpenjala v serpentinah, a te so bile večinoma v predorih. Do Trse se je z vsakim premaganim višinskim metrom odpiral lepši razgled, na vrhu planote pa razkošje Durmitorja v polnem sijaju. Prišli smo v pravem trenutku. Tudi tu je bila pozna pomlad, podobna tisti v Sloveniji, mrzla in deževna, zjasnilo in otoplilo se je šele pred nekaj dnevi, tako da so gorski travniki cveteli v vseh možnih barvah. Dotaknilo se je tudi naše okorele moške duše, ki ponavadi prej in raje podleže drugačnim čarom.
Mir, tišina, idila.
Naselja in sledov človeka že nekaj časa nobenega, za naslednjim ovinkom pa presenečenje. Dva mulca sredi ceste vodita košarkarsko žogo, še malo naprej pa ob strani koš. Ne blizu ne daleč nobene druge žive duše! Mrtvo hladna sta naju s kolegom izzvala na partijo prostih metov, ki sva jo seveda sprejela ... in gladko izgubila.
Kdo je bil komu bolj čuden, bi težko ocenil; mulca s košem in žogo sredi ničesar ali sumljiva skupina neobritih moških srednjih let v pisanih pajkicah in čudnih čevljih ...

FOTO: Tomi Perinčič
Nekaj malega kasneje smo se spet trudili premostiti kulturni šok. Na skali ob cesti s čopičem napisano »Kafana«, za brunarico pa drugi napis »Pivo iz snijega«. Kdor ne proba, ni Sloven'c, smo na hitro priredili, ustavili in naročili. Resnično se je prileglo, za nekaj dolgih trenutkov smo obmolknili. Med opravljanjem »tekočih poslov« sem s strani pogledal fanta, ki nas je postregel, in na hitro ocenil, da je po starosti tam nekje proti koncu osnovne šole. Tudi on je pridno nagibal steklenico, a sem šele ob malo bolj izostrenem pogledu videl, da si je kot mi privoščil eno iz
snijega! Vsi enaki, vsi enakopravni tudi v Črni gori.
Na Durmitorskem sedlu 1907 metrov visoko smo zajemali s polnimi pljuči in vpijali s široko odprtimi očmi; kdo ve, kdaj bo spet priložnost. Zajeli smo tudi sneg v hladilno skrinjo in tako novokupljeni patent biohlajenja izotoničnih pijač s hmeljevim okusom takoj preizkusili v praksi.
Žabljak je bil vmesna postaja in prenočišče pred drugo Durmitorsko etapo, ki nam je ponudila nepozabne poglede na kanjon Tare.

FOTO: Tomi Perinčič
Same reke skoraj nismo videli, saj se v strugo zajeda nekaj čez tisoč metrov nižje. Za spoznanje več civilizacije in turizma, a še vedno divje in neukročeno, čisti užitek. Nekaj hitrih adrenalinskih spustov in strmih vzponov s tremi, štirimi kačami na segreti cesti nas je spet pripeljalo v Trso. Kar prehitro. Pod vtisom vsega se vržemo nazaj v dolino, verjetno nekoliko preveč evforični ... Predori so hudič, še posebej tisti neosvetljeni s slabim cestiščem.
Predzadnji v skupini jo je skupil. Na asfaltu je pustil kar nekaj kože, očala in nekaj malega tekstila. Ko smo se zbrali pri kombiju ob Pivskem jezeru, vse skupaj ni bilo videti najbolje, kri je kar lepo curljala iz počene arkade, koleno je bil vidno oteklo … Zdravnik v Plužini je kolega oskrbel in nas potolažil, da ni tako hudo, vseeno pa toplo priporočil počitek in seveda za božjo voljo previdnost!
S celotno družbo v kombiju smo proti Nikšiću premlevali, kako in kaj, a za nazaj počnemo samo eno stvar, saj vemo …
V mestu je bilo potrebno nekaj krogov po enosmernih cestah in modrovanja v smislu »se mi zdi, da smo tu že bili«, preden smo zadeli pravo ulico z našim prenočiščem. Nismo še dobro razložili potovalk in preostale krame, ko se mimo pripeljeta smrkavca na kolesu in korajžno vprašata, od kod prihajamo.

FOTO: Tomi Perinčič
Seveda se pohvalimo: »Iz Slovenije!«. Mali nas nekaj čas gleda izpod čela potem pa ustreli: »Jel u tu vašu državu ima more?« Žebljico na glavico, briljantna lekcija in šah mat ponosnemu Slovencu v enem stavku.
Pri lastniku našega apartmaja sem spraševal po prijatelju, ki nam je pred nekaj leti organiziral udeležbo na rokerskem festivalu. Prek njega sem spoznal črnogorske kolesarje in od njih dobil kup koristnih informacij za našo turo. Bila sva zmenjena, da se dobiva in kakšno rečeva, še dan pred odhodom sem mu poslal sporočilo, kako se veselim srečanja. Čudno se mi je zdelo, ko nisem dobil odgovora, saj sva se zadnjih nekaj mesecev kar redno slišala.
Moj sogovornik me nekaj časa nejeverno gleda, potem pa izusti: »Umrl je.« Ne, ne, ne, čakaj, ne govoriva o istem človeku, sem zatrjeval. On pa da je to bil skoraj njegov sosed in prijatelj od mladosti. Razložil mi je, da je umrl na službeni poti pred nekaj dnevi in da ni dolgo, kar so ga pokopali …
Ob misli na tista moja sporočila, ki še zmeraj neprebrana krožijo nekje po medmrežju, in na steklenico domačega vina, ki mu je bila namenjena pa ostala zaprta, me še danes stisne v trebuhu.

FOTO: Tomi Perinčič
Pošta in kavarna in narobe
Zvečer smo šli ven. Z enim od prijateljev sva se ustavila in usedla v prvo kavarno, ostali so nadaljevali po ulici. Z opazovanjem mimoidočih sem skušal obrniti misli drugam, natakar je bil pogosto pri najini mizi in vsakič pustil račun. Ko se je družba vrnila s korza in jih preštela ter čez palec ocenila popito, je eden od njih bolj sebi v brado zabrundal: »Jaz bi se utopil.«
Po prespani noči je bilo počutje za spoznanje boljše, tudi naš poškodovanec se je odločil, da bo spet poskusil na kolesu. Nejeverno smo ga pogledali, a je obljubil, da bo sedel v kombi, če ne bo šlo.
Po ogledu samostana Ostrog in nekaj vmesnih postankih spet navkreber, tokrat proti Čevu, ki smo ga dosegli ravno v trenutku pomladne plohe.
Zavetje nam je ponudil velik senčnik na dvorišču stare zelene hiše. Vrata na stežaj odprta, nad njimi pa dva napisa, Kafana in Pošta. Vstopimo z glasnim »Dobar dan«, notri pa smrtna tišina.

FOTO: Tomi Perinčič
Nikjer nikogar. Na šanku lepo razporejena pisma, v enem vogalu stara lončena peč,v drugem pa skromno ležišče. Sedli smo pod streho senčnika, si pripravili nekaj malice iz kombija, nakar izza vogala prihrumi stara kripa, šofer pa iz avta mimo nas naravnost v kavarno (ali Pošto, še danes ne vem …).
Iz hladilnika vzame pivo, si ga odpre in prisede. Gospod, še mi bi …. Pa nam prijazno razloži, da je tudi on samo gost! Lepi kraji, lepi običaji, ni kaj. Dež je počasi ponehal, ko se pripelje kamionček, ki je, roko na srce, videl že boljše čase. Iz njega stopi zajeten gospod; izkaže se za poštarja in oštirja v eni osebi.
Tudi njemu ponudimo kar je na mizi. Najprej zavrne, češ, da je ravno s kosila, potem pa le seže po tolminski ocvirkovci. Ko je četrti kos izginil v njegovih ustih smo jo začeli počasi odmikati, a škoda je bila narejena. »Nešto tako dobro dugo nisam jeo«, je rekel s polnimi usti. Oddolžil se je s kasnejšim obiskom v njegovi kleti kjer je s stropa viselo vsaj 50 kosov suhega mesa.
Večerjali in prenočevali smo v Cetinju, stari Črnogorski prestolnici. Pred spanjem smo tudi tu preverili korzo in v bližnjem lokalu spoznali lastnika – nečaka
Veselina Vujoviča. Nismo sicer spraševali v katerem kolenu, saj tu lahko rodbina seže daleč nazaj, a predstavil se nam je sam ko je slišal da smo iz Slovenije.

FOTO: Tomi Perinčič
»Ima neka tajna veza« *
Nasploh je prijaznost ljudi tu težko primerljiva z drugimi kraji. Ustrežljivosti nikoli konca, na vsako vprašanje dobiš dolg in obširen odgovor, da ti je kar malo nerodno. Lahko kdo temu reče jugonostalgija ali kaj drugega, a še vedno drži tista Bregovičeva »Ima neka tajna veza«.
Na zunaj mogoče res izgledajo mačoti, notri pa so najmehkejše duše na Balkanu!
Četrti dan na stranski cesti od Cetinja proti Rijeki Crnojeviča med cipresami že zavohamo malo mediteranske klime. V naselju na izlivu reke v jezero formalni postanek za kavo, od tam naprej pa je prišel na vrsto najlepši del poti. Cesta kot da je narejena samo za nas, prva živa bitja po nekaj kilometrih so bile želve, ki jih je bilo skoraj toliko kot pri nas vaških mačkonov. Prelepi pogledi na rečne meandre, biser vsega pa majhna brunarica ob cesti s par klopmi v senci in z edino mizico, dvema stoloma in senčnikom ter Skadarskim jezerom za kuliso. Ekskluziva za dva, višek kiča, razgled za milijon dolarjev in najlepša terasa kar sem jih kdaj videl.

FOTO: Tomi Perinčič
Vse to pa z ledeno hladnim Nikšičkim ni bilo dovolj. Gospa nas je sredi vse te lepote, a še zmeraj bogu za hrbtom, mrtvo hladno vprašala, če bi kdo mogoče baklavo ….samo onemeli smo, naše oči pa so povedale vse. Kar ostali bi, za zmeraj, a je na žalost prevladal razum ….
Čez hrib po stari magistralki proti Petrovcu na Moru smo pošteno gagali. Termometer je na soncu kazal čez 40, čemur je v največji meri pripomogel močno razbeljen asfalt. Na prelaz smo se bolj privlekli kot prikolesarili, na spustu proti morju pa vseeno lepo ohladili pregreta ušesa. Na obali je bilo čutiti nekaj tiste poletne gneče in ruske govorice, naš ranjenec je že lepo zaceljene rane namočil v slanico, nakar smo se zadovoljni s kombijem odpeljali do Cetinja in tam ostali še eno noč.

FOTO: Tomi Perinčič
Na Lovčen, kraljevska etapa
Zadnji dan nam je ostala Kraljevska etapa. Pika na I in kar pravšnje ime, saj smo šli h kralju, Petru Petroviču Njegošu na Lovčen. Vzpona se lotimo s strahospoštovanjem, dolg je nekaj manj kot 20 kilometrov in gre do višine 1657 metrov, če se prav spomnim.
No, na cesti se je pokazal za nekaj lažjega kot povejo številke, saj je naklon dokaj zmeren in enakomeren, pa tudi prevoženi kilometri v preteklih dneh so kar lepo utrdili naše noge. Nekaj malega pod vrhom na eni od zaplat snega ob cesti opazimo luknjo v približni velikost hladilne skrinje. Slutili smo, kaj nas čaka v kombiju na vrhu, in iz mišic iztisnili še zadnje ostanke vešalic, pleskavic in čevapčičev prejšnjega večera.

FOTO: Tomi Perinčič
Za sam finiš kolesa odložimo, še dobrih 450 stopnic, potem pa kraljevska nagrada, razgled na praktično celo Črno Goro! Če je v nas, ljudeh, ostala še kakšna trohica prvinskosti, čuta in spoštovanja do narave in zavedanja naše majhnosti, potem tu zgoraj obmolkneš.
Enostavno moraš!
Ne glede na to koliko je kdo na ti z zgodovino ali pa z nacionalnim nabojem, to mesto in spomenik pustita poseben pečat. Enako velja za vrtoglavo vožnjo proti morju na drugo stran, v zaliv Boke Kotorske.
Kar 35 kilometrov ozke ceste samo navzdol! In to ceste kjer ni pametno skreniti s poti. Med razmišljanjem o tem, da bom tak spust v svojem življenju težko še kdaj dožive,l že močno čutim prste in dlani od zaviranja, skrbi me da se obroči ne pregrejejo (moje zavore so še tiste stare, na gumice), pa smo šele na dobri polovici.

FOTO: Tomi Perinčič
Kljub dokaj gostemu prometu in izogibanju avtobusom in lokalnim voznikom, ki kar pogumno vozijo čez te ovinke, srečno pridrvimo v Kotor. Nobenih težav, nobenega padca, nobene nove poškodbe. Blaženost, pa tudi nekaj črvičenja v želodcih ob zavedanju da se naše tokratno druženje počasi končuje.
A leto se hitro obrne, načrtov je še veliko, zato v kombiju kljub dolgi poti do doma hitro sklenemo kaj drugega, kot: Še bomo šli!
Ko sem čez par dni doma v miru podoživljal celo pot in hodil naokrog z bedasto blaženim nasmeškom na obrazu, mi je na pamet prišel naslov knjige padlega kolesarskega angela iz Teksasa »Ne gre samo za kolo«.
V tem mu lahko samo pritrdim: ne gre za vse tiste kilometre, ki jih prevoziš, za postanek gre! Tiste neponovljive trenutke, ko se čas enostavno ustavi. Lanskoletnemu kolesarjenju je bil to pravi moto.
Če kakšne potencialne dušebrižnike skrbi zgornji zapis zaradi skupnega imenovalca tolikokrat omenjenih »postankov« naj povem, da so se teh podvigov udeležile samo polnoletne osebe pri kolikor toliko zdravi pameti.

FOTO: Tomi Perinčič
Včasih sem na dolgo in široko razlagal vsakemu ki je imel pet minut časa, kod vse smo hodili in kaj videli, zadnje čase mi reklamiranje takih posebnih krajev ne diši več. Raje jih, sebično ali ne, obdržim zase.
Tako ali tako postajamo hujši od kobilic, preplavili smo že vsak kotiček tega planeta, zato točnih lokacij teh postankov ne bom izdal. Sedite na kolo, odkrijte in poiščite si svoje, ti so najlepši!
*»Ima neka tajna veza«, tega nikoli ni nihče nikoli prevajal in naj ostane tako. Ker se ne da prevesti, vsaj za tiste, ki so to poslušali, ne ...
***
Tomi Perinčič je kitarist.
Komentarji