Za-če-tek
Rekreativni šport je lahko del osebne higiene. Ura športa za uspešnejši jutri in ista ura namesto zdravila.
»Ko redno športam, takrat je vse v najlepšem redu.« Ste se v besedah prepoznali? To dejstvo ugotovite, za kakšen dan pozabite in se spet spomnite. Cikel, zgodovina se ponavlja. Tokrat zgolj retorično – čemu na navadi, tej udobni razvadi, ne gradimo?
Tokrat si zaželim, da bi to osvojila. Disciplino in vrlino. Osebno sem skupaj v vrsti tistih, ki se strinjajo, da tek lahko postane del osebne higiene. Takrat vse dobi svoje širše razsežnosti. Marsikaj se postavi v svoj prostor. Umetnost pospravljanja telesa. Z rednim obtokom teče vse drugače, laže, smiselno. Podcenjene so besede, ki bi opisale občutek, ko raztečeš meglo v sebi. Utrujenost ali bolečino. Ali zgolj, ko tečeš iz veselja, in spet, ko raztečeš, kar te muči. Tako spet občutiš sebe, svoje meje, telo in snov pod snovjo.
Misli so jasne, razumevanje širše. Občutek kot po prhanju. Novo rojstvo starega, znanega. Ponoven začetek, ki ga lahko zajameš vsak dan, vsako pozno popoldne, vsak večer ali zgodnje jutro. Nismo sami, ogromno se jih odpravi. Zgolj odpraviti se je cilj. Drugo spontano sledi.
Čas zase je nagrajevanje samega sebe
Naj bo urnik še tako natrpan, vsak si lahko vzame 40 minut ali uro zase. Ker telo in možganske funkcije niso sposobne utrujanja v neskončnost. Vsi vemo, da je tistih zares učinkovitih ur ustvarjanja dosti manj. Z redno zamenjavo obtoka, oksigenacijo tkiv, ali z drugimi besedami z redno osebno higieno – redno telesno dejavnostjo – zmoremo več. In niso potrebne ure treninga. Le ura razsodnosti. Ura časa samo zase. Bodisi bolj bodisi manj aktivna meditacija. Za mnoge športne v športnem odklopu. Ura za uspešnejši jutri in ista ura namesto zdravila. Ura za regeneracijo, lastno zabavo, lasten pretok.
Odslej se odpravim vsak dan. Lahkotno. Mnoge definicije tekaškega treninga ne bi pokrivale tega početja. Kakšen dan je to le hitra hoja, ki me po prvem hribu gotovo mine in preide v tek. Že se odlepijo podplati, hitreje ... brez stika s podlago, za tisti kratki trenutek si prisanjam »mikrotežnost«, in spet, ker je lahkotno. Trenutek v zraku, obe nogi sta v zraku. Tečem. V tem je razlika s hojo. Za trenutek gre.
Drugo je stranskega pomena. Z drugačno tekmovalno naravnanostjo tek preide v sproščanje. Včasih povsem kratko, le okrog sosednjih zgradb, drugič potovalno doživeto, vzdržljivostno, tretjič kratko in sladko, intenzivno oziroma eksplozivno, četrtič bolj klasično »zmagovalno«. Moja zmaga pa je le, ko preide v vsakdanjo rutino. Higieno. Razvado. Raj in dosegljiv luksuz, ki ga privoščim telesu, umu, duši, sistemu. Čas zase. Večinoma takrat niti ne odzdravim, drvim v svojem nezemeljskem in zemeljskem odklopu. Tisto urico le tečem v svojem svetu in najraje tudi po svojih poteh. Poteh spominov, po poteh vseh pozitivnih izkušenj. V objemu narave, kjer me nehote zadenejo utrinki. Miselni utrinki, ideje. Mnoge me nasmejijo. Iz kakšne se še kdaj kaj razvije. Po zemlji, še vedno prizemljeno – z realnim posluhom do svojega telesa.
V določenih primerih pride neizogibno. Bodisi zaradi preteklih zgodb telesa (tako imenovanih poškodb, trenažnega pretiravanja, določene dane strukturne ali funkcionalne neskladnosti ...) bodisi zgolj zaradi naključja.
Učenje iz lastne zgodovine
Razlika treninga s fizioterapevtom ali fizioterapevtskim ozadjem je ta, da je fizioterapevt v osnovi svojega motivacijskega nasmeha in optimizma v resnici pravi športni pesimist. Vidi, kaj bi se lahko tudi slabega zgodilo. Z abstraktnim mišljenjem vidi teoretično ali izkustvene povezave, nevarnosti ... Predvideva poškodbe in preprečuje. Na to dejstvo me je napeljala sproščena debata s kolegico fizioterapevtko. Trivialen pogovor, ki me je napeljal na razmislek o svoji mikromišični neusklajenosti po nekdanji operaciji kolena. Pojasnila mi je izvor dominantno oguljenega dela tekaškega copata, pojasnila plavalni odklon, na katerega me ves čas opominja trener, ter pojasnila čuten kolesarski naklon medenice po dolgih treningih. Določena muskulaturna šibkost določene mišice, ki ji zadnja leta nisem več posvečala pozornosti, je ves ta čas manj opazno, a kljub temu vplivala na mojo tekaško tehniko, povzročala manjšo preglavico tudi pri plavanju in me šibila na kolesu. Čeprav gre marsikomu za mikroznanost, se posledice te jasno poudarijo pri ponavljajoči se aktivnosti.
Pomlad je pravi začetek za takšen ali drugačen za-če-tek. Kar ne pomeni preprostega brisanja zgodovine. Kar je bilo, ostane, to nas gradi. Vse ostane. Ampak kot velijo veliki, iz zgodovine se lahko marsikaj naučimo. Še več, če se ta ne ponavlja. Nekaj gotovo pridobimo, če zmerno gradimo. Gradimo razumno. Zmerno. Noben izjemen preskok se ne izide dobro.
Kako je po neželeni mikropoškodbi mišice?
Tudi fizioterapevt upošteva zgodovino, rast in razvoj. Po mišični poškodbi upošteva znanja, znanstvene ugotovitve, fiziološka dejstva. Rast in razvoj. Procese med seboj povezanih sistemov. Metabolnih, mišičnih. Upošteva faze celjenja in jim omogoča optimalno celično okolje z raznoliko paleto fizioterapevtskih postopkov. Fizioterapija je umetnost in znanost, ki v določenem procesu omogoča izbor ustreznih terapevtskih postopkov.
Izbor ustreznih fizioterapevtskih postopkov je usmerjen k izidu. Optimalnemu izidu po poškodbi, okvari, k uspešnemu okrevanju po operativnem posegu, ne glede na fazo zgodnjega ali poznega okrevanja posameznika. Včasih takšni terapevtski postopki presežejo mejo ugodja. V športni fizioterapiji je to pogosteje. Ne potrpi se zgolj za lepoto, ampak tudi za zdravje. Dolgoročno dobronamerno.
Čeprav je mehkotkivnih ruptur, splošno povedano, malo morje, je pogosta »riba«/hiba« ravno mišična mikroruptura. Kaj se zgodi, ste že verjetno slišali v kakšni fizioterapevtski razlagi oziroma si lahko ogledate na spodnjem prikazu.
Elektronska mikroskopija mikrorupture v posameznem mišičnem vlaknu
Kljub sliki nekaj besed: preobremenitev v ekscentrični kontrakciji (ko mišica deluje predvsem kot »zavora« pri gibanju) lahko vodi v pojav mišičnih mikroruptur. Pogosto je to posledica neobičajne nove vaje, posledica izrazite spremembe intenzivnosti treninga ali posledica intenzivnejšega treninga po daljšem trenažnem premoru. Zatorej, zmerno in redno v pomladne radosti. V poslušen in drugačen za-če-TEK.
Preobremenjena mišica je na primer pri intenzivni kontrakciji kvadricepsa in mišice tibialis anterior pri hoji navzdol po stopnicah, ali pri doskoku ali pri teku navzdol. Takšen mehanizem poškodbe, na račun preobremenitve, skupaj z izčrpanostjo metabolizma pogosto vodi v zaznavne mišične bolečine z ultrastrukturnimi mikrotravmami posameznih mišičnih vlaken.
»Zmerno tudi v pomladne radosti« verjetno ne bo zgrešeno vodilo. Vsak dan, raznoliko, preprosto – manj je lahko veliko.
Dr. Mojca Amon je vodja centra Motionfit, fizioterapevtka, športna fiziologinja, doktorica znanosti.
