Kot ptica nad Bohinjskim jezerom
Kar si je človek od nekdaj želel, mu je zadnja tri desetletja dostopno – v Bohinju v tandemu z Vogla, Vogarja ali Studorja.
Odpri galerijo
Dih jemajoč polet z Vogarja je tudi precej brezskrben za sopotnika v tandemu. Vse izkušnje in znanje morajo namreč imeti licencirani piloti. FOTO: Loopteam
Fascinacija nad letenjem je stara kot človeštvo, mitološke zgodbe sposobnost letenja pripisujejo tako živalim (na primer belemu konju Pegazu) kot ljudem (najznamenitejša je zgodba o Ikarju), in ker človek vedno poskuša uresničiti tisto, o čemer sanja, so bili prvi znani poskusi, da bi leteli, izvedeni že 400 let pred našim štetjem, kot kažejo ostanki zmajev za letenje, ki so jih našli na Kitajskem. Znano je tudi, da so grški inženirji eksperimentirali z zračnim tlakom in paro, da bi ustvarili energijo, ki bi jih ponesla proti nebu.
Veliko pozneje se je s tem ukvarjal Leonardo da Vinci, ki je skiciral več kot sto načrtov za napravo, ki bi človeku omogočila letenje. Od takrat do danes lahko zasluge, da človek jadra po nebu podobno kot ptica, pripišemo ducatu inženirjev in nadobudnežem, kot so Francis Rogallo, Domina Jalber in David Barishki, ki so vsak na svojem področju dodajali kamenčke v mozaik številnim napravam, ki sestavljajo jadralno padalo, najbolj pogosto uporabno napravo, s katero lahko človek prosto leti vse od konca osemdesetih let preteklega stoletja.
Prvi poleti z jadralnim padalom, kot jih poznamo še danes, torej s tekom po hribu navzdol, so bili sicer opravljeni že konec 70. let prejšnjega stoletja v Franciji, skoraj istočasno pa tudi v Švici, kjer so si pri vzletu pomagali s smučmi. A vse do začetka devetdesetih let, ko je priljubljenost športa rasla eksponentno, padala še niso omogočala takšnih preletov, kot jih poznamo zdaj, ko svetovni rekord dosega 588 kilometrov. Velik dosežek je bil že 36 kilometrov dolg prelet, ki je leta 1986 uspel v Normandiji s pomočjo zelo močnih pobočnih vetrov.
Povprečno jadralno padalo približno 30 let po njegovem izumu še vedno velja za čudež inženiringa. Ima približno 400 metrov nosilnih vrvic in dve krmilni, narejeno je iz lahkih umetnih tkanin, ki zagotavljajo majhno prepustnost zraka.
Zrak vstopa le skozi celične odprtine na sprednjem robu krila, s čimer dobi krilo trdnost in obliko letalskega krila. Padalo piloti upravljajo s krmilnimi vrvicami, s katerimi lahko natančno določajo smer letenja. Pritrjene so na zadnji rob krila, vezane v piramido v glavno krmilno vrvico, na katero je pritrjena ročica za upravljanje.
Je težko upravljati jadralno padalo, vprašam pilota, ki me je za mojim hrbtom v tandemu ponesel v višave nad Bohinjsko jezero na lep sončen septembrski dan. »Enostavno je leteti v mirnem ozračju, čim pa nastopi močnejša termika v kombinaciji z vetrom, kar povzroča turbulenco, pa potrebuje pilot veliko občutka za aktivno vodenje krila v turbulentnem ozračju,« odgovarja Miha Repovž iz Looptandem-paraglidinga. Jadralni pilot z več kot tridesetimi leti izkušenj si sicer kruh služi kot kapitan na poslovnih letih in je med drugim prevažal legendarnega britanskega pevca Roda Stewarta, italijanskega motorista Valentina Rossija in eno najbolj znanih manekenk vseh časov Naomi Campbell.
Kako torej, da mu ne bi zaupali mi, ko se odpravimo na skok z Vogla, ki že med vožnjo s kabinsko žičnico ponuja dih jemajoče poglede na Bohinj, nato pa še s sedežnico na Orlove glave, od koder nas čaka še slabih deset minut hoje do izhodiščne točke za skok. Pred vsakim poletom pilot opravi pet kontrolnih točk: vpetje potnika v letalni sedež, pregled vrvic in krila, kontrola smeri vetra in zračnega prostora v okolici vzletišča. Nekaj lahkega teka po vznožju hriba, kjer nas noge zaradi sile upora nikakor ne ubogajo, kakor bi si želeli, in že smo v zraku.
Repovž si pomaga s prenosom teže z levega na desni bok in s krmilnimi vrvicami vodi krilo v termičnem dviganju, medtem ko sopotnik udobno sedi v letalnem sedežu in opazuje Pokljuko in njene na žalost od lubadarja vedno bolj opazno uničene gozdove. Pri skoku v tandemu v resnici ne potrebujete ničesar drugega kot primerna topla oblačila in primerno športno obutev. Vse izkušnje in znanje morajo imeti licencirani piloti, v Looptandem-paraglidingu jih je kar sedem, med njimi tudi edina ženska v Sloveniji, Lucija Pisar.
In kako postaneš pilot jadralnega letala in kdo lahko izvaja skoke s tandemom? »Osnovno in nadaljevalno šolanje traja približno šest mesecev, nato kandidat opravi izpit za pilota jadralnega padala. Pilot jadralnega letala potrebuje več let aktivnega letenja, da pridobi dovolj izkušenj, da padalo obvlada tudi v bolj zahtevnih vremenskih razmerah,« razlaga sogovornik.
Poleg tega morajo imeti piloti, ki opravljajo skoke v tandemu, posebno pooblastilo za to. »Vsako leto morajo opraviti tudi letni komercialni varnostni trening, kjer poleg teoretičnega znanja o vremenu in izrednih postopkih preverijo pilota na startu: demonstrirati mora izredne postopke in hitro spuščanje ter pristanek v manjšem pristajalnem boksu. Poleg tega mora pilot za tandem na vsake štiri leta podaljševati dovoljenje, ki zahteva seminar obnovitve teoretičnih znanj,« še pove Repovž.
Na sezono, ki v jadralnem padalstvu traja od pomladi do konca septembra (leteti je mogoče v vizualnih meteoroloških pogojih, kar pomeni, da je vidljivost vsaj osem kilometrov), so v predkoronskih časih opravili okoli 1500 poletov, največ gostov je bilo iz Bližnjega vzhoda, Indije, Izraela, Francije, Nemčije in Rusije. Zdaj je nekoliko več Slovencev, čeprav se tudi tujci že vračajo. »Pred epidemijo je bilo 90 odstotkov tujih gostov, ki so se odločili za polet s padalom, zdaj jih je okoli 70 odstotkov, pa tudi ti prihajajo iz držav, ki jim je Slovenija dosegljiva z avtomobilom,« razlaga Repovž, ko povečuje ostrino zavoja in tako centrira smer, da nam uspe uloviti termični vzgornjik in kmalu preseči izhodiščno višino poleta, torej 1682 metrov nadmorske višine.
Z jadralnim padalom v tandemu lahko pilot izvede tudi nekatere osnovne akrobatske figure, kot je let preko krila (wingover) ali spiralno vrtenje, kjer nastanejo pospeški do 4G in več, kar preprosto pomeni, da če človek na zemlji tehta sto kilogramov, pri obremenitvi 4G nanj deluje sila 400 kilogramov.
»Svoboda, nadzor in predvsem zveličanje nad pogledom na čudoviti Bohinj pod teboj, jezero in okoliške gore,« so po besedah Repovža najpogostejši razlogi, da se ljudje odločijo za skok v tandemu.
V jadralnem padalstvu se vse vrti okoli zraka. Kot opisujejo jadralci, je to medij, skozi katerega potuje naše telo tako, kot potuje skozi vodo, le da je zrak v primerjavi z vodo neviden, zato je teže ugotoviti njegove trenutne lastnosti. Jadralni padalci ves čas pozorno spremljajo vreme, smer vetra in njegovo hitrost, temperaturni gradient, oblačnost in možne potencialne nevarnosti, kot so nevihte in turbulentne cone. Pristati je treba na za to določenih registriranih pristajalnih mestih, ob Bohinjskem jezeru je to travnik nad Kramarjem, a kot poudari Repovž, če se veter spremeni v nepravo nevarno smer, potem iščejo alternativno pristajalno mesto. »Varnost je vedno na prvem mestu, zato polete in njihova izhodišča prilagajamo trenutnim vremenskim razmeram.«
Poleg Vogla, odkoder jadralni padalci v Bohinju posamično in v tandemu opravljajo polete, sta izhodišči še z Vogarja in Studorja, Slovenija pa na splošno velja za priljubljeno točko za prelete z jadralnim padalom, saj so še posebno Julijske Alpe (z Bohinjem in Tolminom) ena od najlepših lokacij za jadralno padalstvo na vsem svetu.
To so že zelo zgodaj prepoznali domačini in Slovenija v jadralnem padalstvu ni nikoli zaostajala za svetom. Za prvega jadralnega padalca pri nas velja Dare Svetina, ki je letel že leta 1984 z Dobrče, imeli smo tudi žensko pionirko Vlasto Kunaver, ki je s kolegoma Sandijem Marinčičem in Igorjem Kreveljem leta 1987 skočila s Triglava.
Še danes, trideset let po tem, ko je letenje postalo dostopno tako rekoč vsakomur, ki si ta šport lahko privošči (jadralno padalo s pripadajočo opremo in instrumenti stane med 3000 in 4500 evri), pa jadralci priznavajo, da je sposobnost človeškega letenja še zelo okorna in kratkega trajanja. Ali kot pravi Miha Repovž: »Planinski orel lahko leti v megli, med vrhovi in stenami, saj si s tem, ko se oglaša, z zvokom, ki potuje in se odbija od sten, določa pozicijo. Mi smo še zelo daleč od tega.«
Pilot jadralnega letala potrebuje več let aktivnega letenja, da pridobi dovolj izkušenj, s katerimi padalo obvlada tudi v zahtevnejših vremenskih razmerah. Foto Loopteam
Veliko pozneje se je s tem ukvarjal Leonardo da Vinci, ki je skiciral več kot sto načrtov za napravo, ki bi človeku omogočila letenje. Od takrat do danes lahko zasluge, da človek jadra po nebu podobno kot ptica, pripišemo ducatu inženirjev in nadobudnežem, kot so Francis Rogallo, Domina Jalber in David Barishki, ki so vsak na svojem področju dodajali kamenčke v mozaik številnim napravam, ki sestavljajo jadralno padalo, najbolj pogosto uporabno napravo, s katero lahko človek prosto leti vse od konca osemdesetih let preteklega stoletja.
Alpe, zibelka jadralnega padalstva
Prvi poleti z jadralnim padalom, kot jih poznamo še danes, torej s tekom po hribu navzdol, so bili sicer opravljeni že konec 70. let prejšnjega stoletja v Franciji, skoraj istočasno pa tudi v Švici, kjer so si pri vzletu pomagali s smučmi. A vse do začetka devetdesetih let, ko je priljubljenost športa rasla eksponentno, padala še niso omogočala takšnih preletov, kot jih poznamo zdaj, ko svetovni rekord dosega 588 kilometrov. Velik dosežek je bil že 36 kilometrov dolg prelet, ki je leta 1986 uspel v Normandiji s pomočjo zelo močnih pobočnih vetrov.
Dih jemajoč polet z Vogarja je tudi precej brezskrben za sopotnika v tandemu. Vse izkušnje in znanje morajo namreč imeti licencirani piloti. Fotografije Loopteam
Povprečno jadralno padalo približno 30 let po njegovem izumu še vedno velja za čudež inženiringa. Ima približno 400 metrov nosilnih vrvic in dve krmilni, narejeno je iz lahkih umetnih tkanin, ki zagotavljajo majhno prepustnost zraka.
Zrak vstopa le skozi celične odprtine na sprednjem robu krila, s čimer dobi krilo trdnost in obliko letalskega krila. Padalo piloti upravljajo s krmilnimi vrvicami, s katerimi lahko natančno določajo smer letenja. Pritrjene so na zadnji rob krila, vezane v piramido v glavno krmilno vrvico, na katero je pritrjena ročica za upravljanje.
Zrak je medij, skozi katerega potuje naše telo tako, kot potuje skozi vodo, le da je zrak v primerjavi z vodo neviden, zato je teže ugotoviti njegove trenutne lastnosti.
Je težko upravljati jadralno padalo, vprašam pilota, ki me je za mojim hrbtom v tandemu ponesel v višave nad Bohinjsko jezero na lep sončen septembrski dan. »Enostavno je leteti v mirnem ozračju, čim pa nastopi močnejša termika v kombinaciji z vetrom, kar povzroča turbulenco, pa potrebuje pilot veliko občutka za aktivno vodenje krila v turbulentnem ozračju,« odgovarja Miha Repovž iz Looptandem-paraglidinga. Jadralni pilot z več kot tridesetimi leti izkušenj si sicer kruh služi kot kapitan na poslovnih letih in je med drugim prevažal legendarnega britanskega pevca Roda Stewarta, italijanskega motorista Valentina Rossija in eno najbolj znanih manekenk vseh časov Naomi Campbell.
Skok v tandemu z Vogla
Kako torej, da mu ne bi zaupali mi, ko se odpravimo na skok z Vogla, ki že med vožnjo s kabinsko žičnico ponuja dih jemajoče poglede na Bohinj, nato pa še s sedežnico na Orlove glave, od koder nas čaka še slabih deset minut hoje do izhodiščne točke za skok. Pred vsakim poletom pilot opravi pet kontrolnih točk: vpetje potnika v letalni sedež, pregled vrvic in krila, kontrola smeri vetra in zračnega prostora v okolici vzletišča. Nekaj lahkega teka po vznožju hriba, kjer nas noge zaradi sile upora nikakor ne ubogajo, kakor bi si želeli, in že smo v zraku.
Enostavno je leteti v mirnem ozračju, čim pa nastopi močnejša termika v kombinaciji z vetrom, pa potrebuje pilot veliko občutka za aktivno vodenje krila v turbulentnem ozračju.
Repovž si pomaga s prenosom teže z levega na desni bok in s krmilnimi vrvicami vodi krilo v termičnem dviganju, medtem ko sopotnik udobno sedi v letalnem sedežu in opazuje Pokljuko in njene na žalost od lubadarja vedno bolj opazno uničene gozdove. Pri skoku v tandemu v resnici ne potrebujete ničesar drugega kot primerna topla oblačila in primerno športno obutev. Vse izkušnje in znanje morajo imeti licencirani piloti, v Looptandem-paraglidingu jih je kar sedem, med njimi tudi edina ženska v Sloveniji, Lucija Pisar.
In kako postaneš pilot jadralnega letala in kdo lahko izvaja skoke s tandemom? »Osnovno in nadaljevalno šolanje traja približno šest mesecev, nato kandidat opravi izpit za pilota jadralnega padala. Pilot jadralnega letala potrebuje več let aktivnega letenja, da pridobi dovolj izkušenj, da padalo obvlada tudi v bolj zahtevnih vremenskih razmerah,« razlaga sogovornik.
Pred epidemijo je bilo 90 odstotkov tujih gostov, ki so se odločili za polet s padalom, zdaj jih je okoli 70 odstotkov, pa tudi ti prihajajo iz držav, ki jim je Slovenija dosegljiva z avtom.
Poleg tega morajo imeti piloti, ki opravljajo skoke v tandemu, posebno pooblastilo za to. »Vsako leto morajo opraviti tudi letni komercialni varnostni trening, kjer poleg teoretičnega znanja o vremenu in izrednih postopkih preverijo pilota na startu: demonstrirati mora izredne postopke in hitro spuščanje ter pristanek v manjšem pristajalnem boksu. Poleg tega mora pilot za tandem na vsake štiri leta podaljševati dovoljenje, ki zahteva seminar obnovitve teoretičnih znanj,« še pove Repovž.
Vse je odvisno od vremena
Na sezono, ki v jadralnem padalstvu traja od pomladi do konca septembra (leteti je mogoče v vizualnih meteoroloških pogojih, kar pomeni, da je vidljivost vsaj osem kilometrov), so v predkoronskih časih opravili okoli 1500 poletov, največ gostov je bilo iz Bližnjega vzhoda, Indije, Izraela, Francije, Nemčije in Rusije. Zdaj je nekoliko več Slovencev, čeprav se tudi tujci že vračajo. »Pred epidemijo je bilo 90 odstotkov tujih gostov, ki so se odločili za polet s padalom, zdaj jih je okoli 70 odstotkov, pa tudi ti prihajajo iz držav, ki jim je Slovenija dosegljiva z avtomobilom,« razlaga Repovž, ko povečuje ostrino zavoja in tako centrira smer, da nam uspe uloviti termični vzgornjik in kmalu preseči izhodiščno višino poleta, torej 1682 metrov nadmorske višine.
Sopotniki v tandemu potrebujejo le primerna topla oblačila in športno obutev
Z jadralnim padalom v tandemu lahko pilot izvede tudi nekatere osnovne akrobatske figure, kot je let preko krila (wingover) ali spiralno vrtenje, kjer nastanejo pospeški do 4G in več, kar preprosto pomeni, da če človek na zemlji tehta sto kilogramov, pri obremenitvi 4G nanj deluje sila 400 kilogramov.
»Svoboda, nadzor in predvsem zveličanje nad pogledom na čudoviti Bohinj pod teboj, jezero in okoliške gore,« so po besedah Repovža najpogostejši razlogi, da se ljudje odločijo za skok v tandemu.
»Planinski orel lahko leti v megli, med vrhovi in stenami, saj si s tem, ko se oglaša, z zvokom, ki potuje in se odbija od sten, določa pozicijo. Mi smo še zelo daleč od tega.«
V jadralnem padalstvu se vse vrti okoli zraka. Kot opisujejo jadralci, je to medij, skozi katerega potuje naše telo tako, kot potuje skozi vodo, le da je zrak v primerjavi z vodo neviden, zato je teže ugotoviti njegove trenutne lastnosti. Jadralni padalci ves čas pozorno spremljajo vreme, smer vetra in njegovo hitrost, temperaturni gradient, oblačnost in možne potencialne nevarnosti, kot so nevihte in turbulentne cone. Pristati je treba na za to določenih registriranih pristajalnih mestih, ob Bohinjskem jezeru je to travnik nad Kramarjem, a kot poudari Repovž, če se veter spremeni v nepravo nevarno smer, potem iščejo alternativno pristajalno mesto. »Varnost je vedno na prvem mestu, zato polete in njihova izhodišča prilagajamo trenutnim vremenskim razmeram.«
Pionirji padalstva tudi Slovenci
Poleg Vogla, odkoder jadralni padalci v Bohinju posamično in v tandemu opravljajo polete, sta izhodišči še z Vogarja in Studorja, Slovenija pa na splošno velja za priljubljeno točko za prelete z jadralnim padalom, saj so še posebno Julijske Alpe (z Bohinjem in Tolminom) ena od najlepših lokacij za jadralno padalstvo na vsem svetu.
jadralno padalstvo Foto Loopteam
To so že zelo zgodaj prepoznali domačini in Slovenija v jadralnem padalstvu ni nikoli zaostajala za svetom. Za prvega jadralnega padalca pri nas velja Dare Svetina, ki je letel že leta 1984 z Dobrče, imeli smo tudi žensko pionirko Vlasto Kunaver, ki je s kolegoma Sandijem Marinčičem in Igorjem Kreveljem leta 1987 skočila s Triglava.
Še danes, trideset let po tem, ko je letenje postalo dostopno tako rekoč vsakomur, ki si ta šport lahko privošči (jadralno padalo s pripadajočo opremo in instrumenti stane med 3000 in 4500 evri), pa jadralci priznavajo, da je sposobnost človeškega letenja še zelo okorna in kratkega trajanja. Ali kot pravi Miha Repovž: »Planinski orel lahko leti v megli, med vrhovi in stenami, saj si s tem, ko se oglaša, z zvokom, ki potuje in se odbija od sten, določa pozicijo. Mi smo še zelo daleč od tega.«
