Zaposleni v dolgotrajni oskrbi potrebujejo spodbude

Za poklice v dolgotrajni oskrbi že več desetletij primanjkuje kakovostno usposobljenega kadra. Posledica je zmanjševanje dostopnosti zdravstvenih storitev in storitev dolgotrajne oskrbe. S temi težavami se ukvarjajo vse države EU, Slovenija pa pri iskanju rešitev zaostaja in je prepočasna. V okviru ciljnega raziskovalnega programa (CRP) 2022 poteka projekt Promocija poklicev v dolgotrajni oskrbi, ki bo končan septembra 2024.

Obremenjenost zaposlenih v teh poklicih se povečuje, zaradi česar iz njih odhajajo tudi tisti, ki to delo radi opravljajo. Zato je nujno vzpostaviti kakovostna delovna okolja in ustrezno nagrajevanje zaposlenih. Nujna je tudi strateško načrtovana kontinuirana promocija teh poklicev, pri čemer je treba izboljšati prepoznavnost njihove vloge in njihov ugled, je povedala vodja projekta prof. dr. Karmen Erjavec, prorektorica za znanstvenoraziskovalno delo Univerze v Novem mestu.

Dva zaposlena na 100 starejših

Poklici v dolgotrajni oskrbi so razdeljeni v dve večji skupini. Prvi se nanašajo na zdravstveno nego v socialnovarstvenih ustanovah in domovih za starejše, to so bolničar/negovalec, medicinska sestra oziroma zdravstveni tehnik in diplomirana medicinska sestra oziroma diplomirani zdravstvenik. Drugi se nanašajo na pomoč na domu in poleg zdravstvene nege vključujejo še skrbstvene poklice. Osnovna dela opravlja socialni oskrbovalec z opravljenimi 200 urami izobraževanja v nacionalni poklicni kvalifikaciji. Storitve za krepitev in ohranjanje samostojnosti opravljajo socialni delavec, diplomirani delovni terapevt, diplomirani fizioterapevt, magister kineziologije in socialni gerontolog.

»Pomanjkanje kvalificiranega osebja v dolgotrajni oskrbi zahteva takojšnjo družbeno pozornost,« poudarja prof. dr. Karmen Erjavec. FOTO: osebni arhiv

Zakon o dolgotrajni oskrbi poleg koordinatorja uvaja tudi nov zaposlitveni profil ocenjevalca, ki je strokovni delavec na enotni vstopni točki in bo pripravljal oceno upravičenosti do dolgotrajne oskrbe. Koordinator dolgotrajne oskrbe ima izobrazbo s področja zdravstva, socialne gerontologije ali socialnega dela, ima najmanj izobrazbo, pridobljeno po študijskem programu prve stopnje, oziroma takšno, ki ustreza tej ravni.

Po podatkih OECD je Slovenija z dvema zaposlenima na področju dolgotrajne oskrbe na 100 oseb, starih 65 let ali več, že leta 2019 zelo zaostajala za državami OECD. Na Zbornici zdravstvene in babiške nege Slovenije opozarjajo, da se bo v prihodnjih letih upokojila najbolj številna generacija zaposlenih v zdravstvenih negi, ta kader pa tudi odhaja v tujino in druge poklice. Pri tem Slovenija temu področju namenja samo 1,4 odstotka iz državnega proračuna, kar je mnogo premalo, drugod namenjajo štiri odstotke.

Prednostna naloga evropskih držav

Evropsko združenje za dolgotrajno oskrbo pa je že leta 2018 opozorilo, da je brez ustreznega števila primerno usposobljenega kadra vprašljiva dostopnost in kakovost oskrbe, kar vodi v slabšanje zdravstvenih izidov, povečan delež ponovnih hospitalizacij in višje stroške zdravstvenega varstva ter v še večjo obremenjenost zaposlenih v dolgotrajni oskrbi, ki so ključni za kakovostno in varno življenje vseh generacij prebivalcev.

Dolgotrajna oskrba postaja prednostna družbena naloga številnih evropskih držav, saj jo potrebuje približno 4 odstotke prebivalcev, po ocenah pa se bo v prihodnje ta delež podvojil. Slovenija je v svetovnem vrhu po deležu prebivalcev, ki so nastanjeni v domovih za starejše, pri nas jih je več kot 20.000. To kaže na pretirano institucionalizacijo sistema dolgotrajne oskrbe, ki ne odgovarja na potrebe starejših, ki so raznovrstna skupina prebivalcev.

K večji zanimivosti poklicev pripomorejo tudi programi za upravljanje s stresom in svetovalni programi za preprečevanje nesreč in izgorelosti. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Ne samo, da je institucionalizirana dolgotrajna oskrba draga, treba je tudi upoštevati, da se starejši raje starajo v domačem okolju, tako zaradi navezanosti na domače okolje, zasebnosti in nadzora nad svojo oskrbo. Institucije pa imajo omejeno kapaciteto sprejemanja, zato v Evropi in Sloveniji oskrbujejo le od 20 odstotkov do 35 odstotkov vseh, ki potrebujejo oskrbo, pravi dr. Karmen Erjavec.

Predolgo spregledana neformalna oskrba

Približno desetina prebivalcev EU redno pomaga nekomu od bližnjih, ki je starostno onemogel, bolan ali invaliden, v Sloveniji je to približno 200.000 ljudi. Takšna neformalna oskrba na domu je fizično in čustveno zahtevna za oskrbovalce, saj jih ima večina  premalo znanja in podpore. Ker je bila neformalna dolgotrajna oskrba, ki v Sloveniji in Evropi oskrbuje dve tretjini do tri četrtine ljudi, dolgo spregledana in premalo financirana, na kar je opozorila Svetovna zdravstvena organizacij leta 2018,  v Evropi nastaja nov integrirani sistem. Ta na lokalni ravni v celoto povezuje formalno in neformalno zdravstveno nego in socialno oskrbo ter poleg krajevnih domov za starejše, ki jih ustanavljajo tako pogosto kot vrtce, razvija tudi programe, ki večinoma razbremenjujejo domačo oskrbo in jo krepijo z znanjem.

Karmen Erjavec ugotavlja, da je bil s sprejemom zakona o dolgotrajni oskrbi izpolnjen pogoj za sodoben razvoj te oskrbe tudi v Sloveniji. Glede pravic neformalnih oskrbovalcev je naredil korak, ki omogoča integracijo formalne in neformalne oskrbe. Manjši korak pa je zakon naredil pri prenosu te temeljne naloge na lokalno skupnost. Ker je bil sprejet v zelo splošni obliki, bo odločilno njegovo ustrezno vpeljevanje v prakso.

Celovito o poklicih v dolgotrajni oskrbi

Omenjena raziskava o poklicih v dolgotrajni oskrbi bo prva celovita tovrstna raziskava pri nas. V okviru omenjenega projekta, katerega nosilka je Fakulteta za zdravstvene vede Univerze v Novem mestu, partner pa Inštitut Antona Trstenjaka, bodo analizirali potrebe po promociji poklicev v dolgotrajni oskrbi. Zbrali bodo dobre mednarodne prakse ter pripravili usmeritve za strateški načrt promocije teh poklicev pri nas ter za pridobivanje in ohranjanje zaposlenih v njih.

Projekt se je začel oktobra lani in se bo iztekel konec septembra 2024. Njegova celotna vrednost je 80.000 evrov, sofinancirata ga Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS iz državnega proračuna in ministrstvo za zdravje. Trenutno končujejo pridobivanje kvalitativnih podatkov s poglobljenimi intervjuji v fokusnih skupinah, te bodo analizirali in nato opravili še anketiranje, ki bo dalo posplošljive podatke, je povedala dr. Karmen Erjavec.

Podatke zbirajo pri uporabnikih dolgotrajne oskrbe, zaposlenih in nekdanjih zaposlenih v njej, pri dijakih, študentih in brezposelnih ter pri strokovnjakih, znanstvenikih in odločevalcih. Analizirali bodo tudi dokumente ter medijske in druge objave na področju promocije poklicev v dolgotrajni oskrbi v Sloveniji.

V drugem delovnem sklopu projekta bodo identificirali dobre mednarodne prakse pri privabljanju in ohranjanju delavcev v dolgotrajni oskrbi ter načine za izboljšanje podobe oziroma popularizacije delavcev v teh poklicih, pa tudi, kako bi bilo mogoče te prakse uvesti v slovenski medijski, izobraževalni in medinstitucionalni prostor. V tretjem sklopu bodo pripravili pilotno študijo promocije poklicev v dolgotrajni oskrbi. Pripravili bodo strateške dokumente za promocijo teh poklicev za prihodnjih pet let ter celovito strategijo na tem področju v Sloveniji.

Dobre prakse iz tujine

Pregled mednarodnih študij kaže, da je večina ukrepov za promocijo tovrstnih poklicev osredotočena na spodbude za vstop – tudi ponovni – vanje ali pa v izboljšanje njihove podobe. Podpora izobraževalnim programom za študente ali brezposelne je lahko učinkovita, Japonski je na primer z znatno povečanim izobraževanjem in usposabljanjem v štirih letih uspelo povečati število delavcev v dolgotrajni oskrbi za 20 odstotkov, je povedala dr. Karmen Erjavec.

Zakon o dolgotrajni oskrbi vpeljuje dva nova poklica, koordinatorja in ocenjevalca. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Podatki iz ZDA in Francije kažejo, da je povišanje plač v daljšem obdobju povezano z večjim zaposlovanjem delavcev in nižjo fluktuacijo. Poleg plač lahko spodbujanje bolj zdravega delovnega okolja in preprečevanje nesreč in bolezni na delovnem mestu zmanjšajo odsotnost z dela, fluktuacijo in slabo zdravje delavcev v dolgotrajni oskrbi. Tako različne države vpeljujejo programe za upravljanje stresa in svetovalne programe za preprečevanje nesreč pri delu in izgorelosti.

Zadovoljstvo pri delu se poveča in fluktuacija zniža, ko delavcem omogočijo več prožnosti in nadzora nad lastnim delom v dolgotrajni oskrbi. Samostojno vodene ekipe delavcev, kot so na Nizozemskem, v Avstraliji in na Japonskem, so zaposlenim omogočile večjo avtonomijo in dvignile zadovoljstvo pri delu. Boljša uporaba tehnologije za pomoč delavcem in izboljšana koordinacija dela v vseh okoljih dolgotrajne oskrbe sta prav tako ključnega pomena za povečanje učinkovitosti v tem sektorju, zlasti za komunikacijo z bolniki, identifikacijo njihovih potreb in spremljanje zadovoljstva z dolgotrajno oskrbo pa tudi za izboljšanje evidence podatkov.

Kako povečati ugled teh poklicev

Mnoge države poskušajo povečati ugled poklicev v dolgotrajni oskrbi z javnimi kampanjami, kot so promocije v vzgojno-izobraževalnih organizacijah, vpeljevanje ambasadorjev dolgotrajne oskrbe, ki obiskujejo šole in zavode za zaposlovanja. V Veliki Britaniji je zanimiva pobuda »Proud to Care« (Ponosni na nego), ki skrbi za dvig podobe sektorja dolgotrajne oskrbe in ugleda poklicev v njem s posredovanjem sporočila o pomenu in vrednosti zaposlenih v dolgotrajni oskrbi: »Ker lahko skrbstveni in zdravstveni delavci nekomu znatno izboljšajo življenje, je to delo zelo izpolnjujoče in ponuja pravi občutek uspeha, ki se težko izkusi drugje.«

Študije in strokovna mednarodna združenja opozarjajo, da pomanjkanje kvalificiranega osebja v sektorju dolgotrajne oskrbe zahteva takojšnjo družbeno pozornost. Za to je na voljo več ukrepov, od ponudbe konkurenčnih plač in ugodnosti, postavitve ustreznih normativov do večje avtonomije zaposlenih in prilagodljivosti pri oblikovanju delovnika, pravi dr. Karmen Erjavec. Pomembni so tudi tehnološka podpora pri delu, zagotavljanje priložnosti za izobraževanje, usposabljanje in strokovni razvoj, ustvarjanje podpornega in spoštljivega delovnega okolja, spodbujanje odprte komunikacije in sodelovanja ter ravnotežja med poklicnim in zasebnim življenjem. K večji zanimivosti poklicev pripomorejo tudi programi za upravljanje stresa in svetovalni programi za preprečevanja nesreč in izgorelosti, ponudba bonusov in spodbud ob prijavi ter aktivna javna promocija za izboljšanje ugleda zdravstvenih in skrbstvenih poklicev v dolgotrajni oskrbi.