Otroci v hribih potrebujejo vsebino
Živimo v časih, ko starš ni samo starš, ampak še veliko več. Počasi nam zmanjkuje moči in idej, kako animirati otroke.
Odpri galerijo
Dečki so bolj usmerjeni v druženje, zmago in raziskovanje, npr. vojnih ostankov, deklice pa v estetsko doživljanje narave, druženje in zdravje. FOTO: Arhiv Delo
Na družinskih izletih pogosto slišimo negodovanje najmlajših članov. Pohodi in izleti po goratem svetu niso najbolj priljubljena dejavnost mladine.
K temu je pripomogel tudi pojav mnogih novih, modernih športov. Zato je dobro, da starši, pedagogi in vodniki, ki vodijo otroke na izlete, poznajo motive otrok za hojo v gore. Le tako bodo lahko pripravili izlet, na katerega bodo otroci odšli z veseljem, uživali na njem, se kaj novega naučili, se sprostili v prijetni družbi, pozitivno vplivali na svoje motorične in psihične razsežnosti ter naredili nekaj za svoje zdravje.
Le na vsebinsko in doživljajsko zanimivem izletu se ne bodo dolgočasili in se bodo z veseljem vračali v naravo in gore. V naših raziskavah sta bila ugotovljena dva vodilna motiva, in sicer: narava, živali ter druženje. Pojavile so se tudi razlike v motivih med spoloma. Dečki so bolj usmerjeni v druženje, zmago in raziskovanje, npr. vojnih ostankov, deklice pa v estetsko doživljanje narave, druženje in zdravje. Najbolj moteča dejavnika, ki otroke odvračata od hoje, sta težek nahrbtni in naporna hoja. Otroci raje hodijo v gore z družino, pri čemer jim je najbolj všeč to, da preživljajo čas skupaj s starši, najmanj pa to, da starši preveč pazijo na njih.
Izleti in ture po goratem svetu lahko postanejo tudi priljubljena dejavnost otrok. Treba je le upoštevati njihove potrebe, želje, motive, sposobnosti in zanimanje ter vse to izkoristiti ob pravem času in usmeriti v pravo smer.
Naj sklenemo naše razmišljanje z mislijo našega književnika, filozofa in gornika Matjaža Kmecla: »Drugače jih ne doživljam, teh naših hribov. Takole, preprosto, malce zmešano, sprotno, vse polno barv in vonjav, precej glasov, vmes kakšna bolj čudna misel, kakšen strah, vse preplavljeno s prijetnim telesnim naporom, pa spet kakšen prijateljski pomenek, kakšna žival, vse polno rož in drevja in – zvestoba. Brez zvestobe ni nič.«
K temu je pripomogel tudi pojav mnogih novih, modernih športov. Zato je dobro, da starši, pedagogi in vodniki, ki vodijo otroke na izlete, poznajo motive otrok za hojo v gore. Le tako bodo lahko pripravili izlet, na katerega bodo otroci odšli z veseljem, uživali na njem, se kaj novega naučili, se sprostili v prijetni družbi, pozitivno vplivali na svoje motorične in psihične razsežnosti ter naredili nekaj za svoje zdravje.
Le na vsebinsko in doživljajsko zanimivem izletu se ne bodo dolgočasili in se bodo z veseljem vračali v naravo in gore. V naših raziskavah sta bila ugotovljena dva vodilna motiva, in sicer: narava, živali ter druženje. Pojavile so se tudi razlike v motivih med spoloma. Dečki so bolj usmerjeni v druženje, zmago in raziskovanje, npr. vojnih ostankov, deklice pa v estetsko doživljanje narave, druženje in zdravje. Najbolj moteča dejavnika, ki otroke odvračata od hoje, sta težek nahrbtni in naporna hoja. Otroci raje hodijo v gore z družino, pri čemer jim je najbolj všeč to, da preživljajo čas skupaj s starši, najmanj pa to, da starši preveč pazijo na njih.
Treba je le upoštevati njihove potrebe, želje, motive, sposobnosti in zanimanje ter vse to izkoristiti ob pravem času in usmeriti v pravo smer. FOTO: Josh Willink/Pexels
Izleti in ture po goratem svetu lahko postanejo tudi priljubljena dejavnost otrok. Treba je le upoštevati njihove potrebe, želje, motive, sposobnosti in zanimanje ter vse to izkoristiti ob pravem času in usmeriti v pravo smer.
Naj sklenemo naše razmišljanje z mislijo našega književnika, filozofa in gornika Matjaža Kmecla: »Drugače jih ne doživljam, teh naših hribov. Takole, preprosto, malce zmešano, sprotno, vse polno barv in vonjav, precej glasov, vmes kakšna bolj čudna misel, kakšen strah, vse preplavljeno s prijetnim telesnim naporom, pa spet kakšen prijateljski pomenek, kakšna žival, vse polno rož in drevja in – zvestoba. Brez zvestobe ni nič.«
