V 40 letih zbral 8000 razglednic Ljubljane (FOTO)
Kartofil ima najpopolnejšo zbirko razglednic glavnega mesta z najstarejšo na čelu. Med koronakrizo je dobil še eno izjemno redko.
Odpri galerijo
Zbiralec Zmago Tančič z najstarejšo doslej znano ljubljansko razglednico iz leta 1891
»Ko je oče Viktor, zbiralec starega denarja, leta 1980 z enega od srečanj članov Numizmatičnega društva Slovenije (NDS) prinesel domov nekaj starih razglednic Ljubljane, so me tako prevzele, da sem se takoj odločil za načrtno zbiranje razglednic svojega rojstnega kraja in njegove okolice,« začne pripoved o zbiralskih začetkih 66-letni upokojenec Zmago Tančič. In nadaljuje: »Res pa je, da sem že v predšolski dobi shranjeval razglednice, ki so nam jih pošiljali sorodniki iz Avstralije, se pozneje navduševal nad znamkami in značkami ter naposled – po očetovem zgledu – postal numizmatik in se leta 1970 tudi sam včlanil v NDS. S tem se je še okrepilo moje zanimanje za zgodovino, ki se je ob zbiranju starih ljubljanskih razglednic osredotočilo na preteklost slovenskega glavnega mesta. S pomočjo razgledniškega gradiva namreč lahko zelo nazorno spremljamo razvoj in spremembe, ki so se v Ljubljani dogodile v minulih 130 letih. S primerjavo razglednic iz različnih časovnih obdobij (pred prvo svetovno vojno, med vojnama, po drugi svetovni vojni in po osamosvojitvi) se pred nami odstirajo podobe mesta nekoč in danes.«
Naš sogovornik, ki je 22 let vodil sekcijo zbiralcev razglednic pri NDS, je v 40 letih ustvaril imenitno zbirko približno osem tisoč razglednic Ljubljane in bližnje okolice iz obdobja med letoma 1891 do 1990. Skrbno urejene jih hrani v 52 velikih albumih, označenih po tematskih sklopih: pomembne zgradbe, spomeniki, dogodki, šport, pogledi na mesto, reka Ljubljanica, Tivoli in Rožnik ter sprehodi po mestnih ulicah in okolici. »Ko sem začel zbirati razglednice, je bilo zbiralcev in tudi trgovcev precej manj kot danes. A so bila podstrešja in kleti v marsikateri hiši še polna raznih starih predmetov, tudi razglednic. Dandanes pa so mednarodne povezave tako razvite, da zbiralci dobivamo razglednice z vsega sveta. Število ponudnikov se je precej povečalo, medtem ko se je število zbiralcev ustalilo,« pravi dolgoletni podpredsednik NDS in pristavi, da so v svoji zgodovini doživele vzpone in padce, vse do današnjih časov, ki napovedujejo njihov zaton. Zanj je kriva sodobna tehnologija, saj s pametnimi telefoni fotografiramo, pišemo in pošiljamo pozdrave po vsem svetu, s čimer so ti povsem nadomestili nekdanjo vlogo razglednic.
S tem je ustvaril nekakšen muzej v malem, v katerem mnogi drobni eksponati pripovedujejo zanimive zgodbe o nekdanjih ljubljanskih navadah, načinih sporazumevanja, poslovanja in razvedrila.
Ker naš razgledani sobesednik spada med zbiralce, ki zbirk ne čuvajo le za lastni užitek, s svojim dragocenim gradivom sodeluje z mnogimi ustanovami in posamezniki na različnih področjih, od izobraževanja, kulture, umetnosti do gospodarstva. Tako je predmete iz svoje zbirke dal na voljo za pripravo 119 razstav in 91 publikacij ter pripravil več kot sto predavanj in predstavitev. Ob tem je, kot omeni, sodeloval z veliko zanimivimi ljudmi (znanstveniki, kustosi, uredniki idr.), ki se zavedajo, da so stare razglednice neprecenljiv del kulturne dediščine.
»Med vsemi, ki jih imam, mi je najbolj pri srcu do zdaj najstarejša znana razglednica Ljubljane, ki je bila 14. avgusta 1891 odposlana v Trst. Leta 1985 sem jo z zbiralcem iz Trsta zamenjal za več tržaških razglednic, čeprav se takrat še nisem zavedal, kakšna redkost je. Posebno mesto imajo nadalje razglednice, ki so jih pisali znani Slovenci, na primer Ivan Cankar, Oton Župančič, Rudolf Maister, Rihard Jakopič, Jakob Aljaž, Maksim Gaspari in drugi. Veliko mi pomenijo še razglednice posameznih predelov mesta in objektov, ki so v teh letih doživeli korenite spremembe. V zbirki čuvam tudi stvari, ki so povezane z mojimi predniki (fotografije, korespondenco, spominske predmete),« našteva častni član NDS, ki se spomni, da je bila med prvimi razglednicami, ki jih je dobil pred štiridesetimi leti, tudi tista hotela Bellevue iz 20. let prejšnjega stoletja, ki ga je do leta 1920 vodila njegova stara mama Maruška Deželak.
Čeravno ima Zmago Tančič najpopolnejšo zbirko starih razglednic Ljubljane, ni nikoli doslej pomislil, da bi opustil ta hobi, saj še vedno dobi kaj novega; nazadnje, v času koronakrize, ga je najbolj vzradostila razglednica iz časa prve svetovne vojne, ki prikazuje vojake v Ljubljani pred odhodom na soško fronto. »Ne, ne, še tak kup denarja me ne more premamiti, da bi zbirko prodal,« odločno odgovori na vprašanje o morebitni prodaji. »Če si nečemu zvest štirideset let, potem se temu ne odpoveš. V tem primeru jaz ne bi bil več jaz in moje življenje ne bi bilo več isto. Kako naj vendar neham zbirati stare razglednice, ki mi dajejo toliko veselja, ko sestavljam mozaik minulih časov!«
Zasilni drobiž mesta Ljubljane iz leta 1919, ki so mu po županu Ivanu Tavčarju rekli tavčarček.
Naš sogovornik, ki je 22 let vodil sekcijo zbiralcev razglednic pri NDS, je v 40 letih ustvaril imenitno zbirko približno osem tisoč razglednic Ljubljane in bližnje okolice iz obdobja med letoma 1891 do 1990. Skrbno urejene jih hrani v 52 velikih albumih, označenih po tematskih sklopih: pomembne zgradbe, spomeniki, dogodki, šport, pogledi na mesto, reka Ljubljanica, Tivoli in Rožnik ter sprehodi po mestnih ulicah in okolici. »Ko sem začel zbirati razglednice, je bilo zbiralcev in tudi trgovcev precej manj kot danes. A so bila podstrešja in kleti v marsikateri hiši še polna raznih starih predmetov, tudi razglednic. Dandanes pa so mednarodne povezave tako razvite, da zbiralci dobivamo razglednice z vsega sveta. Število ponudnikov se je precej povečalo, medtem ko se je število zbiralcev ustalilo,« pravi dolgoletni podpredsednik NDS in pristavi, da so v svoji zgodovini doživele vzpone in padce, vse do današnjih časov, ki napovedujejo njihov zaton. Zanj je kriva sodobna tehnologija, saj s pametnimi telefoni fotografiramo, pišemo in pošiljamo pozdrave po vsem svetu, s čimer so ti povsem nadomestili nekdanjo vlogo razglednic.
Še tak kup denarja me ne more premamiti, da bi zbirko prodal.
119 razstav in 91 publikacij
Kartofil Zmago Tančič je zlagoma začel shranjevati še druge ostaline, povezane s preteklostjo naše prestolnice, tako da zdaj njegova celotna zbirka obsega že blizu 11.000 predmetov. Poleg razglednic je v njej še 1100 fotografij Ljubljane in Ljubljančanov ter številni drugi pričevalci o življenju v mestu: vabila, vstopnice, zemljevidi, plakati, reklame, računi trgovcev in podjetij, knjige, vodniki, značke, spominki, gledališki listi, srečke ipd.Reklama na računu slaščičarja Jakoba Zalaznika iz leta 1910
S tem je ustvaril nekakšen muzej v malem, v katerem mnogi drobni eksponati pripovedujejo zanimive zgodbe o nekdanjih ljubljanskih navadah, načinih sporazumevanja, poslovanja in razvedrila.
Ker naš razgledani sobesednik spada med zbiralce, ki zbirk ne čuvajo le za lastni užitek, s svojim dragocenim gradivom sodeluje z mnogimi ustanovami in posamezniki na različnih področjih, od izobraževanja, kulture, umetnosti do gospodarstva. Tako je predmete iz svoje zbirke dal na voljo za pripravo 119 razstav in 91 publikacij ter pripravil več kot sto predavanj in predstavitev. Ob tem je, kot omeni, sodeloval z veliko zanimivimi ljudmi (znanstveniki, kustosi, uredniki idr.), ki se zavedajo, da so stare razglednice neprecenljiv del kulturne dediščine.
»Med vsemi, ki jih imam, mi je najbolj pri srcu do zdaj najstarejša znana razglednica Ljubljane, ki je bila 14. avgusta 1891 odposlana v Trst. Leta 1985 sem jo z zbiralcem iz Trsta zamenjal za več tržaških razglednic, čeprav se takrat še nisem zavedal, kakšna redkost je. Posebno mesto imajo nadalje razglednice, ki so jih pisali znani Slovenci, na primer Ivan Cankar, Oton Župančič, Rudolf Maister, Rihard Jakopič, Jakob Aljaž, Maksim Gaspari in drugi. Veliko mi pomenijo še razglednice posameznih predelov mesta in objektov, ki so v teh letih doživeli korenite spremembe. V zbirki čuvam tudi stvari, ki so povezane z mojimi predniki (fotografije, korespondenco, spominske predmete),« našteva častni član NDS, ki se spomni, da je bila med prvimi razglednicami, ki jih je dobil pred štiridesetimi leti, tudi tista hotela Bellevue iz 20. let prejšnjega stoletja, ki ga je do leta 1920 vodila njegova stara mama Maruška Deželak.
Šatulja s podobo tivolskega gradu (1910)
Čeravno ima Zmago Tančič najpopolnejšo zbirko starih razglednic Ljubljane, ni nikoli doslej pomislil, da bi opustil ta hobi, saj še vedno dobi kaj novega; nazadnje, v času koronakrize, ga je najbolj vzradostila razglednica iz časa prve svetovne vojne, ki prikazuje vojake v Ljubljani pred odhodom na soško fronto. »Ne, ne, še tak kup denarja me ne more premamiti, da bi zbirko prodal,« odločno odgovori na vprašanje o morebitni prodaji. »Če si nečemu zvest štirideset let, potem se temu ne odpoveš. V tem primeru jaz ne bi bil več jaz in moje življenje ne bi bilo več isto. Kako naj vendar neham zbirati stare razglednice, ki mi dajejo toliko veselja, ko sestavljam mozaik minulih časov!«
