Franja se bliža, kakšna bo taktika?
Vso pomlad smo se pripravljali za kolesarski dogodek leta, zato ne smemo omenjati naključja. Upam si trditi, da na Franji, kateri koli, samo odstotek kolesarjev vozi samo zato, da jo prevozijo, vsi drugi dirkajo za svoj najboljši čas, nekateri celo za kolajne in pokale v svojih starostnih kategorijah, če že ne v absolutni konkurenci.
Torej gre za običajno neobičajno kolesarsko dirko, saj tudi če dirkaš za svoj rezultat oziroma svoj čas, dirkaš.
V tem ni nič slabega, če ne bi bilo velike težave, ki se ji reče Gneča, Množičnost, Ogromno število udeležencev na dirki. Groza je, če pomislimo, da bomo dirkali z več tisoč kolesarji skupaj.
Začudenost Johana Musseuwa
Spomnim se Franje izpred nekaj let, na kateri je gostoval sam flandrijski lev Johan Musseuw. Imel sem to srečo, da sem se dan pred startom celo pogovarjal z njim. Ves čas je govoril, da komaj čaka start, da je prvič v Sloveniji, da je lepa, da je bil na Bledu in v Portorožu, da ima rad množične maratone, da so ljudje zaradi njih vzljubili kolesarjenje ipd. Poslušal sem ga in na trenutek nisem vedel, ali govori o Franji. Naslednji dan me je dohitel nekje v Valburgi oziroma smo ga mi dohiteli, ker mi smo bili na dirki, on pa na »rešilnem čolnu« …
Bil je vidno izčrpan, čelado je imel že postrani, držal se je spodaj za krmilo, pogled je imel meglen in za sekundo so se mi prikazali vsi prizori dirk, ko sem gledal, kako je zmagoval … Paris–Roubaix, Flandrijo, svetovno prvenstvo … Vprašal sem ga, kako mu gre … Za trenutek me je upal pogledati in kratko odgovoriti: »Crazy, man! This is a fucking race, man … this is not bike marathon, this is a race!!«
V Tacnu se je ustavil pri okrepčevalnici in za njim je padlo nekaj kolesarjev. Zavpil je: »O, my god, I can not reach the feed zone!« Odhiteli smo naprej. Potem sem ga srečal v cilju, bil je že preoblečen, skupaj s punco je lizal sladoled in na moje vprašanje, kako je šlo, rekel: Crazy! Potem mi je hitel razlagati, da v Belgiji in Franciji ni takih velikih dirk, da so samo maratoni.
Na maratonih se pa vozi drugače. Tudi dirkajo vendar ne vsi, ampak le peščica, vsi drugi hočejo le biti zraven in prevoziti traso. Seveda mu nisem verjel, ker vem, da na svetu ni kolesarskega maratona, na katerem ne bi bila enaka zgodba, kot je na Franji. Z eno veliko razliko, in sicer to, da Franja spada med najbolj varne maratone, kajti organizator res poskrbi za vse, kar je potrebno, ne samo nujno in najnujnejše. Franja je že skoraj državni projekt in nič ni prepuščeno naključju.
V bistvu bomo tekmovali
Torej, dirkali bomo. Dirkali bomo, ker smo se za to pripravljali vse te dolge mesece, kajne! Pa dajmo!
Tudi tisti, ki vedno pravite, da greste na Franjo za svoj gušt, da merite čas samo zase … dirkate. Tu je nekaj navodil, kako se vesti na tako množični dirki.
Precej drugače je vse zgolj zaradi nenormalnega števila sotekmovalcev. Na največjih dirkah starta največ dvesto kolesarjev, kar pa je za Franjo en ščepec. Pred leti sem v Poletu že opisal nekaj kolesarske tekmovalne taktike in moram se pohvaliti, da sem dobil kar nekaj pozitivnih odzivov bralcev. Največ kar v cilju Franje, takrat ko se še hlasta po osvežilni tekočini, še preden se preoblečeš in greš po makarone. Vendar moram tudi priznati, da se ljudje težko držijo osnovnih navodil kolesarske taktike.
Ko me prijatelji ali bralci sprašujejo, kako naj na primer optimalno prevozijo Franjin kronometer ali Juriš na Vršič, in jim razložim, se ne držijo niti N-ja od Nasveta. Zakaj? Zato ker se v trenutku, ko si pripnejo startno številko na hrbet majice, popolnoma spremenijo. Ko čakajo na startni črki, jim trema odnese vsa navodila izpod čelade, ko se poženejo v dir, pa dobijo krila namesto pameti. Seveda so potem ta krila hitro odstrižena, in ko pulz ob makaronih pade na normalne udarce, bentijo nad mano, da nimam pojma. V resnici pa se name niti spomnili niso, ko jim je srce bilo svoje maksimalne udarce.
Pri taki tekmi, kot je Franja, je najpomembneje, da izrabite zavetrje. Na takih masovkah pa ga je povsod okoli vas več kot dovolj. Ko je skupina še ogromna, se držite skrajno desno ali skrajno levo, to si lahko privoščite, ker je na Franji promet za druga vozila popolnoma zaprt. Ob straneh je varneje. Nikar ne silite v »mašino, trebuh« pelotona, ker se še prehitro lahko zgodi, da se ob vas podrgne kak nebodigatreba začetnik ali srboritež, ki ne vidi dlje od vrha toporišča.
Zdaj pa glavno: za vsako ceno morate biti ob koncu zaprte vožnje v prvih bojnih linijah. To pomeni, da morate biti med prvimi dvajsetimi kolesarji, ki komaj čakajo, da se spremljevalni avto zaprte vožnje dokončno umakne in se dirka začne. Tudi če veste, in to najbrž veste, da v skupnem seštevku ne spadate niti med sto ali dvesto, tristo najhitrejših, bodite čisto spredaj.
V zaprti vožnji se da dokopati do čela, zato se potrudite. Zakaj? Ne samo zato, ker spredaj manj padajo kakor v sredini ali na zadku pelotona, ampak zato da boste med popuščanjem, ko bo skupina začela drveti, vi prvi, ki se boste lahko priključili kolesarjem, primernim za vas.
Torej, če se razumemo, klanec ali prve kilometre začnete med prvimi, potem drsite nazaj in na vrh klanca, ali ko se prvi napad končno umiri, vi pristanete med primernimi kolesarji. Preprosto zvito, kajne? Če boste na letečem startu nekje zadaj, ne boste nikoli videli niti tistih, ki so še slabši od vas, kaj šele tistih, ki so enako dobri kakor vi. Ampak zelo težko je biti v prvih vrstah, zato pa sem spomladi svetoval, da se čim večkrat pridružite večjim skupinam. Zato tudi priporočam, da se držite skrajno desne ali leve strani ceste, ker se je tam laže prebijati. Po sredini je to veliko teže in zares zahteva veliko spretnosti, znanja in izkušenj.
Katera skupina je zame?
Kako boste prepoznali, ali ste v pravi skupini? Tako da boste prve kilometre imeli občutek, da ste najslabši člen. Ko se boste nadihali, boste ugotovili, da boste zmogli biti ves čas v prvi četrtini te skupine. Vendar nikar ne siliti v ospredje. Pred seboj imejte na muhi ves čas deset petnajst kolesarjev in nikar ne sodelujte z njimi v vzdrževanju tempa. Oni ne vedo, da je na takih dirkah zavetrje vaš najboljši doping.
Če jih bo pred vami deset ali petnajst, se nihče ne bo razburjal, zakaj ne hodite v ospredje, v izmeno na čelu, v narekovanje tempa. Če pa se bodo, ker verjetno se bodo, pa recite na primer, da ste tako slabi, da komaj čakate na okrepčilno postajo, ali pa se tako pačite, da bodo mislili, da je to vaš poslednji kilometer v življenju, ali pa enostavno recite, da je bilo Franji med NOB zelo težko, vam je pa danes še veliko teže …
Kdaj lahko pokukate iz zavetrja oziroma kdaj iti složno v izmenjavo v podporo ritmu skupine?
Takrat ko kaka manjša ali večja skupina dohiti in prehiti vašo. Če ste opazili, se na Franji skupine ves čas dopolnjujejo in prelivajo iz ene v drugo. No, takrat je čas, da se pridružite še hitrejšim. Če pred svojo skupino vidite še eno skupino, se nikar ne trudite sodelovati v lovljenju, ker bo tistih deset, petnajst kolesarjev to naredillo namesto vas. Tudi če boste udobno zehali sredi skupine, se ne trudite izpostavljati vetru, počakajte, saj jih bodo ujeli še prej, kot si mislite. Ne izgubite glave, tudi če vam srčni utrip občasno ponori. V glavi morate imeti vedno načrtovano vsaj eno ali dve potezi vnaprej. Torej, zavetrje in pazljivo na desnem ali levem robu skupine in nenehno spremljanje tistih, ki so malce hitrejši.
Moč in Nemška cesta (ki je ni več), ampak je makadam
Na tako hitri preizkušnji, kot je Franja, nikoli ne razkazujte svojih moči. Varčujte z močjo za sklepno dejanje, za Nemško cesto, na primer. Vendar zdaj Franja ne poteka več po Nemški cesti, ampak pri Povodju zavije levo po makdamski cesti za Gameljne in nadaljuje do Črnuškega mostu, ga prečka in naprej po Dunajski ... Makadama se boji vsak pravi rekreativni specialkar. Nekateri pa na makadamu oživijo. Teh se je treba paziti. Lani je Franja prvič potekala po tem odseku, zato težko napišem, kaj se tam dogaja. Iz lastnih izkušenj povem, da na takem odseku najprej pospešijo baroudeurji, tisti, ki vedo, da v ciljnem razpletu nimajo veliko možnosti, poskušajo z zadnjim strelom ...
Ko pride čas zadnjega kilometra, vzemite na muho točno tiste tri najboljše, ki ste jih opazovali ves maraton. Zdaj ste že stari znanci. Enega takoj izločite, ker veste, da je slab v sprintu. Kako to veste? Ker ste opazili, da se je gnal do maksimuma v prav vsako klančino na dirki. Mogoče pa je še kak tak klancar, ki mu sprint ni domač. Toliko bolje. Kakor koli, pred zadnjim ovinkom, ki pelje v BTC, morate biti na drugem mestu skupine.
V ciljni ravnini prehitite še tega osmoljenca, reveža … Ne dvigajte rok v zmagoslavje, ker je pred vami vsaj še dvesto kolesarjev, kajne? Kajti mi smo samo navdušeni rekreativci, tisti, ki najraje premagamo prijatelja, soseda ali ki hočemo vsaj za nekaj sekund izboljšati lanski čas …
Namesto P.S.
Ne bom posebej omenjal, kako pomembno je pravilno jesti in piti med Franjo, ker smo že izkušeni bralci, pardon, kolesarji. Ne bom niti omenjal, kako pomembno je imeti tehnično brezhibno kolo na startu. In prosim vas, kolo servisirajte teden pred dirko, da boste lahko ugotovili, ali je vse v redu, nabavite si nove gume, da vas ne bo defekt oddaljil od želenega dosežka, dobro ga očistite, zamenjajte trak na krmilu, oblecite svoj najljubši dres, kupite dva nova bidona, zloščite čevlje … in uživajte!
