FOTO: Živita, da plezata, in plezata, da živita

Aleš Česen in Luka Stražar sta nova junaka slovenskega in svetovnega alpinizma, ki kot gorska vodnika hodita v službo v hribe, čeprav sta doštudirala fiziko in geografijo.
Fotografija: Junaka Latoka se odlično znajdeta tudi pod medijskimi žarometi. FOTO: Marko Feist/Slovenske novice
Odpri galerijo
Junaka Latoka se odlično znajdeta tudi pod medijskimi žarometi. FOTO: Marko Feist/Slovenske novice

Prejšnji teden smo se Slovenci spet z zlatimi črkami vpisali v svetovno zgodovino alpinizma, saj sta kranjski alpinist Aleš Česen in ljubljanski Luka Stražar v navezi z Britancem Tomom Livingstonom, preplezala novo – prvenstveno smer po deviški severni steni na karakorumsko goro Latok 1.

Kljub temu da gre za širši javnosti povsem neznano goro, ki tudi po višini ne dosega Everesta ali drugih bolj znanih osemtisočakov, sta alpinista ob vrnitvi v Slovenijo v nedeljo zvečer postala prava narodna junaka, zanimanje medijev zanju pa je spominjalo celo na prihode že pokojnega Tomaža Humarja.


A simpatična fanta sta z nenadno medijsko prepoznavnostjo odlično opravila, bila sta na moč potrpežljiva, prijazna in prav nič naveličana vrtanja vanju z vprašanji. »Hvala bogu, da je zanimanje mnogo večje kot za Everest! O podobnosti s Humarjem pa mislim, da je znal narediti velik šov, a to ni bil več alpinizem,« najprej na vprašanje, ali sta kaj presenečena nad medijskim odzivom, odvrne vodja odprave Aleš, član Alpskega gorniškega kluba. Luka, član Akademskega alpinističnega odseka, pa doda, da je na žalost tako veliko zanimanja sprožila tudi dramatična zgodovina osvajanja te gore, predvsem smrtna nesreča Rusa Sergeja Glazunova in helikoptersko reševanje Aleksandra Gukova, ki so mu bili priče tudi slovenska alpinista in Britanec.

O vzponu se govori kot o svetem gralu alpinizma. FOTO: Tom Livingstone
O vzponu se govori kot o svetem gralu alpinizma. FOTO: Tom Livingstone

Ne iščeta epskih zgodb

Po uspešnem vzponu slovensko-britanske naveze se je takoj začelo govoriti o svetem gralu alpinizma in o zelo verjetnem zlatem cepinu, najbolj prestižni nagradi v alpinizmu. Pa bosta kaj razočarana, če ga ne bosta dobila? Niti najmanj, zagotovita v en glas, saj niti slučajno ne plezata zaradi nagrad. »Plezanje so doživetja in izkušnje, ne pa tekmovanje. Še lastnih vzponov ne moreva primerjati po tem, kateri je najboljši, najtežji in sploh naj, sicer pa je po najinem mnenju ta nagrada itak precenjena,« povesta.

Alpinista sploh nista obsedena z osvajanjem gora za vsako ceno in ne iščeta smrtno nevarnih epskih zgodb, ampak imata zelo rada življenje in tako sta imela tudi pri tem vzponu vse pod nadzorom. »Lahko rečem, da se niti enkrat nisem počutil zelo ogroženega! Alpinizem, pa naj bo to v Kamniških alpah ali v Himalaji, niso mišice, ampak pamet. Samo z mišicami se lahko hitro klavrno konča,« modro pove 36-letni Aleš in se spomni na svojo prvo odpravo leta 2002 v gorovje Tienšan, ko so se nadobudni mladci zaganjali v stene sredi dneva, ko je nažigalo sonce in je bila nevarnost plazov največja. »Za laike je najin vzpon verjetno noro početje, a zagotovo je videti veliko bolj nevarno, kot je v resnici. Res pa je, da so med alpinisti razlike, eni to počno bolj nevarno kot drugi. Ni se vsak ubil v gorah zaradi nevarnega načina plezanja, pa tudi niso vsi živi zato, ker so tako dobri alpinisti,« še razloži Aleš.

Z zlatimi črkami sta se vpisala v svetovno zgodovino alpinizma. FOTO: Marko Feist/Slovenske novice
Z zlatimi črkami sta se vpisala v svetovno zgodovino alpinizma. FOTO: Marko Feist/Slovenske novice

Kdo sta junaka?

Alpinista, ki sta se 9. avgusta zapisala v zgodovino, druži ljubezen do gora, tem sta zapisana že od najbolj rosnih let. »Moj oče je plezal, vsi štirje otroci smo tudi igrali košarko. Ker sem bil za to premajhen, sem se v srednji šoli začel ukvarjati z alpinizmom. Včlanil sem se na Akademski alpinistični odsek in leta 2008 postal alpinist, dve leti kasneje pa še alpinistični inštruktor. Po srednji šoli sem končal prvo stopnjo geografije po bolonjskem programu, namesto druge stopnje pa sem se raje usmeril v izobraževanje za gorskega vodnika z mednarodno licenco. Zdaj sem pripravnik in upam, da bom kmalu postal gorski vodnik,« opiše svojo življenjsko pot 29-letni Luka Stražar. Niti malo mu ni žal, da ni nadaljeval študija, saj mu gorsko vodništvo omogoča, da živi od plezanja, po drugi strani pa tako živi za plezanje.


Tudi Aleš Česen ima podobno zgodbo, le da je njemu odprl pot v hribe oče Tomo Česen, vrhunski alpinist in tudi eden najboljših športnih plezalcev. »Vse, kar smo počeli, je bilo povezano s plezanjem. Drugi so hodili na počitnice na morje, mi pa smo šli v Francijo plezat. Najprej sem plezal samo športno, v srednji šoli pa sem začel plezati v velikih stenah,« pripoveduje Aleš, ki je po srednji šoli končal študij fizike in še podiplomsko gradbeništvo. A tudi on se je po nekaj letih službe na zavodu za gradbeništvo moral odločiti, ali se bo poklicno posvetil goram. »Takrat sem končal izobraževanje za gorskega vodnika in moral sem se odločiti. Seveda mi ni žal, hribi so moje življenje in super je, če lahko živim od hribov,« pripoveduje alpinist, poročen z alpinistko, s katero imata dva otroka.

Latok 1 ni najvišja, je pa ena najtežjih gora na svetu. FOTO: Luka Stražar
Latok 1 ni najvišja, je pa ena najtežjih gora na svetu. FOTO: Luka Stražar

Po Karakorumu takoj v Dolomite

Oba gorska vodnika še povprašamo, kakšen je pravzaprav njun poklic, in obema se zaiskri v očeh. »Zame je to super poklic in ni mi žal, da sem se odločil zanj. So dnevi, ko se vprašam, ali ne bi bilo bolje hoditi v službo tako kot večina ljudi, na začetku sem se tudi bal, da ne bom znal delati z ljudmi. A sem presenetil samega sebe in to je zdaj moje življenje. Ni pa gorsko vodništvo edini vir prihodkov, del predstavljajo tudi sponzorji, ki jih ni vedno najlažje najti,« je povedal Aleš.


Kljub temu, da je "šele" pripravnik, je navdušen gorski vodnik tudi Luka. Na prvi pogled je videti sanjsko, da greš v službo v hribe, kar sicer večina počne v prostem času, pa ni vselej tako. »Kar veliko vodim, a doslej samo dvakrat Slovenca. Pri nas se ta kultura, da se najame gorskega vodnika, ni razvila, zato smo odvisni predvsem od tujcev. No, pa saj nam gredo turistični tokovi na roke, kljub temu da je vsa naša zgodovina hoje v hribe povezana s tem, da gremo najraje sami, brez pomoči gorskega vodnika,« doda Luka.

Po severni steni je trojna naveza osvojila to, kar ni uspelo še nikomur. FOTO: Luka Stražar
Po severni steni je trojna naveza osvojila to, kar ni uspelo še nikomur. FOTO: Luka Stražar

Kaj pa je Alešu rekel oče, ko je izvedel, da gre na Latok 1 po severni steni, ki je kar 40 let zavračala vse najboljše svetovne alpiniste? Se je prijel za glavo in poskušal preprečiti tako nevaren vzpon? Pri tem vprašanju je sicer gostobesedni Aleš nekoliko v zadregi, nato pa prizna, da mu je za cilj odprave povedal šele dva tedna pred odhodom, a da mu oče seveda nikakor ne more česar koli v hribih prepovedovati. »Mogoče so na boljšem tisti, katerih starši niso alpinisti in sploh ne vedo, kaj počnejo njihovi otroci,« še doda.

Nimata težav pri odhodih v hribe, saj sta oba spoznala svojo dekle in ženo v alpinizmu, tako da je njihovo družinsko življenje posvečeno plezanju in hribom. Zato Luka s svojim dekletom zdaj ne odhaja na morje, ampak plezat v italijanske Dolomite, pa tudi za Aleševo družino bo ostanek počitnic obarvan bolj hribovsko kot morsko.
Plezata zaradi doživetij in ne za zlati cepin. FOTO: Tom Livingstone
Plezata zaradi doživetij in ne za zlati cepin. FOTO: Tom Livingstone

Komentarji: