Kavkaške jelke je treba po praznikih ustrezno zavreči

Dr. Barbara Piškur in dr. Nikica Ogris z oddelka za varstvo gozdov na gozdarskem inštitutu pojasnjujeta, kakšno tveganje prinašajo tujerodna novoletna drevesca.

Zavod za gozdove svari pred sušico jelovih vej. Kakšno zvezo ima s kavkaškimi oziroma nordijskimi jelkami?

Bolezen povzroča gliva (Neonectria neomacrospora), ki domnevno izvira iz Severne Amerike. O tej glivi na novoletnih jelkah so prvi poročali Norvežani že leta 2008, s trgovino pa se je nato razširila še v druge države severne in zahodne Evrope. Po podatkih Evropske in mediteranske organizacije za varstvo rastlin (EPPO) so bolezen leta 2011 zaznali na Danskem, nato v Nemčiji, na Švedskem, predlanskim v Belgiji in Franciji, lani na Finskem. V Združenem kraljestvu so jo odkrili že v 50. letih, ponovno pa leta 2015.
Na krajše razdalje se bolezen širi s trosi, ki jih prenaša veter, na daljše jo prenaša človek s sadikami jelke in okuženim semenom. V prvem letu po okužbi skorja jelovega poganjka hitro odmira in se smoli. Odmre lahko veja ali celo drevesce. Prizadene lahko več vrst tujerodnih jelk in navadno jelko, pa tudi navadno smreko, duglazijo in čugo, če rastejo v bližini obolelih jelk. V nasadih odmirajo mlajša drevesa, pogosto jim odmrejo posamične veje v krošnji, razvije se rak in okužena skorja se močno smoli. V nekaterih drevesnicah so ugotovili celo 80-odstotni izpad zaradi bolezni.

Katere bolezni še lahko pridejo s kavkaškimi jelkami v naše okolje?

Za kavkaško ali nordijsko jelko je v podatkovni zbirki EPPO navedenih kar 41 škodljivih organizmov, ki se s to vrsto prenašajo. Toda podatkovna zbirka ni popolna, zato je najverjetneje številka še dosti večja. Zelo nevarne so denimo glivolike alge iz rodu Phytophthora, ki se lahko z ostanki zemlje ali rastlinskim materialom prenesejo v gozd, tam povzročijo odmiranje dreves in spreminjajo strukturo gozdov. Znani škodljivci in bolezni novoletnih drevesc so še nekatere druge vrste iz rodu Neonectria (sušica vej iglavcev), Armillaria (mraznice ali štorovke), nekatere vrste pršic in uši, nove vrste podlubnikov in druge.
Prisotnost škodljivih organizmov je lahko prikrita, razvijejo se šele v novem okolju in začnejo povzročati škodo. Zato je pomembno, da novoletna drevesca po praznikih ustrezno zavržemo: v zabojnike za organske odpadke, jih skurimo, odložimo v zeleni odrez. Tistih v loncih pa ne presadimo v gozd oziroma v naravo, saj z njimi lahko vnesemo v naše okolje mikroorganizme, kot so glive, bakterije, virusi, ali žuželke. Z vnosom na nova območja se ti (mikro)organizmi lahko »spremenijo« v zajedavce ali preskočijo na nove gostitelje in začnejo povzročati škodo. Celo nekatere vrste škodljivih organizmov, ki so v naših gozdovih že znane, lahko ob vnosu iz drugih območij pomenijo tveganje, saj utegnemo zanesti nove populacije, ki so lahko bolj patogene oziroma agresivne.

Kaj poleg uporabe fitofarmacevtskih sredstev še prinaša intenzivna pridelava?

O tem nimamo podatkov. Vemo pa, da kavkaška jelka šele v kakšnih devetih letih doseže višino okoli dva metra. Prav tako nimamo natančnih podatkov o pridelavi, gotovo pa je intenzivna in zahtevna; uporabljajo tako gnojila, herbicide kot sredstva za zatiranje škodljivcev.