Peti dan, prvi klanec
Na prvem klancu se vse odloči. Po prvem klancu se zmagovalec Toura prepozna. Kdor na prvi klanec spusti, bo tudi na preostale. Prvi klanec je pravica izkazica. Prvi klanec je strah in trepet. Komaj pričakovan. Po prvem klancu bo vse jasno… La Planche des Belles Filles, stopnice do nebes. Peloton se vedno boji prvega testa. Peti julij 2017, Tour de France, nekaj zvenečih imen se je odločilo pobegniti. Malokrat se zgodi, da se pred grupo valja svetovni prvak, zmagovalca več Tour etap, nosilci rumenih majic in podobni junaki. Oni vedo, zakaj je tako početje dobro. Grozno je, ko jih ujamejo. Težko je bilo gledati, kako so Gilberta pogoltnili. Težko je bilo gledati, kako se je Eddy Boss predal. Tommy Woeckler je na svojem zadnji domači pentlji bil v begu, potem pa s sedmimi minutami zaostanka prilezel čez črto. Pa vendar bog boyzi, se predajo na ponosen način, dostojanstven, drugače od juniorjev.
Bolj, ko brskam po predalu spominov, bolj mi ni jasno, kdaj je nazadnje nekdo na prvi klanec uprizoril tak napad, kot ga je številka 51, Aru, italijanski državni prvak. Da, napadali so mnogi, vendar ne v takem stilu. Lance? Aja, on ne šteje, ne smemo ga niti omenjati. Kakšen ognjemet!? SKYev vlak je šel dobro, napredno in prodorno. Vsi po vrsti so opravljali svojo dolžnost, rumena majica G je trpel kot žival, a kazalo je, da bo preživel. Ni. Fabio Aru se je dobesedno izstrelil s sedeža proti cilju. Tokrat ne moremo govoriti o plezanju v hrib, galopiral je. V cilj je prišel sam. – Ni me strah napasti Frommea, je izjavil že pred Grand Departom. Nismo zmajevali z glavo, ker smo gledali italijansko državno prvenstvo. Tam, takrat, na tisti dirki, za Italijane najpomembnejši v sezoni, da je resen kandidat za napade. Tudi na državnem prvenstvu je v solo vožnji prišel do naslova in tricolore majice. In to še ni vse. V Astani imajo še Fuglsanga, tistega fanta, ki je nekoč še dirko po Sloveniji zmagal. Življenjska forma, zmagovalec letošnjega malega Toura, na prvem klancu, je bil prepričan, da je dober. Da, dober je, ne prav dober. Kolesarjeva glava nikoli ne ve, kako hitro se bosta nogi vrteli. Vse do prvega klanca upa, da se bodo dobro in potem test in potem sledi… Primož Roglič je prav gotovo razočaran. Brajkovič je pa vesel.
Foto naslovke:ASO/Pauline BALLET
