Stane, glej jo, našo grapo!

Baška grapa na Tolminskem je bila poleti 1947 prizorišče snemanja filma Na svoji zemlji, ki letos praznuje 70 let.
Fotografija: Prizor iz filma FOTO: Arhiv Slovenske kinoteke
Odpri galerijo
Prizor iz filma FOTO: Arhiv Slovenske kinoteke

Kmalu bo minilo 70 let od nastanka prvega slovenskega celovečernega igranega zvočnega filma Na svoji zemlji. Leta 1948 ga je režiral France Štiglic, predstavlja pa začetek slovenske profesionalne kinematografije. »Stane, glej jo, našo grapo! Baška grapa!« so bile prve slovenske besede, izrečene v filmu. Kot njegova zibelka je zapisana Baška grapa na Tolminskem, kjer so v vaseh Grahovo ob Bači in Koritnica posneli glavnino prizorov.

...
...

Presenečenje v Beogradu

Dediščina se je od njegovega rojstva počasi, a vztrajno nadgrajevala. Premiera filma Na svoji zemlji je bila 21. novembra 1948 v kinu Union v Ljubljani, 70-letni jubilej pa je s posebno znamko za 1,44 evra konec septembra počastila tudi Pošta Slovenije. Domačini Baške grape so izpeljali tridnevni 13. festival Odmevi dediščine in med drugim prikazali dokumentarni film Slavka Hrena Baška grapa – živi spomenik filma.

Grahovo ob Bači danes FOTO: WIKIPEDIA.ORG
Grahovo ob Bači danes FOTO: WIKIPEDIA.ORG

»Film Na svoji zemlji, ki je nastal po literarni predlogi novele Očka Orel, ni bil le prvo na platno preneseno delo pisatelja Cirila Kosmača, ampak tudi prvi igrani zvočni celovečerni film, posnet v slovenskem jeziku,« pravi etnologinja Karla Kofol, kustosinja Tolminskega muzeja. »Čeprav je med Slovenci že dlje tlela želja, da bi se na platnih kinodvoran ob številnih tujejezičnih filmih pojavil tudi domači igrani celovečerni film, je v tedanjem časopisju objavljeni natečaj za filmski scenarij vendarle mnoge presenetil. Presenečeni so bili v najvišjih filmskih vrhovih v Beogradu, kjer so menili, da za tako pomemben korak slovenski filmski delavci še niso zreli, v zadregi je bila domača literarna srenja, za katero je bilo pisanje filmskega scenarija nekaj novega in neznanega.«

Prva ekipa ni bila kos filmu

Grahovo ob Bači danes FOTO: WIKIPEDIA.ORG
Grahovo ob Bači danes FOTO: WIKIPEDIA.ORG
Povod za Kosmačevo prvo ustvarjalno srečanje s filmom je bil razpis slovenske direkcije Filmskega podjetja FLRJ za scenarij, objavljen septembra 1946 v dveh tedanjih osrednjih časopisih, Slovenskem poročevalcu in Ljudski pravici. Trinajst večinoma mlajših piscev (Matej Bor, dr. Bratko Kreft, Juš Kozak, Ciril Kosmač, Miško Kranjec, Lovro Kuhar, Vitomil Zupan, Igor Torkar, France Bevk, Sergej Vošnjak, Mile Klopčič, dr. Ferdo Kozak in dr. Metod Mikuž), za katere so upali, da bodo sprejeli izziv, je prejelo tudi povabilo k sodelovanju. Odziv je bil dober, komisija, ki jo je vodil Josip Vidmar, pa se je odločila za osnutek scenarija, ki ga je na natečaj poslal Ciril Kosmač.


Zgodba se dogaja na Primorskem, v zadnjih dveh letih osvobodilnega boja. Prebivalci tipične primorske vasi so naprej trpeli pod italijansko okupacijo in pozneje še nemško. Zanje je odpor priložnost, da se osvobodijo tuje nadvlade. Na svoji zemlji je hkrati vojni film o partizanskem boju in tudi film, ki pokaže vas in njene prebivalce. V njem nastopajo naturščiki in slovenski gledališki igralci, za katere je bil to prvi nastop v filmu. Glavna figura je bil stari Obrekar s partizanskim imenom Očka Orel, ki je poosebljal odpor Primorcev proti fašističnemu nasilju. »Za osrednjo lokacijo snemanja je bila izbrana Baška grapa na Tolminskem. Snemati so začeli poleti 1947, posnetki, ki jih danes vidimo v filmu, pa so nastali šele januarja naslednjega leta. Prva ekipa namreč ni dosegla pričakovanj, zato so vodstvo filma po pol leta skoraj v celoti zamenjali in pomladili. Za režiserja je bil najprej izbran Bojan Stupica, vendar se je zaradi pomanjkljive filmske tehnike in slabih razmer za delo kmalu umaknil. Za njim sta prišla Ferdo Delak in Jože Žnidaršič - List, ki sta prav tako kmalu uvidela, da delu nista kos. Slednjič je bil za režiserja določen France Štiglic, njegova pomočnika pa sta postala Jože Gale in Jane Kavčič,« je povedala Kofolova.

Težave s snemalci

Plakat za film Na svoji zemlji FOTO: TOLMINSKI MUZEJ
Plakat za film Na svoji zemlji FOTO: TOLMINSKI MUZEJ
Slikar Veno Pilon je prišel iz Pariza v prepričanju, da bo snemalec, vendar so na to mesto že postavili izkušenega filmskega veterana Antona Smeha, ki ga je pozneje zamenjal mlajši Ivan Marinček. Prevzel je vlogo glavnega snemalca in montažerja filma, njegova pomočnika pa sta postala Ivan Belec in Srečko Pavlovič. Že od začetka je bil za direktorja filma določen gledališki igralec Janez Jerman, ki je v filmu tudi igral. Manjše stranske vloge je imela tudi večina drugih tehničnih in drugih filmskih delavcev.


»Še preden je bila dokončana snemalna knjiga, so v Ljubljani že začeli tudi izbiro igralcev,« poudarja Karla Kofol. »Iskali so jih po vsej Sloveniji, pri izbiri pa jim je bil v veliko pomoč prav odličen scenarij, v katerem so bili liki zelo plastično in živo predstavljeni. Izbor kljub temu ni bil lahek, kar se je pokazalo že na prvih poskusnih snemanjih. Izbrani igralci so namreč prihajali iz profesionalnih in amaterskih gledališč in so bili vajeni gledališke igre, ki se od filmske v marsičem razlikuje.«
Najtežje je bilo, kot je povedal France Štiglic v intervjuju za revijo Ekran leta 1964, delo z gojenci igralske akademije: »Bili so sami mladi Hamleti in Orseti. Vselej je trajalo nekaj dni, preden smo jih naučili spet preprosto govoriti.« Stane Sever, ki je v filmu odigral vlogo neodločnega Drejca, pa je v pogovoru za Delo oktobra 1975 dejal: »Nihče ni ničesar znal! In to smo si tudi vsi priznali! Zato je nastal dober film.«

ni podpisa
ni podpisa

Mnogi so komaj slekli uniforme

V filmu Na svoji zemlji so nastopili Lojze Potokar (Sova), France Presetnik (Stane), Mileva Zakrajšek (Angelca), Metka Bučar (Travnikarica), Majda Potokar (Nančika), Avgusta Danilova (Ana), Štefka Drolc (Tildica), Jože Gale (partizan), Miro Kopač (očka Orel), Jože Zupan (komandant), Stane Sever (Drejc), Boris Sešek (Boris) ter drugi.

Pred kamero so nastopili tudi številni domačini. »Srečevali smo koščene ljudi, ki so rinili v hrib, sklonjeni pod košem in držeč roke, sklenjene pod prsmi, kar je značilna drža ljudi po vsem Tolminskem,« je za Ekran povedal režiser Tugo Štiglic.
»Poleg poklicnih igralcev so sodelovali tudi domačini in pripadniki Jugoslovanske armade. Vključeni so bili predvsem v množične scene, ki so jim po besedah režiserja dali navdih pristnosti, ki bi ga drugače težko dosegli. Pomagali so tudi pri izdelavi in opremi scene. Glavna scenografa sta bila Boris Kobe in Tone Mlakar, pomembna člana scenografske ekipe pa še tržaški slikar Jože Cesar ter slikar in fotograf Veno Pilon. Za kostume, ki so jih izdelali v Ljubljani, je skrbela Mila Jarčeva. Ker so bili nekateri preveč gledališki in sterilni, so jih med snemanjem zamenjali z delovnimi oblačili domačinov,« pravi Kofolova. Zimski posnetki spopadov so nastali v Planici, nekaj prizorov je bilo posnetih na Golovcu, v Bolnici Franja in v bližini Mosta na Soči, na Rakeku, zaključni posnetki srečanja IX. korpusa in IV. armade pa so nastali v Opatiji in v Škofji Loki. Interierji so bili posneti v studiu Triglav filma v Ljubljani.


»Posebna dragocenost pa je kajpada, da je to praktično film brez statistov,« je zapisala Rapa Šuklje. »Ljudje iz Baške grape, ki priložnostno predstavljajo množico, prikazujejo malodane same sebe izpred nekaj let; ne igrajo, temveč podoživljajo. Partizanske uniforme, v katere so oblečeni, ko se vas odloči za množični odhod v partizane, niso kostumi, temveč dejansko stare uniforme in torej še poudarjajo avtentičnost prikazanega. Izmed igralcev jih je kar nekaj – prav tako režiser – šele nedavno sleklo uniformo in odložilo puško.«

Komentarji: