V Kranju se obeta ulramaratonska poslastica
Klemen Boštar je pretekel klasiki Špartatlon in Ultrabalaton, in še mnogo drugega, obenem je trener tekaške skupine, zaradi njega imamo mnogo novih ultramaratoncev, le peščici pa je znano, da je bivši gorenjski prvak v nogometu ter tudi pevec v punk bandu Pjani jogurti.
Klemen je, s svojo partnerko Majo, trenutno vpet v organizacijo Slovenskega 12-urnega teka (SLO12RUN), enega večjih ultramaratonskih tekem v tem letu v Evropi.
Tekma bo v nedeljo, 5. junija v Kranju.
Si kdaj razmišljal, da si verjetno najboljši nogometaš med ultramaratonci?
Nogomet sem igral od malih nog. Odraščal sem v Trbojah, manjši vasici blizu Kranja, kjer je deloval nogometni klub, zato je bil nogomet edina logična izbira. Mulci smo preživeli dobršen del dneva na nogometnem igrišču, tudi v času, ko organiziranih vadb ni bilo. Nihče nas ni prosil naj gremo na trening, nam čistil nogometnih čevljev, pripravljal sendvičev, ki bi jih vzeli na tekmo … Za nas je bil šport na prvem mestu. Pomembnejši od zajtrka, kosila, večerje, umivanja zob, sploh pa je imel mesto precej pred šolo. Danes je vse precej drugače.
Rad sem se preizkušal v mnogih športih. Verjetno mi je šlo vsaj v dveh precej bolje kot pri nogometu, a kot sem že omenil, bili so to popolnoma drugi časi, vsaj za večino izmed nas.
Najboljši nogometaš med ultramaratonci?
Za seboj nimam nogometne šole. Moje igrišče je bila gorenjska liga, zato je nesmisel se pogovarjati o najboljših hahaha. Nisem nikoli preverjal, se mi pa zdi, da sem bil kar visoko na lestvici, ko so se preštevali rdeči kartoni. Bil sem kar precej umazan igralec. Malo kdo je prišel dvakrat mimo mene, ne da bi jih kasiral. Na NK Visoko ostajajo najlepši spomini. Bili smo res prava klapa in verjetno je bilo to ključno za osvojitev naslova. Me je pa kasneje tek posrkal, tako da za nogomet ni bilo več prave volje.
Kako, zakaj si potem postal ultramaratonec?
Verjel ali ne, nikoli se nisem imel za pravega ultraša. Tek je bil zame pogosto način druženja. Po 25 letih igranja nogometa sem si končno lahko sam izbiral družbo pri športu. Na tek se lahko odpravim sam, če si zaželim družbe, si jo najdem. Bila je to v mojem življenju ena boljših sprememb. Tek mi je dal ogromno. Novih poznanstev, prijateljev,…
Ko pa že vprašaš od kod ta hobi. 15 let sem bil kot prodajalec zaposlen v podjetju Boltez d.o.o., katerega lastnik je Iztok Boltez. Tudi on je tekač, ki se je že takrat udeleževal tudi dolgih tekov, predvsem pa je bil organizator mnogih zelo kvalitetnih tekaških prireditev. Pisalo se je leto 2009. Bil sem v njegovi organizacijski ekipi Trans Slovenije. Bila je to 5 dnevna etapna ultramaratonska prireditev, s startom v Hodošu in ciljem v Piranu (400 km). Trans je bil dogodek, kot ga pri nas ni bilo ne prej in ne kasneje.
Nenormalno nora izkušnja za vse nas, ki smo bili v Iztokovi ekipi in sem prepričan, tudi za tiste, ki so se takrat cvrli na od sonca razbeljenem asfaltu. Med nami so nastale močne vezi, prijateljstva, ki trajajo še danes. Čeprav je od tega že 13 let, pa je med takratnimi udeleženci in tudi suporterji kar nekaj takih, s katerimi se še danes srečujemo na raznih tekaških druženjih in tekmovanjih, kjer večkrat obujamo to edinstveno izkušnjo.
Moja funkcija na tej dirki je bila predvsem delo na okrepčevalnici. Nič kaj težaško delo. Kot sem že dejal, je bilo zame prvič, da sem lahko od blizu spremljal te jeklene ljudi, ki se borijo z norimi kilometri, dolgimi klanci, predvsem pa s temperaturami, ob katerih običajen človek pred šesto uro zvečer ne pride iz prijetno ohlajenega stanovanja.
Ampak takrat sem bil mlajši, bilo mi je 29 let, brez minimalnega vedenja o tem športu. Pa ne samo to. Ob vsakodnevnem spremljanju, supportiranju le teh, se mi je zdelo, da to kar počno, nima veliko skupnega s športom. Ultramaratonci nimamo vsi atletskih postav in roko na srce, tudi hitrosti ne dosegamo takih, da bi nam popolni laik zaploskal. Med tekači je veliko takih, ki se v preteklosti s športom niso pretirano ukvarjali in to sem takrat hitro opazil.
Eden takih je bil tudi Kranjčan Tomaž Danilovič, kasneje naš glavni logistik ob odpravah na tekme po Evropi, ki se je podal na start prve etape, ob slovensko-madžarski meji, v vasi Hodoš. Bil je to zanj daleč najdaljši tek do tedaj. Zmogel je 80-kilometrsko etapo do Ptuja in se v hudih bolečinah pojavil na startu tudi naslednje jutro, ko se je po približno 30 kilometrih zanj tekma zaključila.
Ko mi je povedal, da kljub temu, da teči več ne more, da pa bo ostal z nami do samega zaključka v Piranu, se mi je utrnila misel, da bi on lahko postoril moje naloge pri organizaciji, sam pa bi se prvič preizkusil na cesti.
Tomaž je brez pomislekov sprejel mojo pobudo. Problem je nastal, ko sem zamisel predstavil direktorju tekmovanja, Iztoku. Seveda me ni jemal resno, pa mu ne gre zamerit. Večeri so se ob izpraznjenih kartonih piva vsak dan prevešali v jutra in takrat vemo kako konstruktivne so lahko vse debate.
Seveda nisem odnehal s prošnjami toliko časa, da je verjetno ugotovil, da je najbolje da me končno porine v prepad. Po četrti etapi, po dveh dnevih neutrudnega najedanja šefu, se je zgodila moja prva zmaga. Dobil sem v roke svojo prvo startno številko. Zelo posebno. Ročno napisano, saj so bili vsi materiali za prijavljene tekače že v naprej pripravljeni.
Ta večer, bolje rečeno noč, mi bo ostala v spominu za vedno, v sicer malo meglenem, pa vseeno. Bila je popolna. Prijetna temperatura, najboljša družba, na razpolago pivo v obeh barvah, brez skrbi da bi pošlo, prepričan v uspeh tam nekje do četrte ure zjutraj. Takrat sem se zavedel, da je do moje premiere ostalo le še slabi dve uri.
Marsikaj se je dogajalo to noč, pa ne bi rad ravno vsega povedal. Morda lahko povem še, da sem se kasneje res pojavil na startu 75 kilometrov dolge četrte etape, po polurnem počitku, z izposojenimi tekaškimi copati, nogavicami, majico. Pravi ultraši, ti jekleni ŠPORTNIKI, so ta dan uspešno zaključili s ciljem v Postojni, ob hotelu Epicenter, sam pa precej prej. Na 50 kilometru, nezmožen več niti za hojo.
Tako se je vse začelo, krivdo pa naj prevzamejo tisti, ki si takrat od mene niso zaslužili, da bi jih poimenoval z besedo športnik. Pravim, takrat!
Leta 2012 je Ultrabalaton (221 km dolga ultramaratonska preizkušnja okoli Blatnega jezera, ki jo je potrebno končati v 32 urah, poteka od leta 2007, najboljša časa Ivan Cudin 18:30:12, Zsuszanna Maraz 21:45:22) končalo le 34 tekačev od več kot 200 prijavljenih, med njimi tudi ti. Torej tri leta po prvih tekaških kilometrih že na eni izmed klasičnih ultra tekem.
Ultrabalaton je bil moj prvi tek daljši od 200 kilometrov. Po slabih treh letih, odkar sem prvič obul tekaške čevlje. Pred tem sem imel za sabo kake 3 100-tke, sigurno pa ne več. Pravega treninga ni bilo, kilometrov malo, kar se je kaj kmalu po startu tudi pokazalo. Bile so res težke razmere za tek. Bil sem nov na tej sceni, posledično brez izkušenj na področju prehranjevanja, vnosa tekočine v telo. Takrat se s tekom na tako dolge distance še ni ukvarjalo toliko tekačev kot danes, tudi Ultrabalaton je do takrat preteklo kakih 5 Slovencev.
Informacij je bilo malo, sploh pa sem bil vedno malo svojeglav in sem moral do spoznanj priti sam. Spomnim se besed Zdravka Čufarja, večer pred startom. Vprašal me je, če me je kaj strah jutrišnje dolžine. Seveda sem odgovoril pritrdilno, on pa me je pomiril z besedami, da je spoštovanje do takih dolžin edini pravi pristop.
Za to, da sem končal svojo prvo ultro, se lahko le zahvalim svoji spremljevalni ekipi (Damjana, Tomaž, Alenka, Mark). Večkrat sem bil tik pred tem, da odstopim. Žulji, vročina (42 st.), dehidracija, komarji, haluciniranje, skratka vsi možni problemi skoncentrirani v 29 ur teka/hoje.
Recept za uspeh(cilj) na tako težkih tekih je osredotočenost na vsak korak, predvsem pa je pomembno, poleg spremljevalne ekipe, se ne spustiti v tekmovanje s sotekači. Seveda tu mislim na tekače svojega kalibra.
2014 si končal Spartathlon (246 km dolga ultramaratonska preizkušnja od Aten do Sparte, ki jo je potrebno končati v 36 urah, poteka od leta 1983, najboljša časa Yiannis Kouros 20:25:00, Patrycja Bereznowska 24:48:18). Zakaj je Spartathlon tako čislan v tekaških krogih?
O Spartathlonu je bilo že toliko povedanega …
Lahko povem le to, da ta izkušnja zaseda posebno mesto v mojem življenju sploh. To ni bilo samo tekmovanje, bilo je 12-dnevno druženje z vodjo odprave Tomažem in tremi odličnimi supporterji: Damjano, Ido in sinom Gabrom.
Spartathlon je poseben. To so nekakšne Olimpijske igre ultramaratoncev. Zdi se, kot da vsi tamkajšnji Grki živijo s to tekmo. Spominjam se dneva po dirki, ko smo se z ekipo sprehajali po atenskih ulicah. Seveda sem se važil z najnovejšim finisherjem (neon rumena majica, ki jo dobi vsak, ki zmore do cilja). Lastnik neke trgovine me je dobesedno zvlekel vanjo in vztrajal, da si izberem karkoli. Hočem reči, da so tam tekači pomembni vsaj toliko, kot njihovi bogovi. Težko je povedat še kaj novega, to je enostavno treba doživeti.
Od kje ti navdih, želja za organizacijo? Organiziral si že nekajkrat Tek dveh mostov (Trbojski polmaraton), Tek za noč čarovnic, pa potem Slovenski 12-urni tek, najprej v Trbojah, zadnja tri leta v Kranju. Zraven pa še razne tekaške skupine?
Ne vem. Res ne vem. Dolgčas bi me ubil, zato vseskozi skrbim, da živim. Nikoli mi ni dolgčas … ali sem pa samo rad v središču pozornosti, kot večina nas.
Očitno z ultra dolgimi teki nimaš pretiranih težav. Pa vseeno, kaj počne človek na daljših tekih od 10 ur? Imaš hrano, pijačo planirano ali gre vse po občutku? Kako se psihično soočiš z recimo še 150 km do cilja? Tečeš po odsekih ali odštevaš kilometre? Kako premagaš krizo, ki verjetno na tako dolgih tekih pride vsaj enkrat?
Besedo ultra res nerad uporabljam. Pa vseeno … iskreno povedano, sploh ne vem koliko jih imam na kontu. Verjetno kake 3,4., mogoče kakšno več. Ob začetku mojih tekaških udejstvovanj sem večkrat šel na kakšno daljšo tekaško prireditev, morda še večkrat na kak dolgi tek v lastni režiji (Kranj-Koper, Brnik-Triglav ipd.). Nikoli nisem odtekel brez večjih težav, ker se tudi nikdar nisem dovolj pripravil na kaj takega. Pri meni gre običajno na glavo. Hrani in pijači pred in med tekom nikoli nisem posvečal niti minimalne pozornosti. Pa ne rečem, da omenjeno ni pomembno. Nasprotno. Ampak to je Klemen. Zase lahko rečem, da sem precej trmast in, ko se v nekaj zapičim, rinem do konca. Ne samo pri teku.
S krizami se človek navadi živet. Če si dovolj vztrajen, potem veš, da vsaka kriza slej ko prej mine in to so tiste male vmesne zmage, ki te pripeljejo do norih občutkov v cilju
Letos bo tretjič v Kranju SLO12RUN. Tokrat z udeležbo tekaškega boga, sina Filipidisa, zlatega Grka, mojstra bolečin, to je samo nekaj od njegovih vzdevkov. Yiannis Kouros je definitivno največja legenda ultrateka, obenem pa skrivnosten, mogoče kot Bobby Fischer pri šahu. Poleg teka je napisal preko 1000 pesmi, izdal nekaj knjig, dve plošči. Kako si ga privabil na 12 ur Kranja?
Zelo enostavno. Maja mu je na kratko predstavila sam dogodek, potem pa so se začela pogajanja. Večkrat je prisotno zmotno prepričanje, da je do znanih obrazov potreben drugačen pristop, pa temu ni tako. Yiannis je čisto običajen zemljan, ki uživa zasluženo penzijo. Od leta 2014 se še ni pojavil na nobeni od tekem, zato naju še posebej veseli, da bo zopet obul copate in prišel junija v Kranj. To bo naravnost noro.
To je približno tako, kot bi se Ljubljanskega maratona udeležil Haile Gebrselassi. Pa ni Kouros edini, zaradi katerega bo letošnji SLO12RUN tako poseben. V Kranju bo nastopila tudi Patrycja Bereznowska, Poljakinja, ki spada v sam vrh ženske ultramaratonske scene. Naj samo omenim, da je še vedno lastnica ženskega rekorda na Spartathlonu. Na štartu ne bo manjkal niti španski rekorder v teku na 12 ur, Ivan Penalba Lopez in drugi. Ne smemo pa zapostaviti zelo dobrih slovenskih ultramaratoncev, ki se hitro bližajo dosežkom omenjenih (Luka Videtič, Nataša Robnik, Uroš Srnec, Martina Potrč, Domen Kozjek, Marjan Zupančič, ...), skratka v Kranju bodo vsi, ki kaj pomenijo na slovenski ultramaratonski sceni. Zasedba na tekmi bo tokrat pisana, kot še nikdar doslej.
Imajo najboljši, ali recimo povabljeni kakšne ugodnosti, plačane startnine, prenočišča, bonuse …?
Težko je na tekmo privabiti še več elitnih tekačev, saj so naše finančne zmožnosti zelo omejene. Hkrati se zavedamo, da je tudi v našem prostoru kdo, ki bi si zaslužil start gratis in morda še kaj, zato smo pri teh bonusih res previdni. Letos sta med povabljenimi Patrycja in Yiannis.
Dvakrat si organiziral tek v Trbojah, leta 2019 pa si tek preselil v Kranj. Zakaj?
Zelo enostavno. Daljše cestne teke je bilo potrebno narediti bolj zanimive. Vsak športnik si želi bučne podpore. Sploh ultraši, ki se po toliko urah mučenja borijo s samim sabo, to potrebujejo, to si zaslužijo. Že leta 2019, ko je bilo tekmovanje prvič izvedeno v Kranju, smo ugotovili, da je bila poteza na mestu, lani pa je bila slika še precej boljša, kljub težkemu času za organizacijo tovrstne prireditve.
Drugi razlog je ta, da bi za supermaratone in ultramaratone navdušili še koga. Ultramaraton postaja vse bolj popularen v svetu. Naša želja je, da bo tudi ta tekma pripomogla k prepoznavnosti ultramaratona v Sloveniji. In se že premika, saj junija na kranjsko tekmo prihajajo odlični maratonci in najboljši trail tekači.
Največja napaka, če, ki ste jo storili lani in je letos ne boste več ponovili.
Lani smo se šele dva meseca pred startom odločili, da tekma sploh bo, zato ni za iskati dlake v jajcu. Napake se vedno dogajajo.
Se nam letos obetajo kakšne novosti glede na lansko leto?
Novosti bo letos kar nekaj. Največ pozornosti bomo namenili gledalcem. Teklo bo kar nekaj zelo znanih ultramaratoncev, zato pričakujemo pravo malo invazijo na Kranj. Za obiskovalce bomo postavil veliko tribuno (v startno-ciljnem prostoru), ob kateri se bo moč osvežiti z različnimi pijačami. Tudi animacij ne bo manjkalo. Čez Tavčarjevo ulico, kjer poteka proga, bomo postavili most za lažji prehod obiskovalcev.
Lani fenomenalnemu napovedovalcu Marku Robleku, se bo letos pridružil še Niko Rakovec. Še en mojster besede, ki ga je bilo moč slišati že na Ljubljanskem maratonu, Pokalu Vitranc, Nočni 10-ki, itd.
Da ne pozabim omeniti, da se bo prvič sploh odvilo državno prvenstvo Slovenije v teku na 12 ur, hkrati pa bodo tekači z Bosne in Hercegovine pri nas imeli državno prvenstvo v teku na 6 in 12 ur. Ob tej priliki se zahvaljujem Atletski zvezi Slovenije za podporo, saj pod vodstvom predsednika Romana Dobnikarja tudi ultramaraton v Sloveniji počasi pridobiva na veljavi. Tudi EXPO (sejem) je novost, ki se bo začel v soboto popoldan (4.6.) in zaključil v nedeljo zvečer (5.6.). Prireditev se bo tudi snemala in predvajala v živo preko različnih kanalov (FB, youtube,..). Na prizorišču bo tudi studio z zanimivi gosti.
Slovenski 12-urni tek je prejel srebrno značko IAU za leto 2022. Kaj to pomeni?
Da! Moram poudarit, da je Slovenski 12-urni tek srebrni labeling imel že lansko leto. Mednarodna ultramaratonska zveza (IAU) vsako leto podeljuje značke tovrstnim prireditvam, ki dosegajo določene standarde (certificirana proga, prepoznavnost tekme s strani nacionalne atletske zveze, večkratna organizacija tekme, udeležba kvalitetnih tekmovalcev, idr.).
Rad bi omenil, da že danes delamo v smeri, ko bomo za leto 2023 pridobili tudi zlato značko, kar je najvišja ocena za kakovost. Malo smo še kratki, kar se tiče količine vrhunskih rezultatov, poleg tega pa je kriterij za pridobitev tudi doping kontrola. Tako da, letos bomo v Kranju gostili supermaratonce, ki so definitivno sposobni večjih kilometrov, hkrati pa bomo prvi supermaraton pri nas, ki bo skozi doping kontrolo poskrbel za kar največjo regularnost.
Ima občina posluh za tek, imate kakšne sponzorje?
Zavedamo se, da je velik plus te prireditve proga, ki je speljana po samem centru mesta Kranj. Mislim, da česa podobnega ni nikjer. Če ne drugače, nam tukaj vsekakor stojita ob strani Mestna občina Kranj in Zavod za turizem in kulturo Kranj. Lani smo imeli na predvečer tekme tematski pogovor s priznanimi slovenskimi in tujimi akterji na ultra sceni, gost je bil tudi podžupan Jani Černe, ki je poudaril, da si želi, da bi tekma postala stalnica v programu kranjskih športnih prireditev. Ta prireditev ima velik potencial, to nam priznavajo tudi tuji tekači in drugi organizatorji tekem.
Naš cilj je prireditev spraviti na najvišji nivo, kar pa je povezano z ogromnimi stroški. Težko je dobiti denar, sploh v teh težkih časih. Imamo nekaj lokalnih podjetij, ki pomagajo po svojih zmožnostih. V veliko podporo pa nam je tudi Mestna občina Kranj in Zavod za turizem in kulturo Kranj, ki je tudi soorganizator dogodka.
Kakšen je proračun same tekme?
Zaenkrat so na prireditvi prisotni volonterji, ki delajo za majico, sok in sendvič. To nam veliko odtehta. Ko teh več ne bo, bo nastal problem. O zneskih ne bi naglas, lahko pa povem da bo letošnja prireditev vsaj trikrat dražja od prejšnje. Za primerjavo, človek bi dve leti lepo živel s to vsoto denarja.
Koliko časa je potrebno za organizacijo takega dogodka? Imaš dobro ekipo, si jo želiš okrepiti?
Kdor se nikoli ni ukvarjal z organizacijo česa podobnega, se mu ne sanja koliko dela, ur je potrebnega. Morda še kdo ne ve, da je v ozadju ves čas prisotna partnerka Maja Rigač, ki opravlja ogromno delo. Brez nje bi bila ta prireditev verjetno še vedno na nivoju preteklih. Z njo v ekipi, če temu sploh lahko rečem ekipa, saj sama peljeva ves projekt, je precej lažje. Enostavno si upaš. Upaš si dogodek zapeljat na višjo raven in veš da bodo naloge zaključene. Pred rokom!
Sicer pa so se priprave na letošnji event začele že teden dni po lanski prireditvi (avgusta). Če povem po resnici, sva vsak dan, skoraj cel dan vpeta v organizacijo. Mislim, da ljudje, ki se profesionalno ukvarjajo s tem niti pol toliko časa ne preživijo v službi, efektivno. Nujno bi bilo povečati ekipo, a kaj ko danes zastonj ne dela nihče več.
Boš še dolgo vztrajal z organizacijo take prireditve, imaš v načrtu kaj drugega?
Želja vsekakor je, sploh ko vsak dan prejemaš potrditve in pohvale za odlično opravljeno delo z vseh koncev. Naš cilj je v bližnji prihodnosti organizirati v Kranju Evropsko ali Svetovno prvenstvo v teku na 100 kilometrov ali 24- urnem teku. Letos imava v načrtu organizirati, prvič pri nas, BACKYARD ULTRA. To je precej nov način tekmovanj, ki je v svetu zelo popularen. Teče se v krogu, dolgem 6.700 metrov. Vsako polno uro se starta v nov krog, zmagovalec pa je tisti/ta, ki odteče krog več. Datuma še nisva določila, bo pa verjetno konec meseca oktobra.
Zakaj organiziraš tako 6 urni kot 12 urni tek?
Naša prireditev se že od prve izvedbe imenuje SLO12RUN oz. Slovenian 12 Hour Run, kar pomeni, da je 12-urni tek najprestižnejša dirka prireditve. Tek na 6 ur smo prvič umestili v program v letu 2019. Zakaj? Glavni, morda edini razlog za tako potezo je bil, pridobiti na dogodek več tekačev, morda kakega sponzorja več. Verjemi, ko sem sprejemal to odločitev, nisem bil prepričan v dobro samega dogodka. Račune moraš na koncu plačat tako ali drugače. Mi smo si pomagali tudi preko pobranih startnin tekačev, ki so tekli na 6 ur.
Kot sem že malo prej omenil, so me spreletavali dvomi o ustreznosti take poteze, ki je bila sprva mišljena zgolj kot nek izhod v sili, ki pa se je letos izkazala kot zelo dobra. Letos bo tekma tekačev, ki se bodo “tepli” 6 ur, vsaj tako razburljiva, kot enkrat daljša različica, sodeč po imenih tekačev, ki so že prijavljeni.
Razmišljamo, da bi v prihodnje 6-urno tekmovanje izvedli že večer prej, s čimer bi pridobili na atraktivnosti, predvsem pa bi dali še večjo veljavo 6-urni tekmi.
Gledalci. Si zadovoljen z obiskom ali si želiš še več gledalcev?
Popularnost SLO12RUN-a je vsako leto večja, s tem se povečuje tudi gledanost tekmovanja. Lani se je ob celotni progi zbralo več kot 5000 gledalcev skozi celoten dan. Seveda so apetiti še večji. Svetovno znani tekači, odmevnost doma in v tujini, reference, vse to bo privabilo še več obiskovalcev/navijačev v Kranj. Ja, smo zadovoljni, saj se zavedamo, da vzdušja kakršno je prisotno na tem tekmovanju, ni nikjer in seveda vse te komponente pritegnejo tudi medije.
Naj omenim, da tokrat na prizorišče prihaja tudi snemalna ekipa, ki bo s svojimi ljudmi in opremo (dve kameri, dron) skrbela za direktni prenos skozi vseh 12 ur.
Če ti dam garancijo, da si lahko izbereš tekača in tekačico za 12-urni tek, koga bi si izbral?
Z malo sreče se nam bo morda želja izpolnila. Na to vprašanje do nadaljnjega ne bom odgovarjal.
Imaš od slovenskih elitnih ultra tekačev na tekmi vse tiste, ki si si jih želel, ali bi rad videl še koga?
Večina jih je že na startni listi, verjamem pa, da je DP v teku na 12 ur tako pomembno tekmovanje, da bomo 5. junija v Kranju videli prav vse.
Za konec. Ali se tekači še lahko prijavijo na tek?
Seveda. Moram reči, da se kapacitete zelo lepo polnijo, nekaj prostih mest pa je vseeno še na voljo v obeh različicah (6 in 12 ur). Tretjina prijavljenih tekačev je tujcev in prihajajo iz 20 držav. Zaradi regularnosti tekmovanja smo omejili število mest na startu (150). Velika škoda bi bila se ne udeležiti dogodka kot ga sigurno še ni bilo.
Prijave: https://slo12.run
