Rusija se bo spremenila v večjo različico Irana
Januarja so britanski uradniki potrdili, da so odkrili dramatičen kibernetski napad na poštne storitve Združenega kraljestva, ki je povzročil »resne motnje« v računalniških sistemih za pošiljanje pošte v tujino. Krivdo so hitro pripisali ruskim hekerjem, o katerih se je zdelo, da delujejo z dovoljenjem, če ne po navodilih ruske vlade. V začetku tega meseca so agencije za kibernetsko varnost v Franciji in Italiji po vdoru v sistem operaterja trgovanja z izvedenimi finančnimi instrumenti v Združenem kraljestvu poročale o napadu z izsiljevalsko programsko opremo na tisoče računalniških sistemov v teh državah ter v ZDA in Kanadi. Zaradi vse bolj zloveščih opozoril Vladimirja Putina, da bo zahodna podpora Ukrajini povzročila različne ruske odzive, so obveščevalne agencije v stanju visoke pripravljenosti. Američani in Evropejci govorijo o vojni kot o boju med Rusijo in Ukrajino. Putin se s to razlago ne strinja.
Vojna se stopnjuje, leto dni, odkar se je začela, Putin nima na izbiro dobrih vojaških možnosti. Rusija bo še naprej kaznovala ukrajinska mesta in kritično infrastrukturo, vendar to ruskega voditelja ne bo približalo zmagi, ki jo je obljubil in ne dosegel. Prav tako Rusija ne more izvajati velikega pritiska na zahodne sile. Putin je ne more osvoboditi zahodnih sankcij ali spodkopati nadaljnje vojaške podpore Nata Ukrajini.
Vendar nihče ne bi smel pričakovati, da se bo Rusija umaknila. Putin je žrtvoval na desettisoče ruskih življenj, odpornost gospodarstva svoje države in svojo osebno verodostojnost, da bi poskušal osvojiti Ukrajino. Predsednik Volodimir Zelenski, ki je resnično prepričan, da Ukrajina lahko premaga ruske okupatorje, ne ponuja nobenih pristnih koncesij. Kar je še huje, obstaja resna »nevarnost«, da bo Ukrajina spet pridobila ozemlja, ki jih je Rusija zavzela ob prvem izbruhu spopadov leta 2014, kar je za Kremelj globoko ponižanje.
Zaradi vsega tega razočarani ruski predsednik ve, da nima več kaj izgubiti z nadaljnjo eskalacijo proti Zahodu, dokler se lahko izogne neposrednemu vojaškemu spopadu, ki bi ga prisilil k izbiri med hitrim in popolnim porazom ter uporabo jedrskega orožja, ki lahko ogrozi njegovo lastno preživetje. Prav tako ve, da zahodni voditelji vsaj toliko kot on neradi sprejemajo ukrepe, ki bi lahko imeli jedrske posledice. Dokler bo svoje napade omejeval, ve, da bo tudi odziv Zahoda ostal omejen.
Zato se bo Putin, izpostavljen intenzivnemu domačemu pritisku, da pokaže ruske mišice, obrnil k asimetričnemu vojskovanju, da bi povzročil škodo in poskušal oslabiti enotnost Nata, namesto da bi se zanašal na vojaško in gospodarsko moč, ki je Rusija nima več. V prihodnjih mesecih bo prevarantska Rusija postala globalna različica Irana, svojega trenutno najbližjega zaveznika. Sankcionirani in izolirani Iran je dolgo deloval kot najbolj dejavna »pokvarjena« država na svetu z uporabo vohunjenja, podpore terorizmu, posredniških vojn, napadov z brezpilotnimi letali in raketami ter drugih sredstev za doseganje svojih ciljev in provociranja svojih sovražnikov. Rusija se bo izkazala za še mogočnejšega negativnega igralca, ker ima več sredstev za ustvarjanje težav in jedrski arzenal, ki zagotavlja odvračanje pred zunanjo silo.
Jedrske grožnje Moskve se bodo okrepile, Putinove grožnje pa bodo postale bolj eksplicitne. Odloči se lahko za predstavo s premikanjem taktičnega jedrskega orožja bliže ukrajinskemu ozemlju in povečanjem pripravljenosti ruskega jedrskega arzenala. To ne pomeni, da bo ruski predsednik v resnici uporabil to orožje. Predvsem so to grožnje, namenjene prepričevanju volivcev v Evropi in Ameriki, da vojaška in finančna podpora njihovih vlad Ukrajini postaja preveč tvegana. Toda tovrstne igre lahko vodijo do napačnih predvidevanj in nesreč. Že same grožnje bodo dvignile stopnjo pripravljenosti na najvišjo raven po kubanski raketni krizi leta 1962, zaradi vojne v Ukrajini pa se bo Putinu veliko teže umakniti, kot se je bilo Nikiti Hruščovu pred šestimi desetletji. (Putin se tudi zaveda, da je bil Hruščov odstavljen z oblasti dve leti po tem, ko je odstranil rakete s Kube.)
Ruski hekerji so že povečali kibernetske napade na vlade in zasebna podjetja držav, ki podpirajo Ukrajino. Energetska infrastruktura, kot so plinovodi in terminali za utekočinjeni zemeljski plin, bo tarča sabotaže. Enako velja za komunikacijsko infrastrukturo, kot so podvodni kabli iz optičnih vlaken.
Rusija si bo prizadevala spodkopati volitve na Zahodu s podpiranjem in financiranjem dezinformacij, kandidatov, ki dvomijo o podpori svojih vlad Ukrajini, ter celo političnega ekstremizma. V prihodnjem letu bo Rusija morda sprožila dezinformacijske kampanje ne le proti demokratom, ampak tudi proti republikanskim predsedniškim tekmecem Donalda Trumpa. Moskva bo verjetno izzvala težave na Balkanu, da bi odvrnila pozornost Nata od Ukrajine.
Na srečo obstaja meja, kako daleč bo Rusija domnevno šla. Moskva se je doslej izogibala večjemu kibernetskemu spopadu z zahodnimi vladami zaradi strahu, da bi lahko izgubila tudi to vojno. Tako bo verjetno ostalo tudi letos. Ruski uradniki vedo, da lahko škodljivi napadi na zahodno kritično infrastrukturo, ki jih je mogoče zlahka izslediti do ruske vlade ali povezanih kibernetskih skupin, povzročijo zelo škodljivo maščevanje. Atentati na zahodne voditelje in napadi z raketami ali brezpilotnimi letali na ozemlje Nata bi bili prav tako korak predaleč za rusko vlado, ki se že spopada s hudimi posledicami vojne.
V vsem tem se za ruske tarče skriva tudi nekaj dobrega: tako kot so provokacije Irana zbližale zalivske Arabce, Izrael in Združene države in kot je iranska podpora ruski vojni povezala ameriške ter evropske voditelje pri zaostrovanju njihovih pogledov na islamsko republiko, tako bodo dejanja Rusije še naprej krepila zlasti čezatlantsko enotnost. In vendar bodo nenehne ruske grožnje svetovni varnosti, zahodnim političnim sistemom, kibernetski sferi, varnosti preskrbe s hrano in milijonom ukrajinskih civilistov še naprej zaposlovale ameriške ter evropske politične odločevalce – vsaj toliko časa še, dokler bo Vladimir Putin na oblasti.
***
Ian Bremmer, predsednik Eurasia Group in GZERO Media ter avtor knjige Moč krize.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.
