Občutek, da smo na Franji eno

O gospodični, ki se je maratona udeležila prvič in ga končala z velikim, neizmernim in srečnim občutkom zadovoljstva. Da je uspelo, da je pomirjena in da zmore.
Fotografija: Tam sem si jasno rekla: Darja, če tole zaj...., si fertik do Žabarije. FOTO: Arhiv Polet/Delo
Odpri galerijo
Tam sem si jasno rekla: Darja, če tole zaj...., si fertik do Žabarije. FOTO: Arhiv Polet/Delo

Vendar je zanjo pomembnejši kot zmaga uspeh, da je ena izmed specialkark, je dejala. In to slovenskih specialkark.
Darja Zaplotnik je športna pedagoginja na Osnovni šoli Medvode, razredničarka osmega razreda, mati dveh otrok, zelo rada kuha in pripravlja sladica, obožuje red in dobro organizacijo, je odlična turna smučarka in endurašica. Kaže, da je tudi odlična na cestnem dirkalnem kolesu.
image_alt
Ženska na kolesu: neprecenljivo

Več treninga – prideš hitreje skozi cilj? Ne, to ni njeno gonilo, čeprav je v letu in pol na specialki prekolesarila kar 11.000 kilometrov. Malo rekreativk se lahko pohvali s tako številko. Ampak, Darjo je specialkarstvo posrkalo vase. Izhod je našla na Franji, prišla je, prvič, na malo, celo zmagala v svoji kategoriji. Sprejela priznanje in nam doma nato še napisala zgodbo o poti k uspehu. Kdor prevozi Franjo, ima svojo zgodbo, dobro ali slabo – zgodbo, ki ostane za vedno.
 

Zarečenega kruha karbonska posledica


Odkar je z endura kolesom prekolesarila traso maratona Alpe Scott, bo pravkar minilo dve leti. In v tem času se je spremenilo marsikaj. Gospodinja Darči je takrat glasno trdila, da nikoli ne bo specialkarka, kolesarka v tesnem dresu iz lycre ali morebiti celo udeleženka maratona Franje.

»No, saj počutim se še vedno zelo enduraško in komaj čakam na visokogorske spuste, a s prihodom nove karbonske kolesarske igračke v naše družinsko gnezdo sem lani poleti začela pridno nabirati cestne kilometre in izkušnje. S težkim srcem priznam, da s svojo črno zverinico neizmerno uživam od najinega prvega skupnega kilometra dalje. Samo v zimskem času sem jo pospravila na toplo, skočila na smuči ter z njimi risala pršičaste zavoje z naših vršacev.

O prijavi na Franjo nisem razmišljala. Zdelo se mi je, da je dirka nevarna, da imam premalo izkušenj in smodnika v nogah ter preslabo razvite pljučne mešičke. Pa so me moja dekleta iz Slovenskih specialkark potolažile, da bo vse v najlepšem redu, in fantje iz ta hitre D grupe Gorenjskega glasa na rundah opremili s hitro vožnjo, osnovno taktiko in nekaj res dobrimi nasveti. Drugega potem ni kazalo, kot da sprejmem izziv in se v zadnjem trenutku prijavim.

Na dirko sem se res dobro pripravila. V soboto zvečer sem za primer morebitne nezgode na dirki v redovalnici zaključila vse ocene, čez dan pospravila hišo, oprala in zlikala vse cote, dopoldne opravila aktivacijsko vožnjo in ves dan skrbela za hidracijo in polnjenje energetskih rezerv. Khm … Priznam, pred vožnjami vedno jem domače tortice, čokoladne piškote, mafine in podobno. Včasih po tiho razmišljam, da je kolesarstvo res naklonjeno nam cukerholikom.
image_alt
Kot je rasla Franja, je z njo rastel tudi oče

Natančno sem pregledala tudi traso, saj je v celoti nisem poznala ter ostale makadamske posebnosti, ki me kot endurašico niti niso zmotile. Seveda pa sem imela pripravljen načrt vožnje, si označila, kateri kilometer bo zame najbrž najtežji, v mislih preigrala start, zaključni vzpon na Suhem dolu ter finalni del pred ciljem.

Med vožnjo so me spremljala tri sidra: vozi varno in odločno, natančno in zbrano opazuj druge kolesarje ter išči zavetrje. Slednje sem izgubila nekje med Dobrovo in Brezjem, noge so me začele boleti do onemoglosti. Takoj mi je bilo jasno, da bom do Vrzdenca pogorela, če nekaj ne naredim ... Bolečina je bila res neznosna in je pojenjala šele v varnem zavetrju skupine kakih pet kilometrov pred glavnim vzponom. Upala sem, da mi bo na vrhu uspelo prijeti kako hitro skupinico.
Natančno sem pregledala tudi traso, saj je v celoti nisem poznala ter ostale makadamske posebnosti, ki me kot endurašico niti niso zmotile. FOTO: Blaž Samec/Delo
Natančno sem pregledala tudi traso, saj je v celoti nisem poznala ter ostale makadamske posebnosti, ki me kot endurašico niti niso zmotile. FOTO: Blaž Samec/Delo

Uspelo mi je in v hitrem spustu proti Gorenji vasi sem res noro uživala. Prihod v Gorenjo vas me je navdal z olajšanjem zaradi občutka varnosti na domačem terenu, velika in hitra kolesarska skupina pa me je naravnost ponesla do Škofje Loke. V tem delu sem res vozila sproščeno, opazovala valovanje skupine in poslušala enakomeren zvok koles. Od časa do časa se mi je zdelo, da smo eno in da je tempo postal umirjeno hiter.
 

Občutek sreče


Vse se je spremenilo ob prihodu v Loko, oster zavoj desno, kratek spust in ostro levo skozi Spodnji trg ter kratek vzpon nazaj gor, kjer sem skoraj izgubila stik s skupino. Tam sem si jasno rekla: Darja, če tole zaj...., si fertik do Žabarije. No, nisem. Je pa močno peklo v nogah. Vmes je priletelo sporočilo: 'Pa kje si ti? Čakamo v Smledniku.' Moji domači. Ko zavonjaš bližino doma, postane toplo pri srcu in tam, na meni dobro znanem hupserju pod smledniškim Starim Gradom, sem z njihovo pomočjo močno pohodila pedale. Ljubljana je bila zdaj že precej bližje in teren do nje znan.
image_alt
Alpski poljub na zadnjo plat

Vmes sem se zapletla v kratek pogovor z Majo. Ugotovitev, da ne nastopava v isti kategoriji, je bila obema v olajšanje. Sva se pa na hitro dogovorili za skupne vožnje. To očitno prinese Franja. Nova poznanstva in samozavedanje lastne tekmovalnosti ter začudenje ob teh občutkih.

Pod Vodicami sem začutila, da se skupina pripravlja za finalni del, tempo je za trenutek postal umirjen, a po tistem makadamskem odseku je šlo brez usmiljenja. Prav tako skozi Gameljne in po Dunajski cesti vse do Šmartinske. Uspel mi je celo hiter veleslalomski manever v krožnem križišču, kjer sem pridobila par sekund prednosti in si privarčevala noge za zaključni sprint.

Vedela sem, da mi na Franjinih 97 kilometrih ne bo lahko, in v tem kolesarskem spektaklu najbrž nihče niti ni razmišljal drugače. Na cilju ni bilo nekih občutkov zmagoslavja ali morda celo olajšanja. Bil je samo en res velik, neizmeren in srečen občutek zadovoljstva. Da mi je uspelo, da sem pomirjena in da zmorem.«

Komentarji: