Maša v gibanju, v katedrali, ko smo pred zdravjem vsi enaki

Narava je mogočna katedrala, a ravnovesje v njej je neverjetno krhko; samo nekaj obokov izmed mnogih v ladji je razpokanih, pa se zgradba lahko zamaje, morda celo nevarno nagne. Življenje je nežna skulptura, a da bi se obdržalo, mora biti ravnovesje v nas močno. Veliko močnejše, kot bi kdo, nepoučen in ki bi na nas in naša življenja pogledal od zunaj, sploh lahko slutil.

V naravi, v katedrali, njeno morebitno sesutje ne pomeni konca, ampak zgolj nov začetek. Narava se, tako ali drugače, v taki ali drugačni obliki, vedno obnovi. Naše neumnosti, se zdi, so v naravi motnja, ne pa njena usoda. Naša življenja, tudi naša telesa, so zamišljena, zastavljena, narejena tako, da je že od dneva rojstva jasno, da smo stopili na pot minevanja. Močnejše ko bo ravnovesje v nas, lepša bo naša pot.

Tu ni kaj dodati in verjetno niti vzeti ne, to tako je.
Morda lahko dodamo, da so nekateri prepričani, da se bodo po končani misiji na planetu Zemlja preselili nekam drugam, in se tega zelo veselijo – upajo, da so tu doli storili toliko dobrega, da bo dovolj za pot v enega hadov, na ono stran, kjer je ena sama svetloba. Pa kakor koli ji že kdo reče.
Tako eni.

Drugi z dokončano življenjsko izkušnjo so povsem zadovoljni s tem, da bodo po slovesu brez posebnega pompa in zapletov iz krematorija prešli v vremensko napoved in najverjetneje končali nekje v okolici svojega doma, odvisno od tega, koliko bo pihalo. To se jim zdi v redu in o kakšnih skokih na morebiti kako drugačno drugo stran niti ne pomislijo – kar so imeli postoriti, so tu, in ko je zadeva fertik, pač je.
Tako drugi.

Tako eni in drugi. In oboje je sijajno.
Preden postanemo ali eni ali drugi, imamo seveda na razpolago svoje življenje in telo in um in dušo in nespametno je, da tega, v kar smo se po rojstvu naselili, ne bi uporabili na najboljši možen način.





Včasih, ko gledam ljudi, kako malo si želijo narediti iz sebe, kjer koli v sebi, se skorajda zalotim, da bi sodil in rekel, mater, so cepci, dobili so ferrarija, vozijo pa se kot s tistimi starimi avti, ki se jim je reklo yugo in so v Ameriki veljali za vrhunec vsega, kar je v avtu lahko slabega. Bolje, ko najdeš najslabše, greš še enkrat toliko naprej in potem je tu yugo.
V dneh, ko nas vse skrbi, kakšen bo jutri, se je bržkone marsikdo vprašal, koliko je naredil zase, za svoje zdravje in odpornost, in ali se je pripravljen spopasti s tistim, kar ga krona okoli nas.

Če bi me kdo vprašal, kako zdrava družba smo, bi dejal, da telesno dovolj; morda nam manjka le nekaj empatije, morda tudi pogumni postanemo kakšno leto prepozno. Prepričan sem, da se bomo izvlekli iz nič kaj prijetnega časa, ki je pač tak, kot je, bolj kot virusi pa so v njem škodljivi tisti, ki ustvarjajo paniko in sejejo strah.

Nekateri, ker jih je res strah, kakšen tudi iz same gole žlehtnobe, nič pa si ne zatiskam oči, da več kot eden tudi zato, ker je to dobro za njegov posel. Modro bi bilo, da bi si te dve podvrsti, ta hudobne in ta druge, še slabše, ta pohlepne, zapomnili tudi za čas, ko bo sonce spet sijalo, kot je včasih, in bo jesen zlata, kot je le lahko, zima bela in mrzla in čarna in bo pomlad spet vsakoletno rojstvo v katedrali narave.

Dostikrat sem moril družbo okoli sebe s tem, da nam bo nekoč to, da se veliko gibljemo, prišlo zelo prav, in to sploh ne zaradi doseženega športnega ali gibalnega rezultata. Ampak preprosto zaradi zdravja in zavedanja, kako dragoceno je to in kakšen neverjeten dar je življenje in vse, kar smo v njem dali skozi.



Kako lepo smo se imeli znotraj tega neskončno zapletenega organizma, ki se mu reče življenje. In da se nam bo posvetilo, da je zdravje tako temelj kot gradnik vsega, kar v popotovanju znotraj tega organizma zares potrebujemo.
Slovenci smo malo hecen, a vztrajen in tudi pogumen organizem. Dolgo smo že tu, v tem neskončno lepem vrtu sveta, ki ga danes morda vidimo jasneje kot kdaj prej; in še dolgo bomo tu.
Dovolj pogumni smo, da pogledamo življenju v obraz, in dovolj vztrajni, da bomo odboksali nekaj rund, ki bodo potrebne, da bo nasprotnik premagan.

Velike rekreativne prireditve so modro odpovedane, zdi se, da tudi pot v klube, kjer je skupinska vadba v oblakih znoja in kapljic, ne bo več naša prva izbira.
Morda je zdaj čas, da gremo spet v katedralo, v naravo, povsem sami, peš ali v teku ali na kolesu, in se malo pomenimo s seboj.
Zdi se, da je zdaj čas, ki se v katedrali bere kot maša, tak, da je tej maši vredno prisluhniti in se v mislih vprašati, kaj smo bili, kaj smo in kaj bi si želeli postati.
Maša v gibanju, v katedrali, ko smo pred zdravjem vsi enaki, bo ena lepših poti, da bo kmalu spet vse tako, kot mora biti.
Bo pa.
Ker smo se dolgo borili za to, tudi skupaj, na teh straneh. In ker smo vedeli, da nam bo enkrat prišlo prav. Nam in tistim okoli nas, seveda.