Kako povečati delež lokalnih živil v javnih zavodih?
V Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana s petimi obroki preskrbijo od 1800 do 1900 bolnikov na dan. Na mesec za obroke porabijo od 200 do 250 kilogramov mesa, od 400 do 500 kilogramov zelenjave in od 350 do 400 kilogramov sadja. Od tega je slovenskega izvora najmanj 50 odstotkov mesa in večinoma vsa sezonska zelenjava iz integrirane pridelave: solata, radič, špinača, blitva, korenje, krompir, peteršilj, zelena, por, ohrovt, jajčevci, bučke, rdeča pesa, čebula ..., in sadje: jabolka, breskve, marelice, jagode in drugo sezonsko, lokalno pridelano sadje, so povedali v službi bolniške prehrane in dietoterapije UKC.
Zadruga Dobrina na leto s približno 100.000 kilogrami zelenjave, sadja, olja, sokov, jajc in pekovskih izdelkov preskrbuje večino mariborskih šol in vrtcev ter dom starejših Danice Vogrinec Maribor, kamor že tri leta dobavljajo ekološko zelenjavo, je dejal Denis Ploj iz omenjene zadruge. Dodaja, da sicer s kar 53 javnimi zavodi poslujejo prek naročilnic ali sklenjenih letnih okvirnih sporazumov za dobave do 20 odstotkov živil brez razpisa.
V Sloveniji smo ravno prav zaostali, da se še vedno ukvarjamo s tradicionalno pridelavo hrane, ki je bolj kakovostna od tiste na globalnem trgu.
Naše vzgojno-izobraževalne ustanove pa na dan pripravijo več kot 680.000 obrokov je na nedavnem posvetu o krajšanju poti lokalno pridelane hrane dejala Irena Simčič iz Zavoda RS za šolstvo. Javne ustanove (bolnišnice, domovi za ostarele, šole, vrtci) na leto za hrano porabijo več kot 200 milijonov evrov, ocenjujejo na ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. To ni malo, zato mnogi poudarjajo, da bi z več lokalne hrane v javnih zavodih lahko morda oživili tudi kmetijstvo.
Na posvetu Od vil do vilic so udeleženci pozvali k izvzemu hrane za javne zavode iz sistema javnega naročanja. Zakaj? Ker večina javnih zavodov hrano naroča prek javnih razpisov. Pri tem so količine živil velike in zneski visoki. Šole in vrtci porabijo za okoli 140 milijonov evrov hrane na leto, bolnišnice za okoli 220 milijonov, če k tem dodamo še druge porabnike, je skupna vrednost približno pol milijarde evrov na leto, so na posvetu ocenili govorci in poudarili, da so javni prehranski obrati pomemben segment potrošnikov.
Slovenija edina izkorišča izjemo
»Tradicionalni slovenski pridelki in izdelki so nemalokrat veliko bolj kakovostni,« je poudaril organizator posveta Od vil do vilic, evropski poslanec Igor Šoltes, »vendar sistem javnega naročanja onemogoča šolam, da bi kupovale lokalno«. Zato je predlagal izvzetje hrane iz sistema javnih naročil, kar je podprla tudi Simčičeva. Kmetijski minister Dejan Židan je opomnil, da je današnja zakonodaja na področju javnega naročanja živil že bistveno bolj pozitivno diskriminatorna do lokalnih pridelovalcev, kot je na primer v Nemčiji ali Avstriji. Temu je pritrdila tudi Maja Koković z ministrstva za javno upravo, ki je poudarila, da smo leta 2012, ko je bil v Sloveniji spremenjen zakon o javnem naročanju, uvedli možnost uresničevanja kratkih verig: »Slovenija je edina država v EU, ki trenutno izkorišča izjemo, ki jo daje evropska zakonodaja, da določene sklope blaga in storitev izključi iz javnega naročanja.«
Lani prenovljeni zakon o javnem naročanju je postopek javnega naročanja poenostavil, hkrati pa omogoča, da je lahko iz javnega razpisa izločen večji delež živil kot prej. S tem je omogočeno tudi načelo kratkih verig. »Po novem lahko naročnik iz posameznega sklopa naročila izloči živila v vrednosti do 80.000 evrov (doslej je ta omejitev veljala za celotno naročilo), uvedli pa smo tudi izjemo 20 odstotkov izvzetja živil iz javnega naročanja s ciljem skrajšanja dobavnih verig,« je pojasnila Kokovićeva.
V Osnovni šoli Sava Kladnika Sevnica zunaj razpisa (20 odstotkov skupne vrednosti razpisa, op. a.) kupujejo domače mleko in mlečne izdelke, sveže in sladko zelje, sezonsko in eko zelenjavo, jagode, hruške, jabolka, (eko) grozdje, piro, eko goveje meso, krompir, domač in eko med, domač kruh in kruh iz krušne peči …, je navedla ravnateljica Mirjana Jelančič. V UKC pa predvsem posebne vrste živil za bolnike z alergijami, makrobiotike in živila, »za katera ne moremo vnaprej predvideti, da jih bomo in kdaj jih bomo potrebovali, predvsem pa jih potrebujemo krajši čas«. Ploj je povedal, da kar nekaj štajerskih šol izkorišča možnost izvzetja 20 odstotkov živil iz razpisa in naroča živila lokalnih ponudnikov, pri čemer je opazil, da je teh šol več v urbanem okolju kot na podeželju.
Naročila živil, izločenih iz javnega razpisa, lahko naročnik odda neposredno kmetom, nosilcem dopolnilne dejavnosti na kmetiji, zadrugam in drugim primarnim pridelovalcem živil.
Leta 2015 je vrednost javnih naročil živil, ki so jih opravili javni zavodi, znašala 109,73 milijona evrov. Lani pa je bilo oddanih 182 javnih naročil živil v skupni vrednosti 112,7 milijona evrov. »Lani so bila vsa javna naročila živil oddana slovenskim ponudnikom. Od tega je bilo 137 naročil (sklopov) v skupni vrednosti nekaj več kot milijon evrov oddanih kmetom, nosilcem dopolnilne dejavnosti na kmetiji, zadrugam oziroma podjetnikom posameznikom, ki jih praviloma lahko štejemo za lokalne dobavitelje. Delež teh zadnjih glede na število oddanih naročil živil znaša 6,2 odstotka, glede na vrednost oddanih naročil živil pa 0,9 odstotka.
V številu vseh uspešnih ponudnikov živil pa lokalni dobavitelji predstavljajo 28,7 odstotka,« je pojasnila Kokovićeva in dodala, da uredba o zelenem javnem naročanju določa, da mora biti vsaj deset odstotkov živil ekoloških, je pa v prenovi predvideno, da bodo morali naročniki poleg tega pri vsaj 35 odstotkih živil zagotoviti najvišji standard svežine, pri vsaj petih odstotkih pa standard kakovosti, kot ga opredeljujejo v ta namen vzpostavljene sheme – na primer sezonsko na integriran način pridelana živila in sezonsko na ekološki način pridelana živila ter živila, ki so bila proizvedena po nacionalnih predpisih o kakovosti živil.
Z iznajdljivostjo do domačega na krožniku
Da lahko javni zavod živila naroči po načelu kratkih verig (ZJN 3), mora najprej temeljito analizirati svoje potrebe in določiti, koliko posameznih živil potrebuje med letom. Enako temeljito mora raziskati trg in analizirati ceno, obseg in ponudbo okoliških kmetij, zadrug in drugih ponudnikov. Poleg tega je treba vzgojno-izobraževalnim ustanovam ponuditi »ustrezno strokovno podporo, saj učitelji niso strokovnjaki za javna naročila«, je opozorila Simčičeva.
Tradicionalni slovenski pridelki in izdelki so nemalokrat veliko bolj kakovostni, vendar sistem javnega naročanja onemogoča šolam, da bi kupovale lokalno.
Da je izpolnjevanje obrazcev za javno naročilo vse prej kot mala malica, je pritrdila tudi Jelančičeva: »Čeprav razpis pripravljamo vsako leto, se še vedno učimo, kaj in kako.« Poudarila je, da v razpisu ne smejo zapisati, da želijo slovenski česen. To namreč prepoveduje zakonodaja EU, saj vsi veslamo v istem evropskem čolnu. Omejitvam v zakonu o javnem naročanju so pritrdili tudi v UKC Ljubljana. Hrano slovenskega izvora pa lahko javni zavodi vseeno dobijo z nekaj iznajdljivosti. V UKC živila razdelijo po sklopih: »Sadje, zelenjava, meso ..., znotraj sklopa pa imamo še podsklope: jabolka, hruške, zelje, čebula ... Za vsak podsklop napišemo še zahtevane strokovne kriterije, npr. solata in jabolka iz integrirane pridelave, in s tem omogočimo, da se lokalni pridelovalci prijavijo na tisti podsklop, ki ga imajo. Cenike za posamezne podsklope zahtevamo vsak mesec, upoštevamo pa tudi pravilo najmanj 20 odstotkov izbire okoljskih pridelovalcev.«
Jelančičeva je ob poglabljanju v sestavine širokih rezancev ugotovila, da so iz moke durum, pobarvani s kurkumo. Zato so v razpisu jasno zapisali, da želijo široke rezance z jajci, je nanizala majhne, a pomembne korake. Dodala je, da dobavitelje, ki jih poznajo in vedo, da imajo kakovostno hrano, spodbudijo, da bo objavljen razpis in da si želijo sodelovanja. Na izbiro dobavitelja sicer ne morejo vplivati, v popisih pa poskušajo čim bolj enakopravno opredeliti pogoje. »To je tek na dolge proge in včasih tudi z ovirami,« je pojasnila in dodala, da jim uspeva.
V Osnovni šoli Sava Kladnika Sevnica, kjer vsak dan pripravijo približno tisoč obrokov za 670 otrok, je na krožnikih pretežni del lokalnega, saj zakonodaja pravi, da je lokalno vse, kar je slovensko. Lokalno hrano jim dobavlja 23 kmetij pa tudi Kmečka zadruga Sevnica, ki ima večji del mesa in mesnih izdelkov. Delež lokalne hrane so na krožnike spravili predvsem z vztrajnostjo in doslednostjo. Od svojih dobaviteljev namreč pričakujejo visoko kakovost živil. Brez slabe vesti so živila, ki niso ustrezala razpisnim kriterijem po kakovosti, vrnili in zahtevali novo pošiljko. »Želimo imeti kakovostne sestavine, da lahko pripravimo okusne in polnovredne obroke. Hrana je lahko zdravilo ali strup,« je poudarila sogovornica. Sčasoma se takšni dobavitelji niso več prijavili na razpis, šola pa je zato začela intenzivneje sodelovati z lokalnimi pridelovalci, pri čemer jim je pomagala občina Sevnica, ki je poskrbela za vodenje javnega naročila in kasneje tudi za povezavo na lokalni ravni med pridelovalci hrane in uporabniki, s čimer so že leta 2011 izkoristili zakonitih 20 odstotkov izločenega blaga.
Pa tudi sicer je v nekaterih osnovnih šolah in vrtcih vse več hrane lokalne, pravi Ploj in dodaja, da njihova zadruga posluje tudi z vrtci in osnovnimi šolami na območju Slovenskih goric ter občasno tudi z osnovnimi šolami Lovrenc na Pohorju, Selnica ob Dravi, Radlje ob Dravi, na območju Ljubljane, Slovenske Bistrice in Prekmurja.
Težava so količine in cene
Med težave pri dobavi lokalne hrane javni zavodi prištevajo omejeno količino, saj so nekatera živila na voljo samo sezonsko, Ploj pa tudi ceno. »Na običajnih razpisih za ekološko zelenjavo smo zmeraj izpadli zaradi cene, ki je bila višja od uvožene zelenjave iz uvoza,« je razložil Ploj in dodal, da se je tudi v sklopih ekološke hrane začela pojavljati zelenjava iz uvoza, ki je cenovno precej ugodnejša – morda zaradi lažje pridelave, morda zaradi manj strogih kontrol znotraj držav, kjer je bila zelenjava pridelana. Pri zadnji različici ZJN 3 je opazil tudi, da se na razpise, v katerih javni zavodi izločijo določene sklope, prijavi veliko ponudnikov, ki ponujajo domačo zelenjavo, a želijo nekateri med njimi barantati za ceno.
V UKC so zunaj sezone vezani na večje dobavitelje, ki pa večinoma ne ponujajo lokalno pridelane hrane. Občasno pa se lahko sredi sezone zgodi tudi, da lokalnemu pridelovalcu, ki se je obvezal, da jim bo določeno vrsto sadja ali zelenjave dobavljal ves mesec, sredi meseca iz različnih vzrokov – neugodne vremenske razmere, premajhne količine – te zmanjka. V omenjeni sevniški osnovni šoli v takem primeru sadje ali zelenjavo dobijo od drugega lokalnega dobavitelja. Jelančičeva je pojasnila, da jih kmet o tem že vnaprej obvesti: »Tako nam drugega dobavitelja ni treba iskati na javnem razpisu.« Dodala je, da so se prav zato določeni kmetje na začetku bali sodelovanja s šolami: »Strah jih je bilo, da bomo dan prej povedali, koliko določenega živeža potrebujemo, in da nam tega ne bodo mogli zagotoviti.« Da je vse več kmetov zainteresiranih za sodelovanje, »saj je količina dobave večja kot prodaja na tržnici«, poleg tega pa njihova zadruga sama odpelje hrano naročnikom, opaža tudi Ploj. »V naši zadrugi je bilo leta 2011 samo osem ustanoviteljev, zdaj pa imamo nekaj več kot 80 članov, s katerimi sodelujemo,« je razložil.
Sodelovanje pa poteka tudi v obratni smeri pravi Jelančičeva: »Kmet, ki ima teletino, pove, kdaj bo imel zakol, in mi na podlagi ponudbe sestavimo jedilnik in otrokom postrežemo sveže in lokalno pridelano meso. Tako se tudi mi z jedilnikom prilagajamo kmetom.«
Po novem lahko naročnik iz posameznega sklopa naročila izloči živila v vrednosti do 80.000 evrov, uvedli pa smo tudi izjemo 20 odstotkov izvzetja živil iz javnega naročanja, da bi skrajšali dobavne verige.
Kako povečati delež lokalnih živil v javnih zavodih? Razpise je treba poglobljeno prebrati in pripraviti ter pri opredelitvi živil, kaj želimo, pogoje in merila zelo natančno napisati. Dobro se je povezati z občino, ki lahko v imenu šole ali več njih pripravi vse potrebno za javni razpis. Izjemno pomembna je tudi povezava v lokalni skupnosti med proizvajalci in porabniki, je nekaj nasvetov nanizala Jelančičeva.
Delež lokalnih živil bi v javnih zavodih lahko povečali tudi, če bi naročnikom zagotovili ažurne informacije o lokalnih dobaviteljih živil, ki so zainteresirani za dobave javnih naročil, o obsegu in času njihove ponudbe, so povedali na ministrstvu za javno upravo. »Trenutno so na spletni strani Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije le podatki o lokalnih ponudnikih svežega sadja in zelenjave,« so pojasnili. »Manjšim ponudnikom bi morali zagotoviti pomoč pri iskanju priložnosti na trgu javnih naročil, javnim zavodom pa hkrati tudi več sredstev za prehrano.«
A kot je na posvetu opomnila Kokovićeva, »pretežni del javnih naročil žal še vedno temelji zgolj na ceni, tudi v okviru meril bi lahko dali prednost kakovostnejši lokalni hrani, saj nam to zakonodaja omogoča, a tega žal v praksi ni dovolj«.
Pogostejše poseganje po slovenski hrani bi bilo dobra priložnost tudi za naše kmetijstvo, je prepričan Jože Podgoršek, varuh odnosov v verigi preskrbe s hrano in dekan Visoke šole za upravljanje podeželja GRM Novo mesto, ki je s Šoltesom soorganiziral posvet. Zaveda se, da z majhnimi površinami, ki večinoma merijo dobrih 6,8 hektara, nikoli ne bomo konkurenčni svetovni poceni hrani. Kar pa ni nujno slabo. »V Sloveniji smo ravno prav zaostali, da se še vedno ukvarjamo s tradicionalno pridelavo hrane, ki je bolj kakovostna od tiste na globalnem trgu. S tem, ko kupujemo lokalno, kmetom pomagamo preživeti,« je pojasnil in dodal, da pridelava, predelava, logistika in trženje hrane v Sloveniji zaposlujejo kar 90.700 ljudi. Z dvigom samopreskrbe za odstotek bi se po mnenju Šoltesa v Sloveniji odprlo do tisoč novih delovnih mest.
Šole in vrtci porabijo za okoli 140 milijonov evrov hrane na leto, bolnišnice za približno 220 milijonov, če k tem dodamo še druge porabnike, je skupna vrednost približno pol milijarde evrov na leto, so poudarili na posvetu.
Na ministrstvu za kmetijstvo so dodali, da bo v okviru programa razvoja podeželja 2014–2020, natančneje v okviru podukrepa, namenjenega spodbujanju kratkih dobavnih verig in lokalnim trgom, upravičencu (ki se organizira kot partnerstvo več kmetijskih gospodarstev z vodilnim partnerjem, ki je zadruga, samostojni podjetnik posameznik ali gospodarska družba) dodeljenih več točk, če bo z lokalnimi proizvodi preskrboval enega ali več javnih zavodov. Dejali so tudi, da je delež slovenske hrane v javnih zavodih leta 2014 znašal 38,7 odstotka, a pričakujejo, da se bo še povečal. Vendar bodo pozitivni učinki tako za kmetijstvo kot tudi z vidika varne in kakovostne hrane uresničeni le, če bomo prehrano za bolnišnice, šole in vrtce izvzeli iz sistema javnih naročil, je prepričan Šoltes.
