Smučarski tek - ko je oblika drsenja tudi njegova polna vsebina
Včasih se je teklo klasično, potem pa so ljudje spoznali, da je veliko preprosteje teči v prostem slogu, drsalni tehniki, ki se ji v vsakdanu reče skejt (skating).
Ja, lažje je, a da bi pravilno tekli drsalno, se moramo najprej vsaj za silo naučiti klasike. To žal storijo le redki – tokrat opisujemo nekatere zaplete, ki se nam samoukom pripetijo po drsalno, in mogoče rešitve.Čeprav je pot samo ena: tečaj teka na smučeh. Naš zapis bi lahko nosil naslov »Drsalno za telebane, preden gremo v tečaj«.
Športna drža na tekaških smučeh
Z držo se premalo ukvarjamo, že tisto vsakdanjo, čeprav, kot vemo, ni samo ene in zapovedane; zato nas je na svetu malo preveč. Tako je tudi v športu, ljudje smo si različni tako po telesni zgradbi kot sposobnosti v gibih. Drža na smučeh mora biti vsekakor športna, kar v praksi pomeni, da če bi nas kdo skušal spraviti iz ravnotežja, mu to ne bi uspelo!
Kolena naj bodo rahlo skrčena, v pasu, bolje, z boki in zgornjim delom telesa, smo rahlo nagnjeni naprej, in tudi hrbet naj bo rahlo usločen naprej, nikakor pa ne nazaj. Zelo pomembno je, da je pogled usmerjen naprej, saj bodo šle smuči za njim, nujno je, da nadzorujemo sproščenost vratu in ramen. Če smo zakrčeni, ne moremo uživati v mehkobi gibov, ki so tako pomembni za smučarski tek. Bolj ko je strmo navkreber, nižje se moramo spustiti v kolenih, da v celoti izkoristimo mišice in moč nog. Veste, tečemo z nogami, in ne rokami – tega pa se ni povsem preprosto naučiti.
Iz prakse: če se držimo preveč pokonci, nam verjetno primanjkuje moči, torej nas doma čaka nekaj dodatnih vaj zanjo. Ljubiteljski tekači premalo upoštevamo za nas primerne dolžine tekaških palic. Če so predolge, bo tudi naša drža previsoka! Na snegu to preverimo tako, da nam palice za drsalno tehniko segajo do brade. Če se merimo doma, v čevljih, naj segajo med ustnice in nos.
Priklon spoštovanja, ne pa ponižnosti
Prevelika nagnjenost zgornjega dela telesa naprej ni dobra. Seveda je to bolje, kot da visimo nazaj, a je narobe! Pri teku v drsalni tehniki moramo imeti upognjene gležnje, ne pa, da zgolj pademo naprej v pasu. Pravilen nagib naprej je, da se spustimo naprej, kot bi hoteli pasti na nos, to pa preprečimo tako, da svojo težo prestavimo na drugo smučko, tako da se s stojno nogo odrinemo in z drugo smučko preidemo v drsenje. Seveda si drsenje olajšamo tako, da potisnemo prej neobremenjeno nogo na smučki, ki drsi, naprej, v smeri gibanja.
Sliši se zapleteno, a v resnici ni, gre le za prenašanje teže s smučke na smučko, kjer nam primeren predklon lahko zelo pomaga. Včasih učitelji teka rečejo, naj potisnemo naprej tudi boke, to je zdravilo za tako imenovano držo polnih hlač, ko med drsenjem preveč sedimo. V strmini je tako, da bolj ko je strmo, bolj se je treba nagniti naprej in se prilagoditi naklonu. S tehniko polnih hlač bo na hrib težka.
Iz prakse: če se držimo zelo pokonci, so morda naše palice res predolge, kar morda pomeni, da tečemo predvsem »na roke«. Na roke tečemo, ker imamo slabo tehniko teka po drsalno, ne pa, ker smo tako močni. Vaja za primeren naklon je, da postavimo smučki vzporedno, se nežno nagnemo naprej tako, da se upognemo v gležnjih, in prestopimo na smučko, ki bo vodila naše gibanje naprej.
Brca, ki nosi življenje giba
Sunek, ki je skoraj brca. Naprej, seveda, in to z nogo. Ko težo z odločnim sunkom naprej pod kotom glede smer vožnje prestavimo na drsno smučko, se pravi tisto, ki bo vodila naše drsenje, se odrinemo od zadnje smučke tako, da jo postavimo na rob, odrinemo pa se pod pravim kotom glede na smer drsenja. Pomembno je, da se odrinemo naprej, in ne v stran, saj ne tečemo v stran, pač pa naravnost! Tako majhna, pa tako pomembna podrobnost.
Če si to zamislite v glavi, se vam morda ne bo takoj izšlo, na snegu pa boste ugotovili, da je dovolj preprosto, samo tisti klik v glavi potrebujete. Pri potiskanju smuči naprej ne smemo vrteti bokov, še posebej ne na vzponih, saj bo to povzročilo zvijanje trupa in pri vsakem koraku bomo z odvečnimi gibi porabili več moči, kot bi je bilo treba.
Ko sunemo z nogo naprej, skušamo imeti peto na smučki, pazimo, da je noga nekoliko upognjena, saj s povsem ravno nogo ne bomo mogli storiti prave spremembe, in skušamo brcniti naprej s celim stopalom, ne s prsti. Ko smo čez čas močnejši, dodamo še malo dodatnega potiska naprej, tudi v vzponih.
Iz prakse: če stojimo preveč pokončno, naš udarec naprej ne bo dovolj močan in bomo drseli manj časa. Zato je športna drža nujna. Če pri odrivanju s smučke na smučko zamujamo, pri tem verjetno slabo prenašamo težo, hkrati obračamo tudi boke, čeprav bi morali biti boki pravokotno na smer vožnje.
Dobra vaja je, če skušamo drseti s palicami za hrbtom in ob tem preverimo, kaj se dogaja z našimi boki. Če jih obračamo, ni dobro.
Zapeljati se s tekaškimi smučmi, to je vse
Življenje je drsenje, in sploh ne samo navzdol. Teža pri teku na smučeh se mora popolnoma preseliti s smučke na smučko, torej na drsno smučko, pri tem pa moramo biti zelo pozorni, da (sproščeno upognjeni) boki in (rahlo predklonjen) trup ostanejo pravokotno na smer vožnje. Ko zdrsimo na drsni smučki, bi morali biti v teoriji nožni prst, koleno in ključnica poravnani; a ker med tekom na ključnici nimamo pripete svinčnice, se skušajmo temu idealu predvsem čim bolj približati.
Drsimo na smučki, ki je na podlagi postavljena po vsej ploskvi. Kaj storiti s svojo nedrsečo nogo? Poskusimo jo spraviti pod telo, na nekakšno sredino, in jo tako pripravimo na nov sunek naprej, za korak v drugo stran. A ne le na nov sunek, tudi na dobro postavitev na celotno ploskev moramo ponovno paziti. In da je korak naprej, ne vstran.
Iz prakse: nikakor nam ne uspe zadržati položaja telesa v drsenju, drsenje je prekratko. Če vztrajamo na silo, postanemo mlini na veter, krilimo z rokami in palicami, saj se mučimo, da obdržimo ravnotežje in ne telebnemo. Ne samo prva, edina pomoč je, da vadimo drsenje brez palic in skušamo v drsenju vztrajati čim dlje. Lahko pa tudi skušamo drseti po blagi naklonini, na eni smučki, in se tako urimo v ohranjanju ravnotežja.
V sredici je vse, spet
Moč jedra je bistvena pri vseh športnih početjih. Ko se odrinemo s palicama, upognemo v pasu, nam palici potegne nazaj, telo pa potisnemo naprej. Torej potrebujemo, kako naj rečemo, mediacijo. Moč jedra, ki nam pomaga, da se učinkovito držimo nekje na sredini. Močna sredica nam pomaga, da pri odrivu lahko roki za seboj popolnoma iztegnemo, saj z njima ne bomo lovili ravnotežja, pač pa poskrbeli za močan odriv, predvsem na ravnini je to zelo pomembno. Na vzponih odriv skrajšamo in pospešimo tempo, kar v prevodu pomeni krajše korake in večjo frekvenco odrivov z noge na nogo.
Iz prakse: ne gre nam, s sredico ne nadzorujemo gibanja, pravzaprav nismo sposobni ozavestiti našega gibanja. O tem je v Poletu veliko pisal Aleš Ernst, splača se prebrati, čeprav je pred časom ... Za začetek pa skušajmo ojačati sredico tako, da se soročno poganjamo v smučini za klasično tehniko. Naporno je, a se splača, vendar ne pretiravajte. Čeprav boste vadili za sredico in vas bodo pekle roke, vas lahko, nevajene takih gibov, zaustavi bolečina v hrbtu.
Skrivnost odrivanja in zabadanja
Položaj rok in zabadanje palic? Pri samoukih tekačih v drsalni tehniki je to veliko večja težava, kot si mislijo. Še zlasti pri onih, ki pravijo, da imajo močne roke. Že, že, samo teči z iztegnjenimi rokami je nespametno, ker nam jo zagode fizika. Dolžina ročice, pa tako ... Roke je treba upogniti pod kotom 60 stopinj ali manj, ne pa jih držati iztegnjene in naravnost pred sabo. Gledano s strani je treba palici zasaditi pod kotom, seveda z ročajem naprej in krpljico nazaj, s togo roko se ne bomo zmogli odriniti! Gledano od spredaj morajo biti palice med odrivom postavljene navpično ali rahlo nagnjene glede na sredinsko črto. Seveda se z rameni ne smemo obesiti na ročaje, tudi to je narobe; ker poznamo več drsalnih korakov, se čas odriva spreminja, položaj ramen pa tudi.
Iz prakse: roke so preveč ravne, vsi nas opozarjajo na to, nam pa se zdi, da so dobro pokrčene. Pa niso. Pokrčite jih tako, kot bi hoteli z njimi povleči navzdol vrv, ki visi z neba ... Pogosta težava so tudi preveč toga in zakrčena ramena – morda je vzrok za to, da ne zaupamo svojemu ravnotežju? Bi verjeli, da bo naše ravnotežje precej boljše, ko bomo sprostili ramena?
Roka na popotovanju
Zamah roke nazaj. Zamah z roko določa tempo našega teka. Na ravnini imamo kljub večji hitrosti počasnejši tempo, pa daljše drsenje. Na vzponih uporabljamo hitrejši tempo, večjo frekvenco korakov, krajše drsenje in smo v nižji drži. Roke je treba za seboj iztegniti v skladu z želenim tempom, z daljšim iztegom (večjo amplitudo) rok za počasnejši tempo in krajšim iztegom rok za hitrejši tempo na vzponih ali ko povečamo hitrost.
Iz prakse: roki in nogi ne sodelujeta. Najverjetneje roki zaostajata. Morda včasih prehitevata. Pomagata trening moči doma in vadba drsenja samo s palicami, v smučini za klasično tehniko. Pogosto se palice za nami čudno vrtinčijo, dobro je preveriti pasove na palicah. Zanke. Zanke so najpomembnejši del palic.
Poletov nasvet za smučarje tekače
Tudi če ste bili že večkrat na tekaških smučeh in se vam zdi, da dobro drsite v prosti tehniki, pojdite na tečaj smučarskega teka. Dve uri klasike dopoldne, nujno, in uro ali dve drsalne tehnike popoldne. Te štiri ure so vredne več kot tri leta samoučenja, saj se naučimo prenašanja teže s smučke na smučko. Slovenska šola smučanja teka je dobra, dr. Janez Pustovrh s fakultete za šport in seveda brata, Cveto in Janez Pavčič, so izobrazili in spodbudili k delu številne strokovnjake.
Kar nekaj se je treba naučiti o svobodnem drsenju v belini. Iz brošure Tek na smučeh, da boste bolj verjeli, sledi: »Drsalni in poldrsalni korak sta elementa, ki se ju tekač nauči na začetku osvajanja drsalne tehnike. Daljši dvojni drsalni korak se uporablja na ravninah ter blagih spustih, pri katerem se tekač soročno odriva na vsak drugi korak, krajši dvojni drsalni se uporablja na vzponih. Pri enojnem drsalnem koraku z izmeničnim odrivom z nogami sledi vsakokratni soročni odriv z rokami, uporablja se ga za ravninske predele in rahle vzpone.«
Podarite si tečaj teka na smučeh in si polepšajte življenje v drsenju.
