Zakaj raje kot v službo tečemo s prijatelji
Na slovensko povprečje, ki je sicer enajst odstotkov boljše od evropskega, najbolj pozitivno vplivajo upokojenci, kar za 17 odstotkov dejavnejši od evropskih vrstnikov.
Odpri galerijo
Na evropski ravni je redno športno aktivnih osem odstotkov več moških kot žensk. V Sloveniji je razlika manjša, štiri odstotke. FOTO: Roman Šipić
Pred 36 leti se je prve izvedbe maratona Franja udeležilo okoli 700 kolesarjev. Letos jih je nastopilo desetkrat več. Leta 1996 je na prvem ljubljanskem maratonu teklo 673 ljudi, kar je štiridesetkrat manj kot na lanski izvedbi. Razmah rekreacije je razmeroma mlad pojav, zato se tudi mlajši športni navdušenci spominjajo začudenih pogledov, ki so spremljali njihovo nerazumljivo početje.
Odtlej se je marsikaj spremenilo: rekreacija ni postala le »mainstream«, temveč tudi predmet številnih raziskav. Od nje je v precejšnji meri odvisno psihofizično zdravje prebivalstva, zato se države, v katerih je telesno aktivnih nadpovprečno veliko ljudi, s tem podatkom pogosto rade pohvalijo. Zanimalo nas je, ali mednje spada tudi Slovenija.
Podatki evropskega barometra so pokazali na zanimiv paradoks. Po eni strani se večina Evropejcev najpogosteje rekreira neorganizirano, v naravi in brez družbe – po tem sodeč je število dejavnih ljudi odvisno predvsem od samoiniciativnosti posameznikov. Raziskava Mediane kaže, da je med 549 aktivnimi Slovenci le 18 odstotkov včlanjenih v športne klube ali društva.
Po drugi strani obstaja visoka stopnja povezanosti med dvema spremenljivkama: deležem aktivnih prebivalcev in deležem prebivalcev, ki ocenjujejo, da jih njihovo okolje spodbuja k športnemu udejstvovanju. Če je prvi delež visok, bo tudi drugi. In obratno. Po tem sodeč je številno aktivnih ljudi odvisno predvsem od spodbude okolja.
Evropski barometer je lani zajel 28 tisoč prebivalcev Evropske unije in jih temeljito izprašal o njihovem odnosu do rekreacije. Najzgovornejši pokazatelj je odstotek redno športno dejavnih prebivalcev. Mednje štejejo tisti, ki se rekreirajo vsaj enkrat na teden. Slovenija je v družbi Nizozemske, Finske, Norveške in Švedske med državami, v katerih se ljudje gibljejo največ. Na drugi strani razpredelnice so Hrvaška, Italija, Bolgarija, Grčija in Malta.
Na evropski ravni je redno športno aktivnih osem odstotkov več moških kot žensk. V Sloveniji je razlika manjša, štiri odstotke. Na naše povprečje, ki je sicer enajst odstotkov boljše od evropskega (51 proti 40 odstotkov), najbolj pozitivno vplivajo upokojenci, kar za 17 odstotkov so dejavnejši od evropskih vrstnikov. Vse le ni tako rožnato: v primerjavi z zadnjo raziskavo iz leta 2013 se v Sloveniji na prostem rekreira devet odstotkov ljudi manj, kar je najvišji padec med 28 članicami EU. To bi lahko opravičevali s porastom zanimanje za vadbo v zaprtih prostorih (fitnes, pilates, joga), vendar je tudi povprečje telesno povsem neaktivnih ljudi sedem odstotkov (13 proti 20) slabše kot pred štirimi leti – zadosten razlog za opozorilo, da ne smemo spati na lovorikah. Poleg tega je le šest odstotkov Slovencev odgovorilo, da trenira v fitnes centrih, čeprav je bilo pri vprašanju o kraju vadbe možnih več odgovorov. To je tudi eno redkih področij, v katerih Slovenija zaostaja za povprečjem EU. Drugo je rekreacija na poti v službo, šolo ali trgovino.
Gre za izjemno ekonomičen način vadbe, najsibo to tek ali kolesarjenje, saj pri njem prihranimo čas in denar. Prvega zato, ker nam ni treba telovaditi popoldne; drugega zato, ker je znoj cenejši od bencina. Seveda so tu številne prepreke, poleg higienskih (šef najbrž ne bo navdušen, če boste do delovnega mesta, v katerem ni prh, pretekli deset kilometrov) predvsem lokacijski. Kdor se v službo vozi sto kilometrov v eno smer, si pač ne more izmišljati »alternativnih« načinov prevoza.
Ena od težav zahodne družbe je preveč sedenja – v pisarni ali učilnici, doma za računalnikom ali pred televizorjem. Čas, ki ga Slovenci preživijo prikovani na stol, je zelo blizu evropskemu povprečju. V obeh skupinah daleč največ ljudi dnevno presedi med dvema urama in pol ter petimi urami in pol (40 za EU in 44 za Slovenijo), v »elitnem« razredu nad osem ur in pol pa je dvanajst odstotkov tako na slovenski kot evropski ravni.
Zakaj je ta podatek pomemben? Ker je za ljudi, ki iz takšnih ali drugačnih razlogov veliko sedijo, še toliko bolj pomembno, da si v prostem času vzamejo uro ali dve za rekreacijo.
Na vprašanje, zakaj se športno udejstvujejo (dovoljenih je bilo več odgovorov), je 70 odstotkov Slovencev odgovorilo, da s tem želijo izboljšati svoje zdravje. Le malo manj se jih s športom ukvarja zaradi zdravja (66 odstotkov – zanimivo, da povprečje EU znaša le 38 odstotkov), na tretjem mestu pa je želja po izboljšanju telesne pripravljenosti (39 odstotkov). Najmanj jih želi s športom upočasniti staranje (deset odstotkov) in izboljšati samopodobo (15 odstotkov). Slovenci se od evropskega povprečja razlikujemo še po nečem: rekreacijo dosti bolj dojemamo kot obliko druženja s prijatelji. Tako kot se lahko o pomembnih in manj pomembnih stvareh pogovarjamo v lokalu, lahko isto počnemo med počasnim tekom v parku, s čimer se nostalgiki verjetno ne bi strinjali.
Predvidljiv ter hkrati zaskrbljujoč in obetajoč je podatek, da skoraj polovica Slovencev kot glavni razlog za športno neudejstvovanje navaja pomanjkanje časa, v EU pa je odstotek malenkost nižji (40). Zaskrbljujoče je, da to skoraj zagotovo pomeni, da so ljudje preobremenjeni z drugimi aktivnostmi; po drugi strani je obetajoče, da se zavedajo pomena rekreacije. In zavedanje je prvi korak k spremembi.
Odtlej se je marsikaj spremenilo: rekreacija ni postala le »mainstream«, temveč tudi predmet številnih raziskav. Od nje je v precejšnji meri odvisno psihofizično zdravje prebivalstva, zato se države, v katerih je telesno aktivnih nadpovprečno veliko ljudi, s tem podatkom pogosto rade pohvalijo. Zanimalo nas je, ali mednje spada tudi Slovenija.
Podatki evropskega barometra so pokazali na zanimiv paradoks. Po eni strani se večina Evropejcev najpogosteje rekreira neorganizirano, v naravi in brez družbe – po tem sodeč je število dejavnih ljudi odvisno predvsem od samoiniciativnosti posameznikov. Raziskava Mediane kaže, da je med 549 aktivnimi Slovenci le 18 odstotkov včlanjenih v športne klube ali društva.
Po drugi strani obstaja visoka stopnja povezanosti med dvema spremenljivkama: deležem aktivnih prebivalcev in deležem prebivalcev, ki ocenjujejo, da jih njihovo okolje spodbuja k športnemu udejstvovanju. Če je prvi delež visok, bo tudi drugi. In obratno. Po tem sodeč je številno aktivnih ljudi odvisno predvsem od spodbude okolja.
Pred 36 leti se je prve izvedbe maratona Franja udeležilo okoli 700 kolesarjev. Letos jih je nastopilo desetkrat več. FOTO: Leon Vidic
Evropski barometer je lani zajel 28 tisoč prebivalcev Evropske unije in jih temeljito izprašal o njihovem odnosu do rekreacije. Najzgovornejši pokazatelj je odstotek redno športno dejavnih prebivalcev. Mednje štejejo tisti, ki se rekreirajo vsaj enkrat na teden. Slovenija je v družbi Nizozemske, Finske, Norveške in Švedske med državami, v katerih se ljudje gibljejo največ. Na drugi strani razpredelnice so Hrvaška, Italija, Bolgarija, Grčija in Malta.
S kolesom v službo
Na evropski ravni je redno športno aktivnih osem odstotkov več moških kot žensk. V Sloveniji je razlika manjša, štiri odstotke. Na naše povprečje, ki je sicer enajst odstotkov boljše od evropskega (51 proti 40 odstotkov), najbolj pozitivno vplivajo upokojenci, kar za 17 odstotkov so dejavnejši od evropskih vrstnikov. Vse le ni tako rožnato: v primerjavi z zadnjo raziskavo iz leta 2013 se v Sloveniji na prostem rekreira devet odstotkov ljudi manj, kar je najvišji padec med 28 članicami EU. To bi lahko opravičevali s porastom zanimanje za vadbo v zaprtih prostorih (fitnes, pilates, joga), vendar je tudi povprečje telesno povsem neaktivnih ljudi sedem odstotkov (13 proti 20) slabše kot pred štirimi leti – zadosten razlog za opozorilo, da ne smemo spati na lovorikah. Poleg tega je le šest odstotkov Slovencev odgovorilo, da trenira v fitnes centrih, čeprav je bilo pri vprašanju o kraju vadbe možnih več odgovorov. To je tudi eno redkih področij, v katerih Slovenija zaostaja za povprečjem EU. Drugo je rekreacija na poti v službo, šolo ali trgovino.
...
Gre za izjemno ekonomičen način vadbe, najsibo to tek ali kolesarjenje, saj pri njem prihranimo čas in denar. Prvega zato, ker nam ni treba telovaditi popoldne; drugega zato, ker je znoj cenejši od bencina. Seveda so tu številne prepreke, poleg higienskih (šef najbrž ne bo navdušen, če boste do delovnega mesta, v katerem ni prh, pretekli deset kilometrov) predvsem lokacijski. Kdor se v službo vozi sto kilometrov v eno smer, si pač ne more izmišljati »alternativnih« načinov prevoza.
Sedeči človek
Ena od težav zahodne družbe je preveč sedenja – v pisarni ali učilnici, doma za računalnikom ali pred televizorjem. Čas, ki ga Slovenci preživijo prikovani na stol, je zelo blizu evropskemu povprečju. V obeh skupinah daleč največ ljudi dnevno presedi med dvema urama in pol ter petimi urami in pol (40 za EU in 44 za Slovenijo), v »elitnem« razredu nad osem ur in pol pa je dvanajst odstotkov tako na slovenski kot evropski ravni.
...
Zakaj je ta podatek pomemben? Ker je za ljudi, ki iz takšnih ali drugačnih razlogov veliko sedijo, še toliko bolj pomembno, da si v prostem času vzamejo uro ali dve za rekreacijo.
Park namesto lokala
Na vprašanje, zakaj se športno udejstvujejo (dovoljenih je bilo več odgovorov), je 70 odstotkov Slovencev odgovorilo, da s tem želijo izboljšati svoje zdravje. Le malo manj se jih s športom ukvarja zaradi zdravja (66 odstotkov – zanimivo, da povprečje EU znaša le 38 odstotkov), na tretjem mestu pa je želja po izboljšanju telesne pripravljenosti (39 odstotkov). Najmanj jih želi s športom upočasniti staranje (deset odstotkov) in izboljšati samopodobo (15 odstotkov). Slovenci se od evropskega povprečja razlikujemo še po nečem: rekreacijo dosti bolj dojemamo kot obliko druženja s prijatelji. Tako kot se lahko o pomembnih in manj pomembnih stvareh pogovarjamo v lokalu, lahko isto počnemo med počasnim tekom v parku, s čimer se nostalgiki verjetno ne bi strinjali.
Predvidljiv ter hkrati zaskrbljujoč in obetajoč je podatek, da skoraj polovica Slovencev kot glavni razlog za športno neudejstvovanje navaja pomanjkanje časa, v EU pa je odstotek malenkost nižji (40). Zaskrbljujoče je, da to skoraj zagotovo pomeni, da so ljudje preobremenjeni z drugimi aktivnostmi; po drugi strani je obetajoče, da se zavedajo pomena rekreacije. In zavedanje je prvi korak k spremembi.
