Radi bi spravili otroke na igrišča, a kaj, ko so ta zaklenjena

Veliko težavo predstavlja dejstvo, da se otroci mnogo prezgodaj specializirajo za določen šport ali disciplino, namesto, da bi z igro dosegali športno ustvarjalnost.
Fotografija: Šport je za otroke izjemno koristen, saj z njim razvijajo svoje telo, motorične in druge sposobnosti. FOTO: Roman ŠŠipić
Odpri galerijo
Šport je za otroke izjemno koristen, saj z njim razvijajo svoje telo, motorične in druge sposobnosti. FOTO: Roman ŠŠipić

Čeprav je gibanje naravna potreba, ki jo človek razvije že v prvem letu življenja, je v današnjem času to postala vse manj spontana in vnaprej načrtovana aktivnost. Tudi za otroke. Šport je zlasti zanje izjemno koristen, saj z njim razvijajo svoje telo, motorične in druge sposobnosti. »Je najboljša naložba za njegovo ustvarjalno in polno življenje.«

Tako pravi prof. Branko Škof, predstojnik katedre za atletiko na Fakulteti za šport, ki je skupaj s sodelavci izdal obsežen priročnik Šport po meri otrok in mladostnikov. V njem je zapisal, da so mladi danes premalo telesno dejavni, kondicija in sposobnosti slovenske mladine se z vsakim rodom slabšajo, posledično je slabše tudi njihovo telesno in duševno zdravje. Pa vendar na drugi obstaja tudi druga past: otroci, ki s količino usmerjenih treningov (zaradi katerih povsem izginja tudi šport kot igra) spominjajo že na prave male profesionalce. Kakšen naj bi torej zdrav šport za otroke?


Prezgodaj »tehnološki višek«


Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) priporoča, naj se otroci od 5 do 17 let gibajo vsaj eno uro na dan. Te priporočene stopnje žal v Sloveniji ne dosega niti polovica mladih, vseeno pa ti zaradi vse večje ponudbe strokovno vodenih in zanimivih športnih dejavnosti več časa preživijo v gibanju. Vendar pa Škof opozarja, da je ponudba teh programov v Sloveniji še vedno premajhna: »To zlasti velja za tiste programe, ki so namenjeni športni rekreaciji in ne tekmovalnim programom športa za mlade. Zlasti za starostno skupino od 12 do 18 let. Za mlade te starosti bi morali pripraviti rekreacijske programe, pri katerih bi mladostniki igrali košarko, nogomet, plesali itd. brez strahu, da postanejo 'tehnološki višek', in pritiskov, da morajo biti uspešni. Torej za zabavo in svoje veselje.«

Velik vpliv na otrokovo »športno kariero« imajo mnogokrat preveč ambiciozni starši, ki v svojih potomcih (pre)hitro vidijo svetovne prvake. FOTO: Leon Vidic
Velik vpliv na otrokovo »športno kariero« imajo mnogokrat preveč ambiciozni starši, ki v svojih potomcih (pre)hitro vidijo svetovne prvake. FOTO: Leon Vidic


Na to je v javnosti že večkrat opozorila tudi nekdanja vrhunska atletinja in olimpijska podprvakinja v teku z ovirami Brigita Bukovec. Ko je po končani športni karieri odprla svojo atletsko šolo, v kateri je imelo glavno besedo gibanje skozi igro, je ugotovila, da je dejansko zelo težko vzdrževati programe, ki niso tekmovalno usmerjeni. »Sistem imamo namreč, vsaj v Ljubljani, postavljen tako, da se lahko za sredstva potegujejo le tista društva, ki imajo prijavljene dobre tekmovalce. Drugi pa ne pridemo zraven, ne dobimo telovadnic in štadionov, da bi tam izvajali svoje programe,« opozarja Bukovčeva.


Težava tudi ambiciozni starši


Ko torej novopečenega šolarja vpišemo na vadbo, se hitro začnejo treningi po dvakrat, trikrat tedensko. Otroci med 9. in 12. letom naj bi vadili 3-4-krat tedensko, od 12-15 let pa petkrat tedensko. Ob tem veliko težavo predstavlja tudi dejstvo, da se otroci mnogo prezgodaj specializirajo za določen šport ali disciplino, namesto, da bi z igro, učenjem in zabavo dosegali športno ustvarjalnost. »Na voljo ni nobenega empiričnega dokaza ali zagotovila, da je za razvoj vrhunske športne ustvarjalnosti potrebna specializacija že v predpubertetnem obdobju. Nasprotno! Danes vemo, da je raznovrstna športna vadba v zgodnjih obdobjih športnikovega razvoja ustreznejša pot k vrhunskim športnim rezultatom v odraslosti,« meni profesor na FŠ in tudi svetuje, da v predpubertetnem obdobju otrok preizkusi čim več različnih gibalnih dejavnosti, kot so na primer gimnastika, atletika in plavanje. Usmerjati pa se lahko začne nekje pri 12, 13 letih.

Velik vpliv na otrokovo »športno kariero« imajo kajpak mnogokrat preveč ambiciozni starši, ki v svojih potomcih (pre)hitro vidijo svetovne prvake. »Težava je v tem, da danes otroci ne gredo ven, da bi se gibali med igro. Toda profesionalni trening za to ni prava kompenzacija,« je kritična Bukovčeva.

Vse se začne z učenjem motorike in koordinacije, a dogaja se, da otroci pridejo v tekmovalni šport, pa ne znajo niti plezati ali se plaziti, še pravi atletinja, ki se je sicer pred časom z družino preselila v Švico. Kot opaža, je situacija tam nekoliko boljša kot pri nas. »Šport jemljejo drugače, ne tako profesionalno, bolj kot rekreacijo. Pozimi denimo sploh niso imeli treningov nogometa, najbolj pa mi je všeč to, da imajo otroci vedno prost vstop v šolske telovadnice, na štadione in igrišča. Pri nas so ti prostori vedno, ali pa zelo pogosto, zaklenjeni. Po eni strani bi radi spravili otroke nazaj na igrišča, a kaj ko so ta pod ključem. Morali se bomo zamisliti,« je še dejala in zaključila: »Sicer pa je najpomembneje to, da si otrok športa želi, da v njem uživa in je po koncu treninga zadovoljen.«

Preberite še:

Komentarji: