Atenci bi sami zahtevali zaprtje mesta

Marko Pokorn, Alojz Ihan, Tadej Battelino in Franc Strle odgovarjajo Gorazdu Kocijančiču na njegov prispevek Kaj bi storil Sokrat?
Fotografija: »Nismo namišljeni atenski zdravniki, ki bi se v avtorjevi domišljiji brezdelno zaprli v atrije svojih hiš, ampak ljudje iz mesa in krvi,« Marko Pokorn, Alojz Ihan, Tadej Battelino in Franc Strle odgovarjajo Gorazdu Kocijančiču. FOTO: Reuters
Odpri galerijo
»Nismo namišljeni atenski zdravniki, ki bi se v avtorjevi domišljiji brezdelno zaprli v atrije svojih hiš, ampak ljudje iz mesa in krvi,« Marko Pokorn, Alojz Ihan, Tadej Battelino in Franc Strle odgovarjajo Gorazdu Kocijančiču. FOTO: Reuters

Pred tednom dni je Gorazd Kocijančič v Sobotni prilogi objavil prispevek Kaj bi storil Sokrat?, v katerem trdi, da smo »zdravstvo, religiozni sistemi in politika postali nesamostojni delci kolesja v pogonu največje akcije organiziranega kriminala v zgodovini in da tega ne vidijo le idioti«.

Menimo, da Kocijančičev zapis terja kritični premislek, predvsem pa razjasnitev nekaterih v celoti zgrešenih in mestoma, čeprav vešče v filozofsko-umetniški diskurz omotanih, za zdravniško in naravoslovno srenjo izjemno žaljivih navedb.

image_alt
Kaj bi storil Sokrat?

Pa pojdimo v Atene, kjer v svoji domišljiji pisec tega žolčnega spisa naredi temeljno napako. Skrivnostna bolezen, s katero se sooča izmišljeni Sokrat, v Atenah ne bi povzročila nekaj sto smrti med ostarelimi in že itak umirajočimi. Ne, okužil bi se celoten polis, umrla bi velika večina starejših, a tudi mlajšim bi bolezen v velikem številu jemala sapo in ljudje vseh starosti bi po ulicah in trgih umirali hlastaje za zrakom, marsikateremu otroku pa bi, čeprav bi bolezen prebolel le v obliki nedolžnega prehlada, kasneje telo vnela silovita vročina in mu usodno izčrpala srce. Zato bi bržkone Atenci sami zahtevali zaprtje mesta in ukrepe ter se čudili Sokratu, da ne verjame, da bolezen sploh obstaja.

V Kocijančičevi domišljiji Sokrat atenskega zdravnika spravi v zadrego, enako stori z naravoslovcem. A danes bi se Sokrat sam znašel v zadregi, saj ne bi razumel zdravnikove razlage delovanja telesa in patogeneze bolezni, predvsem pa se ne bi želel sprijazniti s tem, da je Hipokrat v svoji raziskavi ravnokar dokazal, da izvleček konjske scaline, na katerega prisegajo nekateri Atenci (in po njem naskrivaj posega tudi Sokrat), na potek bolezni nima nikakršnega učinka. Tako bi Sokrat, jezen, ker mu zdravnika ni uspelo ugnati, odšel k naravoslovcu, da bi si v dialogu z njim povrnil načeto samozavest. In tam bi ponovno poskusil s preverjeno babiško metodo, a znova bi naletel na težave, saj bi mu naravoslovec navdušeno začel razlagati kompleksno tridimenzionalno strukturo in filogenijo virusa, predvsem pa bi mu pokazal, kako mu je uspelo izpolniti vse Kochove postulate v želji, da bi zaprl usta nekaterim atenskim dvomljivcem, ki nočejo verjeti, da virus obstaja. Zato bi se Sokrat, že precej razkurjen, ker mu je finta z ironijo, morda celo s sarkazmom, tako pri zdravniku kot naravoslovcu spodletela, v uteho pošteno znesel nad politikom.

image_alt
Kaj bi storil Sokrat, me pravzaprav ne zanima

Avtor nove zgodbe o Sokratu, ki se sooča z epidemijo, se je pred kratkim tudi prvi podpisal pod poziv k razumnemu soočanju s pandemijo. Natančno smo ga prebrali, a podpisali ga nismo, čeprav imamo tudi sami dovolj nerazumnega soočanja z njo. A nerazumnost vidimo drugje: bolnišnice so prepolne bolnikov, verjetno že prihodnji teden, kljub pomoči dijakov in študentov, ne bomo več mogli zagotoviti bolnišnične oskrbe vsem, ki bi jo potrebovali. Takrat pa bi zdravniki res potrebovali pomoč filozofov, ki bi nam pomagali pri sprejemanju najtežjih odločitev, se pravi, komu dati možnost preživetja in komu jo odreči, če parafraziramo Kocijančiča, komu bo za biti in komu za nebiti.

In na koncu dodajamo še, da priznamo, da nismo dediči Atencev, ki sploh niso poznali bolnišnic, ampak nekega drugega izročila. Bolnišnice, kot znak usmiljenja in pomoči ter ljubezni do bližnjega, so se namreč vzpostavile v zgodnjem krščanstvu in odražajo nov odnos skupnosti do sočloveka, in to prav do vsakega, tudi starega in bolnega. Naše delo je namenjeno bolnim in pomoči potrebnim. Zato smo zgroženi nad mržnjo do našega poklica, ki veje iz Kocijančičevega pisanja. Nismo namišljeni atenski zdravniki, ki bi se v avtorjevi domišljiji brezdelno zaprli v atrije svojih hiš, ampak ljudje iz mesa in krvi, ki vsak dan namenimo bolnikom, in smo presunjeni nad številom bolnikov vseh starosti, ki jih covid, iščoč pomoči, pripelje na vrata naših bolnišnic. In tega trpljenja in stisk, če spet citiramo Kocijančiča, ne vidijo le idioti.

Preberite še:

Komentarji: