Kolesarski izlet: Grda draga, grdi mi in lepi makadam
Prekolesarili smo najdaljšo državno makadamsko cesto v Sloveniji.
Odpri galerijo
Dolga je 26,5 kilometra in poteka od Pudoba do Grde drage ali od Grde drage do Pudoba, kakor hočete. Označena je s številko RT-915.
Makadamkarji smo ljubitelji koles gravel. To so tista, ki so videti kot mešanica med gorskimi in specialkami ali pa kot specialke z zelo grobimi, tolstimi gumami. Spet kakor hočete.
Makadamkarji smo iskalci slovenskega makadama. Vrsta ljudi, ki po naši deželi išče odseke, sektorje cest, ki jih županom še ni uspelo asfaltirati. Ni jih več veliko. Asfaltne žile prepletajo Slovenijo tudi tam, kjer smo prepričani, da še elektrike ni, niti vode. Verjetno ste hudomušno pomislili, da večina naših cest spominja bolj na makadam kot na asfalt. Vem, vendar makadamska kolesa se najbolje peljejo po peskani preprogi, ki se vije nekje proč od asfaltnega hrupa.
Taka cesta se začne v Starem trgu pri Ložu in še malo naprej od Pudoba. Tam, kjer stoji mogočni grad Snežnik. Cesta res nima asfaltnega oklepa, prazna je, šele kasneje smo izvedeli, zakaj. Makadamkarski trio se je odločil priti do Grde drage, da bi se prepričali, ali je res makadama za 26,5 kilometra v eno smer.
Cesta gre navzgor, navzgor proti Snežniku, proti Mašunu in kasneje še proti Sviščakom. Na tabli je pisalo, da v zimskem času ni vzdrževana, nam pa se je zdelo, da se vozimo po najlepšem makadamu v življenju. Se vidi, da država skrbi zanjo, sem si domišljal. Makadamkar na taki cesti doživlja svojo najlepšo vožnjo, ki je lahko tudi ene vrste meditacija. Drug za drugim smo se vozili v tihoti Loških gozdov. Garminova naprava na balanci nam je kazala pot, spet se je izkazalo, da ne gre verjeti aplikacijam, na katerih si začrtaš pot doma, na toplem. Če bi šli po trasirani poti pametne aplikacije, bi nas še danes iskal vojaški helikopter. Izkušnje pravijo, da ga ni raziskovalnega kolesarjenja brez papirnatega zemljevida. Vseeno smo bili prepričani, da nas Grda draga čaka.
Pričakal pa nas je tudi sneg. Tam od višine 900 metrov nad morjem in naprej. Grda draga je na višini 1175 metrov. Vendar je šlo. Pešačenje je pač sestavni del gravlanja. Na to raziskovalno pot bi se morali odpraviti vsaj en mesec kasneje. Ampak, kot je rekel Valentin, potem verjetno ne bi doživeli nepozabne makadamkarske izkušnje. Brane je bil bolj tiho, ker ga je skrbelo, da Grda draga ne bo osvojena. In res bi se kmalu zgodilo, da bi se zgodilo, da je ne bi dosegli. Nikjer ni table, ki bi jo označevala, švignil sem mimo, in če ne bi opazil Valentinovega režanja pred zaprto kočo, danes ne bi pisal o tej ekskurziji. Grda draga je ena najlepših in najizrazitejših kraško-ledeniških globeli na Snežniku. Nahaja se dva kilometra od Sviščakov v smeri proti Mašunu. Ob spustu v dolino se zaradi mraza bukov gozd umakne smrekovemu, ravno dno pa porašča gorska trava. Skozi drago poteka planinska pot za vzpon na Snežnik.
Najdaljšo državno makadamsko cesto smo prekolesarili v obe smeri. No, natančneje, vmes smo jo podaljšali še skozi Sviščake in nazaj skozi Mašun, kar je podaljšalo pot, ampak to je že druga zgodba.
Makadamkarji smo ljubitelji koles gravel. To so tista, ki so videti kot mešanica med gorskimi in specialkami ali pa kot specialke z zelo grobimi, tolstimi gumami. Spet kakor hočete.
Makadamkarji smo iskalci slovenskega makadama. Vrsta ljudi, ki po naši deželi išče odseke, sektorje cest, ki jih županom še ni uspelo asfaltirati. Ni jih več veliko. Asfaltne žile prepletajo Slovenijo tudi tam, kjer smo prepričani, da še elektrike ni, niti vode. Verjetno ste hudomušno pomislili, da večina naših cest spominja bolj na makadam kot na asfalt. Vem, vendar makadamska kolesa se najbolje peljejo po peskani preprogi, ki se vije nekje proč od asfaltnega hrupa.
Taka cesta se začne v Starem trgu pri Ložu in še malo naprej od Pudoba. Tam, kjer stoji mogočni grad Snežnik. Cesta res nima asfaltnega oklepa, prazna je, šele kasneje smo izvedeli, zakaj. Makadamkarski trio se je odločil priti do Grde drage, da bi se prepričali, ali je res makadama za 26,5 kilometra v eno smer.
Cesta gre navzgor, navzgor proti Snežniku, proti Mašunu in kasneje še proti Sviščakom. Na tabli je pisalo, da v zimskem času ni vzdrževana, nam pa se je zdelo, da se vozimo po najlepšem makadamu v življenju. Se vidi, da država skrbi zanjo, sem si domišljal. Makadamkar na taki cesti doživlja svojo najlepšo vožnjo, ki je lahko tudi ene vrste meditacija. Drug za drugim smo se vozili v tihoti Loških gozdov. Garminova naprava na balanci nam je kazala pot, spet se je izkazalo, da ne gre verjeti aplikacijam, na katerih si začrtaš pot doma, na toplem. Če bi šli po trasirani poti pametne aplikacije, bi nas še danes iskal vojaški helikopter. Izkušnje pravijo, da ga ni raziskovalnega kolesarjenja brez papirnatega zemljevida. Vseeno smo bili prepričani, da nas Grda draga čaka.
Pričakal pa nas je tudi sneg. Tam od višine 900 metrov nad morjem in naprej. Grda draga je na višini 1175 metrov. Vendar je šlo. Pešačenje je pač sestavni del gravlanja. Na to raziskovalno pot bi se morali odpraviti vsaj en mesec kasneje. Ampak, kot je rekel Valentin, potem verjetno ne bi doživeli nepozabne makadamkarske izkušnje. Brane je bil bolj tiho, ker ga je skrbelo, da Grda draga ne bo osvojena. In res bi se kmalu zgodilo, da bi se zgodilo, da je ne bi dosegli. Nikjer ni table, ki bi jo označevala, švignil sem mimo, in če ne bi opazil Valentinovega režanja pred zaprto kočo, danes ne bi pisal o tej ekskurziji. Grda draga je ena najlepših in najizrazitejših kraško-ledeniških globeli na Snežniku. Nahaja se dva kilometra od Sviščakov v smeri proti Mašunu. Ob spustu v dolino se zaradi mraza bukov gozd umakne smrekovemu, ravno dno pa porašča gorska trava. Skozi drago poteka planinska pot za vzpon na Snežnik.
Najdaljšo državno makadamsko cesto smo prekolesarili v obe smeri. No, natančneje, vmes smo jo podaljšali še skozi Sviščake in nazaj skozi Mašun, kar je podaljšalo pot, ampak to je že druga zgodba.