Miha Koncilija, iskalec talentov

Kolesar od otroštva do danes. Najprej tekmovalec, potem trener. Motivator mladih kolesarjev in športni navdušenec, tudi za svojo družino. Človek, ki v teh časih in v športu, ki ni najlažji, ostaja prijazen, miren, sočuten. Dobrih 20 let že član Kolesarskega društva Rog, kluba, ki je poklicnemu svetovnemu kolesarstvu v zadnjih letih dal toliko vrhunskih tekmovalcev kot nihče daleč naokoli po Evropi. Odkril je Tadeja Pogačarja, kolesarja, ki ima vsa vrata široko odprta; ta se je kalil pri njem in potem pri nekdanjih legendarnih Rogovih trenerjih, Marku Polancu in Andreju Hauptmanu.

Do osmega leta nisem bil preveč živahen. Potem pa me je za šport navdušil svak Peter Pibernik, ki je bil jugoslovanski reprezentant v nordijski kombinaciji; predstavil mi je res veliko športov, tudi moj drugi najljubši šport tek na smučeh.

Na kolesu sem že v osnovni šoli preživel večino prostega časa. S sosedom Bogdanom sva na legendarnih bmx-ih vsak dan iskala nove proge in dirkala do poznih večernih ur.

V tretjem razredu sem se udeležil 80-kilometrskega kolesarskega maratona v Mostah pri Komendi. Zaradi zahtevnosti preizkušnje za 12-letnika po njem nisem bil ravno navdušen nad cestnim kolesarstvom. Ampak očitno mi je bilo namenjeno, saj sem se dve leti kasneje na pobudo prijatelja Domna Stupice pridružil Kolesarskemu društvu Rog.

Naslov državnega prvaka v cestni vožnji sem osvojil leta 1999 v kategoriji starejših mladincev. Dobro mi je šlo, zadnje leto v gimnaziji sem se pridružil članski ekipi. Takrat sem startal tudi na nekaj tekmah, vendar pa zaradi obilice dela v šoli in z maturo kasneje nisem več našel prave motivacije in v prvem letniku fakultete za šport opustil treninge cestnega kolesarstva.

Najbolj so mi v spominu ostali kolesarski prijatelji. Z nekaterimi se srečujemo še danes, z nekaterimi smo tudi sodelavci v Kolesarskem društvu Rog. Dogodivščine, ki smo jih doživeli na tekmah in pripravah, mi bodo ostale za vse življenje.

Šport ti da dobro šolo za življenje. Vsaj zase lahko rečem, da so mi vztrajnost, delovne navade in samodisciplina, brez katerih v športu ne gre, tudi kasneje na faksu in drugih področjih v življenju prišle zelo prav.

Z mladimi kolesarji načrtno delamo zadnjih 15 let in jih vsako leto skrbno iščemo tudi po okoliških šolah. Menim, da so trenutni uspehi slovenskih kolesarjev plod načrtnega dela z mladimi v vseh slovenskih kolesarskih društvih. V zadnjih štirih letih je cestno kolesarstvo postalo priljubljeno še pri mlajših kolesarkah in kolesarjih, k čemur so veliko pripomogli tudi naši profesionalci s Primožem Rogličem na čelu.

Kot trener fantov od 15. do 19. leta v KD Rog vem, da imajo mladi posebno energijo, s svojo mladostjo in zagnanostjo hitro napredujejo. Na treningih jih z veseljem usmerjam, saj je njihov napredek viden vsakodnevno. So se pa mladi v zadnjih desetih letih precej spremenili, njihovo motorično znanje je precej slabše. Včasih smo večino popoldnevov preživeli zunaj, danes pa so za računalniki, telefoni ...

Moj največji motiv je njihov napredek. Ko se v kratkem času tudi z mojo pomočjo naučijo osnov vožnje v skupini, krožne menjave in da v kolesarstvu uživajo. Ženejo me uspehi kolesarjev, ki so odraščali v Kolesarskem društvu Rog in sem jih jaz navdušil nad kolesarstvom.

Imam to srečo, da me mladi ves čas priganjajo. Moram biti v dobri kondiciji, saj je včasih na skupnih treningih pomemben tudi boj s trenerjem in kdo bo v njem boljši. Sicer pa uživam v športu, res sem največ na kolesu, jeseni in pozimi veliko tečemo, tudi na smučeh, in hodimo v hribe.

Kolesarstvo je v prvi vrsti zelo lep šport. Ni veliko športov, v katerih bi v dveh urah treninga lahko občudoval kraje od Ljubljane do Bleda in pri tem še užival. Je pa velika razlika med rekreativnim kolesarstvom in kolesarstvom na vrhunski ravni; ni vsak dan prijetno, ko moraš opraviti šest ur treninga ali več, vmes pa začne še deževati ... Rekreativno kolesarstvo, to je vožnja do tri ure, dva- do štiri- krat tedensko, je zelo zdrav šport, saj na kolesu ne obremenjujemo sklepov kot npr. pri teku, dihamo svež zrak in se peljemo tako hitro, kot nam omogoča naše telo.

Moj navdih je moja družina. Žena in trije otroci me podpirajo, šport je pri nas doma način življenja. Prav tako pa so navdih tudi mladi, ki jih treniram v klubu, sploh kadar mi pokažejo, da mi zaupajo.

Starši otrok ne silimo v šport, ampak jim ga skušajmo predstaviti tako, da se pri tem zabavajo in uživajo. Če jim bomo že v mladosti izoblikovali te vrednote, bodo verjetno tudi kasneje aktivni. To pa, vemo, prinese zdravje, zadovoljstvo in zdrave odnose.

Če smo zdravi, ni izgovorov! Zavežimo si superge, zapnimo šprintarice, pojdimo ven in uživajmo v gibanju.