Precepljenost v EU lahko povečamo s skupnimi močmi
Vytenis Andriukaitis, evropski komisar za zdravje in varnost hrane, o (pre)cepljenosti.
Odpri galerijo
Mlajše generacije v nasprotju s svojimi starši ne pomnijo časa pred cepivi. FOTO: Tadej Regent/delo/
Cepljenje je eden od največjih uspehov sodobnega javnega zdravja. V zadnjih 60 letih je rešilo več otroških življenj kot kateri koli drugi medicinski poseg. V svetovnem merilu cepljenje vsako leto prepreči 2,7 milijona okužb z ošpicami, dva milijona okužb z neonatalnim tetanusom in milijon okužb z oslovskim kašljem. Mlajše generacije v nasprotju s svojimi starimi starši ne pomnijo časa pred cepivi. Sam pa sem osebno poznal ljudi, ki so umrli zaradi ošpic ali jih je prizadela otroška paraliza.
Kljub odličnim rezultatom cepljenja pa se zdaj številne evropske in sosednje države zaradi nezadostne precepljenosti srečujejo z izbruhi bolezni, ki jih je mogoče preprečiti s cepljenjem. Takšnih izbruhov še ni bilo in samo med letoma 2016 in 2017 se je število primerov ošpic v EU potrojilo. Pretresljivo je, da je v zadnjih dveh letih zaradi ošpic umrlo 50 ljudi, dva človeka pa zaradi davice.
Kot zdravnik lahko potrdim besede predsednika evropske komisije Jeana-Clauda Junckerja iz njegovega govora o razmerah v Uniji leta 2017: nesprejemljivo je, da v 21. stoletju otroci v EU umirajo zaradi bolezni, ki bi morale biti že zdavnaj izkoreninjene iz naše družbe. Številke jasno kažejo, da si nobena evropska država ne more privoščiti, da bi cepljenje jemala za samoumevno. Nalezljive bolezni, ki jih je mogoče preprečiti s cepljenjem, niso omejene na državne meje in nezadostna imunizacija v eni državi članici ogroža zdravje in varnost državljanov po vsej EU. Zato je dodana vrednost, ki jo prinaša skupno ukrepanje na evropski ravni, nesporna.
Za okrepitev sodelovanja EU pri tem skupnem izzivu je evropska komisija 26. aprila letos predstavila pobudo v zvezi z boleznimi, ki jih je mogoče preprečiti s cepljenjem. Gre za poziv k skupnim ukrepom, da bi povečali precepljenost in vsem v Evropski uniji zagotovili dostop do cepljenja ter tako premostili neenakosti in vrzeli v zvezi z imunizacijo. Priporočamo ukrepe za odpravo ključnih vzrokov za upad precepljenosti v EU.
Vpliv nezaupanja v cepljenje in programe imunizacije je vse bolj skrb vzbujajoč. Po internetu in družbenih medijih se vedno bolj širijo miti in psevdoznanost, cepivo proti lažnim novicam pa žal ne obstaja. Zato bi moral biti naš cilj opredeliti in obravnavati pomisleke tistih, ki upravičeno želijo bolje razumeti imunizacijo zase in za svojo družino. V ta namen se bo komisija lotila pomembne naloge, in sicer bo pripravila spletni portal za obravnavo resničnih pomislekov z jasnimi, preglednimi in preverjenimi podatki. Tudi nezaupanje v cepljenje pri zdravstvenem osebju je vzrok za skrb, saj so zdravstveni delavci ključni za obnovitev zaupanja v programe imunizacije. Zato je bistveno, da vlagamo v njihovo izobraževanje. Zagotoviti moramo, da bo znanost o cepljenju zajeta v učne načrte medicinskih fakultet po vsej Evropi in da se bo izobraževanje na tem področju nadaljevalo tudi po študiju. Tako bodo zdravstveni delavci še naprej suvereni pri svetovanju v zvezi s cepljenjem.
Še en izziv je spreminjanje politik in razporedov cepljenja v državah EU. To je lahko zlasti ovira za tiste, ki se selijo med več državami EU. Različni časovni razporedi, število odmerkov ... lahko privedejo do nejasnosti glede vrste cepiva in časa cepljenja. Posledično otroci morda ne prejmejo vseh cepiv, ki jih potrebujejo. Ker so politike držav različne, bi nekateri lahko menili, da to pomeni tudi razlike v mnenjih v zvezi s cepivi. Zato je ključno priporočilo za komisijo in države članice, da določijo smernice za temeljni razpored cepljenja v EU do leta 2020 ter čim bolj poenotijo nacionalne in regionalne načrte cepljenja.
Pomanjkanje cepiv je prav tako velika ovira, toda solidarnost je temeljna evropska vrednota, zato bi morali preprečiti neenakosti pri dostopu do cepiv med državami in regijami ter vzpostaviti virtualno evropsko podatkovno skladišče za spremljanje potreb po cepivih in njihovih zalog. To bi državam članicam pomagalo v primeru proizvodnih težav ali izrednih dogodkov. Poleg tega bi morali sodelovati pri razvijanju možnosti za fizične zaloge cepiv, ki bi se uporabila v primeru resnih izbruhov. Potrebujemo tudi nova cepiva in boljša obstoječa cepiva. Hkrati si moramo skupaj prizadevati za okrepitev evropskih in nacionalnih raziskav in razvoj cepiv.
To so le nekateri od predlaganih ukrepov. Na kocki so številna človeška življenja, zato moramo vsi okrepiti prizadevanja za povečanje stopnje precepljenosti po vsej EU. Prav tako je jasno, da reševanja te problematike ne smemo prepustiti samo eni ali nekaj državam. Virusi in bakterije potujejo in samo vprašanje časa je, kdaj se bomo morali lotiti vseevropskega problema. Ob začetku našega prenovljenega skupnega ukrepanja se zanašamo na zavezanost držav članic, regij, staršev in vseh naših partnerjev v sektorjih zdravja, izobraževanja in raziskav, da bi za vse državljane EU vseh narodnosti in starosti zagotovili cepljenje – dar, ki rešuje življenja.
***
Vytenis Andriukaitis, evropski komisar za zdravje in varnost hrane
Kljub odličnim rezultatom cepljenja pa se zdaj številne evropske in sosednje države zaradi nezadostne precepljenosti srečujejo z izbruhi bolezni, ki jih je mogoče preprečiti s cepljenjem. Takšnih izbruhov še ni bilo in samo med letoma 2016 in 2017 se je število primerov ošpic v EU potrojilo. Pretresljivo je, da je v zadnjih dveh letih zaradi ošpic umrlo 50 ljudi, dva človeka pa zaradi davice.
Kot zdravnik lahko potrdim besede predsednika evropske komisije Jeana-Clauda Junckerja iz njegovega govora o razmerah v Uniji leta 2017: nesprejemljivo je, da v 21. stoletju otroci v EU umirajo zaradi bolezni, ki bi morale biti že zdavnaj izkoreninjene iz naše družbe. Številke jasno kažejo, da si nobena evropska država ne more privoščiti, da bi cepljenje jemala za samoumevno. Nalezljive bolezni, ki jih je mogoče preprečiti s cepljenjem, niso omejene na državne meje in nezadostna imunizacija v eni državi članici ogroža zdravje in varnost državljanov po vsej EU. Zato je dodana vrednost, ki jo prinaša skupno ukrepanje na evropski ravni, nesporna.
Za okrepitev sodelovanja EU pri tem skupnem izzivu je evropska komisija 26. aprila letos predstavila pobudo v zvezi z boleznimi, ki jih je mogoče preprečiti s cepljenjem. Gre za poziv k skupnim ukrepom, da bi povečali precepljenost in vsem v Evropski uniji zagotovili dostop do cepljenja ter tako premostili neenakosti in vrzeli v zvezi z imunizacijo. Priporočamo ukrepe za odpravo ključnih vzrokov za upad precepljenosti v EU.
Številke jasno kažejo, da si nobena evropska država ne more privoščiti, da bi cepljenje jemala za samoumevno. FOTO: Tadej Regent/Delo
Vpliv nezaupanja v cepljenje in programe imunizacije je vse bolj skrb vzbujajoč. Po internetu in družbenih medijih se vedno bolj širijo miti in psevdoznanost, cepivo proti lažnim novicam pa žal ne obstaja. Zato bi moral biti naš cilj opredeliti in obravnavati pomisleke tistih, ki upravičeno želijo bolje razumeti imunizacijo zase in za svojo družino. V ta namen se bo komisija lotila pomembne naloge, in sicer bo pripravila spletni portal za obravnavo resničnih pomislekov z jasnimi, preglednimi in preverjenimi podatki. Tudi nezaupanje v cepljenje pri zdravstvenem osebju je vzrok za skrb, saj so zdravstveni delavci ključni za obnovitev zaupanja v programe imunizacije. Zato je bistveno, da vlagamo v njihovo izobraževanje. Zagotoviti moramo, da bo znanost o cepljenju zajeta v učne načrte medicinskih fakultet po vsej Evropi in da se bo izobraževanje na tem področju nadaljevalo tudi po študiju. Tako bodo zdravstveni delavci še naprej suvereni pri svetovanju v zvezi s cepljenjem.
Še en izziv je spreminjanje politik in razporedov cepljenja v državah EU. To je lahko zlasti ovira za tiste, ki se selijo med več državami EU. Različni časovni razporedi, število odmerkov ... lahko privedejo do nejasnosti glede vrste cepiva in časa cepljenja. Posledično otroci morda ne prejmejo vseh cepiv, ki jih potrebujejo. Ker so politike držav različne, bi nekateri lahko menili, da to pomeni tudi razlike v mnenjih v zvezi s cepivi. Zato je ključno priporočilo za komisijo in države članice, da določijo smernice za temeljni razpored cepljenja v EU do leta 2020 ter čim bolj poenotijo nacionalne in regionalne načrte cepljenja.
Pomanjkanje cepiv je prav tako velika ovira, toda solidarnost je temeljna evropska vrednota, zato bi morali preprečiti neenakosti pri dostopu do cepiv med državami in regijami ter vzpostaviti virtualno evropsko podatkovno skladišče za spremljanje potreb po cepivih in njihovih zalog. To bi državam članicam pomagalo v primeru proizvodnih težav ali izrednih dogodkov. Poleg tega bi morali sodelovati pri razvijanju možnosti za fizične zaloge cepiv, ki bi se uporabila v primeru resnih izbruhov. Potrebujemo tudi nova cepiva in boljša obstoječa cepiva. Hkrati si moramo skupaj prizadevati za okrepitev evropskih in nacionalnih raziskav in razvoj cepiv.
To so le nekateri od predlaganih ukrepov. Na kocki so številna človeška življenja, zato moramo vsi okrepiti prizadevanja za povečanje stopnje precepljenosti po vsej EU. Prav tako je jasno, da reševanja te problematike ne smemo prepustiti samo eni ali nekaj državam. Virusi in bakterije potujejo in samo vprašanje časa je, kdaj se bomo morali lotiti vseevropskega problema. Ob začetku našega prenovljenega skupnega ukrepanja se zanašamo na zavezanost držav članic, regij, staršev in vseh naših partnerjev v sektorjih zdravja, izobraževanja in raziskav, da bi za vse državljane EU vseh narodnosti in starosti zagotovili cepljenje – dar, ki rešuje življenja.
***
Vytenis Andriukaitis, evropski komisar za zdravje in varnost hrane
