Kdo si upa zaplavati v Seni?

Minula sobota je bila v Parizu velik praznik. Po približno sto letih so prebivalci francoske prestolnice lahko prvič zaplavali v Seni, za kar si je v preteklosti prizadeval nekdanji župan Jacques Chirac, za njim pa najprizadevneje trenutna županja Anne Hidalgo. Kopanje je brezplačno, prizadevanja so bila dolga in draga – ocenjena na 1,4 milijarde evrov.

»Eden od mojih predhodnikov, takratni župan Pariza, je sanjal o Seni, v kateri bi lahko vsi plavali. Jutri bo njegova obljuba izpolnjena. To je dediščina olimpijskih in paraolimpijskih iger v Parizu po stotih letih prepovedi, skupni dosežek in ponos države. Rad bi se zahvalil prefektu regije, pariškemu mestnemu svetu in svetu departmaja Val-de-Marne ter vsem izvoljenim predstavnikom in sodelujočim akterjem. Uspelo nam je,« je dan pred odprtjem treh kopališč na različnih koncih mesta tvitnil francoski predsednik Emmanuel Macron.

Sena je bila prikladna za osvežitev tudi med vročinskim valom julija 1949. FOTO: AFP

Navdušenje in zgražanje

Kot so za razne francoske medije povedali prvi plavalci, večinoma domačini, je imela Sena ravno pravšnjo temperaturo (25 stopinj Celzija), izkušnjo so ocenili kot pozitivno. Obstajajo tudi takšni, ki se zgražajo nad višino stroškov, ki so to omogočili (približno polovico jih je prispevala država), oziroma nad plavanjem v Seni, ki ne slovi ravno po čistoči, ali pa kar nad obojim.

Spomnimo: ikonična reka je bila ena od glavnih protagonistk lanskih polet­nih olimpijskih iger. Na njej je potekala otvoritvena slovesnost, v njej pa tekmovanja v nekaj plavalnih disciplinah. Njena ustreznost za to je nenehno nihala, nekaj tekmovalcev je imelo zdravstvene težave. Da se leto pozneje nimajo česa bati ne tekmovalci ne širša javnost, so s skokom v vodo poskušali dokazati najprej takratna ministrica za šport Amélie Oudéa-Castéra, nato pa še Anne Hidalgo s kolegi iz mestne hiše in predsednikom organizacijskega odbora OIP Tonyjem Estanguetom. Tokrat je županja kopalce z zdajšnjo ministrico za šport Marie Barsacq pozdravila s ­suhega.

Najprej je bil na vrsti Bras-Marie v središču mesta, nasproti otočka Saint-Louis, kjer je sama lani skočila v vodo. Drugi dve kopališči sta nekoliko odmaknjeni od tega, a kljub temu nedaleč od znamenitosti: kopališče Grenelle je v 7. okrožju in ponuja razgled na Eifflov stolp, največje, Bercy, pa v istoimenskem predelu v 12. okrožju, blizu Nacionalne knjižnice Françoisa Mitterranda. Plavanje je mogoče vsak dan, kot predvideva urnik, in je brezplačno, vendar je treba najprej opraviti plavalni preizkus. Zapestnica, ki jo obiskovalec prejme, je dokaz, da zna; na teh območjih so mu na voljo tudi toalete, kabine za preoblačenje, tuši in drugo.

Skok v reko blizu mostu Iéna v Parizu med vročinskim valom na začetku poletja 1946 FOTO: AFP

Primernost reke za kopanje bodo analizirali sproti, sporočale jo bodo zastavice v zeleni, rumeni ali rdeči barvi. Ta je zaradi obilnega deževja prevladala že dan po odprtju kopališč, ki so bila zato do včeraj zaprta. Zaradi deževja se namreč lahko vanjo izlivajo odpadne vode. Velik del 1,4 milijarde vrednega vložka je bil namenjen prav preprečevanju tega, sicer pa je projekt ne le del zapuščine lanskih olimpijskih iger, ampak tudi odgovor na podnebne spremembe in vse pogostejše vročinske valove ter odsev zavezanosti mesta trajnosti.

Za prihodnje poletje so v načrtu nova kopališča zunaj mesta, med drugim pri Île Monsieur in Île Saint-Denis. ­Kopalna območja se širijo tudi v reki Marni, kjer so odprta že štiri. Zaradi nevarnosti je kopanje dovoljeno le na urejenih ­mestih; v nasprotnem primeru se ­kaznuje.