Bojni krik Spika Leeja
Novi film Črni KKKlanovec predstavlja ameriškega režiserja Spika Leeja v njegovi najbolj bojeviti izdaji. Zgodba o črnem policistu, ki se s pomočjo belega kolega infiltrira v rasistično organizacijo Ku Klux Klan, je odkriti agitprop.
Odpri galerijo
Leejev film je ambiciozen, polemičen, čustven, karikiran, hiperboličen, duhovit, napet in brezsramno, pravzaprav ponosno didaktičen. FOTO: promocijsko gradivo
Čeprav se dogaja v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, je Črni KKKlanovec (BlacKkKlansman, 2018) bojni krik proti predsedniku Donaldu Trumpu in Leejev prispevek k tako imenovanemu (precej amorfnemu) odporu proti njegovi vladavini.
Spike Lee s filmom Črni KKKlanovec ponuja različico koalicije, ki bi se morala združiti proti Trumpu in ponovnemu vzponu odkritega in predrznega belega rasizma, ki je videti, kot da ima podporo same Bele hiše. Črnci, Judi, liberalni krščanski belci, v tem primeru policisti, združijo moči v boju proti rasizmu, verjetno prvinskemu zlu ZDA.
Leejev film je ambiciozen, polemičen, čustven, karikiran, hiperboličen, duhovit, napet in brezsramno, pravzaprav ponosno didaktičen. Moč tega izredno dobro zrežiranega in odigranega dela je prav v tem, da tudi samo deluje kot bojišče, v katerem trčijo razne prvine: tovariški humor policistov, boleče čustvene lekcije o zgodovini rasizma, (morda) karikiran obraz tega rasizma, revolucionarna retorika in polemika z dvema ključnima filmoma ameriške popularne kulture, ki sta zaznamovala beli ameriški pogled na suženjstvo in predstavo črncev v Hollywoodu, V vrtincu in Rojstvo naroda, verjetno prvi mojstrovini ameriške kinematografije, ki hkrati predstavljata srce teme ameriškega rasizma.
Lee je izkoristil tiskovno konferenco na letošnjem canskem festivalu za gneven napad na Trumpa. Njegova retorika je bila polna prezira in psovk in film ni nič manj besen, kot je bil Lee na tej konferenci. Umetnost se prav tako lahko gradi na sovraštvu kot na ljubezni, a režiserjev gnev je tako popoln, da občasno spodkoplje učinkovitost filma.
Črni KKKlanovec je navdihnjen z resnično zgodbo Rona Stallwortha, prvega temnopoltega policista v Colorado Springsu v zvezni državi Kolorado. Stallworth (John David Washington) odgovori na oglas, ki ga je objavil klan v lokalnem časopisu. Predstavi se kot beli rasist, čigar strastno sovraštvo do črncev in Judov tako očara sogovornika, da se dogovorita, da se bosta sestala. Ker je Stallworth črnec, je treba najti belega policista, ki se bo pretvarjal, da je on, ko pride čas srečanja s klanovci. To je Flip Zimmermann (Adam Driver), mladi Jud, ki o svojem judovstvu ni nikoli resno razmišljal, dokler se ne sooči z antisemitizmom klana. Stallworth, Zimmerman in tretji kolega Jimmy Creek (Michael Buscemi) ter njihov nadrejeni se spustijo v zapleteno in tvegano akcijo tajne infiltracije, ki jih pripelje do samega vodje klana, Davida Duka (Topher Grace).
Klanovci, ki jih Zimmerman sreča, so na meji karikature ameriških kmetavzarjev: neizobraženi, polni jeze do črncev in do Judov, za katere mislijo, da so pravi, čeprav skriti gospodarji Združenih držav. Eden med klanovci je videti mentalno zaostal. Kot kontrast nam film ponuja sproščeno, ne vedno gladko tovarištvo Stallwortha in njegovih belih kolegov pri policiji, katere rasizem uteleša nekaj oseb. Pravzaprav predvsem en policist, ki nenehno provocira junaka.
Lee in soscenaristi Charlie Wachtel, David Rabinowitz in Kevin Willmott ustvarijo niz kontrastov, ki so osrčje filma. Prvi in najbolj ključen je ta med konceptoma črne moči (black power) in bele moči (white power). Prva je prikazana kot nekaj, kar je bistveno za preživetje manjšin, medtem ko je druga esenca ameriškega rasizma. V prizoru, značilnem za Leeja, je Stallworth poslan kot policist pod krinko na opazovanje zborovanja črncev, ki poslušajo legendarnega bivšega vodjo Črnih panterjev Stokelyja Carmichaela, ki je vzel afriško ime Kvame Ture. On govori o potrebi spremembe koncepta lepote, ki izključuje temnopolte. In ko ga poslušamo, vidimo črne obraze občinstva. Ti se pojavljajo iz teme; resni, zaskrbljeni, lepi obrazi. In sam Stallworth, ki nosi mikrofon pod srajco, je ganjen. Ganjena sta tudi bela partnerja, ki govor poslušata prek mikrofona v avtu.
Ko pozneje stari črnec govori temnopoltim študentom, med katerimi je Patrice (Laura Harrier), mlada aktivistka, ki jo Stallworth ljubi, ona pa ne ve, da je on policist, ali kot ona reče »prašič«, nam film paralelno prikazuje klanovce, ki se čustveno in hrupno odzivajo na projekcijo nemega filma D. W. Griffitha Rojstvo naroda (The Birth of Nation, 1915), mejnik ameriškega narativnega filma, ki sicer črnce prikazuje kot nič boljše od živali, kot posiljevalce belih deklet, in v katerem so Ku Klux Klan junaki, ki rešujejo belke, belo ljudstvo nasploh in s tem samo Ameriko. Študenti, ki poslušajo pričevanje starca (igra ga Harry Belafonte) o Jesseju Washingtonu, ki ga je drhal kastrirala in sežgala leta 1916 zaradi domnevnega posilstva belke, držijo v rokah fotografije obešenih črncev. Medtem člani klana in njihove žene gledajo Rojstvo naroda in navijajo za belke, ki se poskušajo ubraniti pred napadom temnopoltih in klan jaha, da bi jih v zadnjem hipu rešil. To je Spike Lee v svoji najbolj očitni, sicer tudi močni izdaji.
Lee se v tem filmu sooča ne zgolj s klanom, ampak tudi z ameriško kulturo. Distancira se od filmskega nasilja in svojega generacijskega kolega Quentina Tarantina. Stallworth in Patrice se pogovarjata o tako imenovanem blaxploitationu, žanru urbanih akcijskih filmov iz sedemdesetih, v katerih so temnopolti igrali glavne vloge. Tarantino ta žanr poveličuje in iz njega črpa navdih. Patrice pa pojasni, da so to zgolj filmi, ki nimajo zveze s stvarnostjo in imajo v nekaterih primerih celo uničujoč učinek na samopodobo mladih črncev.
Še več, Črni KKKlanovec se začne z enim najslavnejših kadrov iz filma V vrtincu (Gone with the Wind, 1939). Junakinja Scarlett O'Hara (Vivien Leigh) hodi med ranjenimi vojaki konfederacije med državljansko vojno. Kamera se dviga tako, da ona postaja vse manjša figura med stotinami ali celo tisočimi ranjenih. Premik kamere se konča na razcapani zastavi konfederacije, ki plapola nad vsem tem trpljenjem in bolečino. Ta razkrivajoči premik kamere je lahko metafora za domnevno belo trpljenje v Združenih državah. Sledi najbolj spodleteli prizor v filmu: govor nekega rasističnega profesorja v osebi Aleca Baldwina, ki histerično razpravlja o črnski in judovski zaroti. Njegov govor je absurden. To pa ni dovolj za Leeja. Vidimo tega rasista, kako dela napake, postaja vse bolj divji, kriči, spušča čudne zvoke. Tu je primer umetnika, čigar gnev je tako močan, da prevlada nad njegovim naravnim in večkrat dokazanim smislom za humor in satiro.
Od Scarlett O'Hara v hollywoodski različici starega juga, v katerem so sužnji srečni in ljubijo svoje gospodarje, nas film pripelje do lanskih rasističnih demonstracij in levičarskih protidemonstracij v Charlottesvillu v zvezni državi Virginija, med katerimi je mladi neonacist zapeljal avto v množico in ubil dvaintridesetletno žensko. V tem je bistvo tega filma.
Lee in soscenaristi so ustvarili veliko tega, kar je človeško in močno: medrasno prijateljstvo med policisti, nežna, a polemična ljubezen med junakom in Patrice, prebujanje judovske vesti v Flipu Zimmermanu, grozljivost policije, ki nadleguje mlade črnce in črnke, ki jih je ustavila brez razloga, celo ljubezen, ki jo čuti žena nekega klanovca do svojega izredno nasilnega moža. To je pa predvsem angažiran film. Kljub temu da gre za dogodke izpred štiridesetih let, je to film o sedanjosti. Tako kot v zelo drugačnih Zamolčanih dokumentih (The Post, 2017) Stevena Spielberga uporabi dramatične dogodke iz zgodovine, da bi spodbudil uporniški duh danes.
Črni KKKlanovec je veliko boljši film. Močan je in občasno zares smešen, predvsem pa odseva Združene države, neizprosno razdeljene, v katerih sprava ni več možna in ostaja le še boj. To je film režiserja, ki je le redko bil subtilen, je pa vedno bil pripravljen na boj.
Spike Lee s filmom Črni KKKlanovec ponuja različico koalicije, ki bi se morala združiti proti Trumpu in ponovnemu vzponu odkritega in predrznega belega rasizma, ki je videti, kot da ima podporo same Bele hiše. Črnci, Judi, liberalni krščanski belci, v tem primeru policisti, združijo moči v boju proti rasizmu, verjetno prvinskemu zlu ZDA.
Leejev film je ambiciozen, polemičen, čustven, karikiran, hiperboličen, duhovit, napet in brezsramno, pravzaprav ponosno didaktičen. Moč tega izredno dobro zrežiranega in odigranega dela je prav v tem, da tudi samo deluje kot bojišče, v katerem trčijo razne prvine: tovariški humor policistov, boleče čustvene lekcije o zgodovini rasizma, (morda) karikiran obraz tega rasizma, revolucionarna retorika in polemika z dvema ključnima filmoma ameriške popularne kulture, ki sta zaznamovala beli ameriški pogled na suženjstvo in predstavo črncev v Hollywoodu, V vrtincu in Rojstvo naroda, verjetno prvi mojstrovini ameriške kinematografije, ki hkrati predstavljata srce teme ameriškega rasizma.
Lee je izkoristil tiskovno konferenco na letošnjem canskem festivalu za gneven napad na Trumpa. Njegova retorika je bila polna prezira in psovk in film ni nič manj besen, kot je bil Lee na tej konferenci. Umetnost se prav tako lahko gradi na sovraštvu kot na ljubezni, a režiserjev gnev je tako popoln, da občasno spodkoplje učinkovitost filma.
Črna moč in bela moč
Črni KKKlanovec je navdihnjen z resnično zgodbo Rona Stallwortha, prvega temnopoltega policista v Colorado Springsu v zvezni državi Kolorado. Stallworth (John David Washington) odgovori na oglas, ki ga je objavil klan v lokalnem časopisu. Predstavi se kot beli rasist, čigar strastno sovraštvo do črncev in Judov tako očara sogovornika, da se dogovorita, da se bosta sestala. Ker je Stallworth črnec, je treba najti belega policista, ki se bo pretvarjal, da je on, ko pride čas srečanja s klanovci. To je Flip Zimmermann (Adam Driver), mladi Jud, ki o svojem judovstvu ni nikoli resno razmišljal, dokler se ne sooči z antisemitizmom klana. Stallworth, Zimmerman in tretji kolega Jimmy Creek (Michael Buscemi) ter njihov nadrejeni se spustijo v zapleteno in tvegano akcijo tajne infiltracije, ki jih pripelje do samega vodje klana, Davida Duka (Topher Grace).
Klanovci, ki jih Zimmerman sreča, so na meji karikature ameriških kmetavzarjev: neizobraženi, polni jeze do črncev in do Judov, za katere mislijo, da so pravi, čeprav skriti gospodarji Združenih držav. Eden med klanovci je videti mentalno zaostal. Kot kontrast nam film ponuja sproščeno, ne vedno gladko tovarištvo Stallwortha in njegovih belih kolegov pri policiji, katere rasizem uteleša nekaj oseb. Pravzaprav predvsem en policist, ki nenehno provocira junaka.
Lee in soscenaristi Charlie Wachtel, David Rabinowitz in Kevin Willmott ustvarijo niz kontrastov, ki so osrčje filma. Prvi in najbolj ključen je ta med konceptoma črne moči (black power) in bele moči (white power). Prva je prikazana kot nekaj, kar je bistveno za preživetje manjšin, medtem ko je druga esenca ameriškega rasizma. V prizoru, značilnem za Leeja, je Stallworth poslan kot policist pod krinko na opazovanje zborovanja črncev, ki poslušajo legendarnega bivšega vodjo Črnih panterjev Stokelyja Carmichaela, ki je vzel afriško ime Kvame Ture. On govori o potrebi spremembe koncepta lepote, ki izključuje temnopolte. In ko ga poslušamo, vidimo črne obraze občinstva. Ti se pojavljajo iz teme; resni, zaskrbljeni, lepi obrazi. In sam Stallworth, ki nosi mikrofon pod srajco, je ganjen. Ganjena sta tudi bela partnerja, ki govor poslušata prek mikrofona v avtu.
Film je močan in občasno zares smešen, predvsem pa odseva Združene države, neizprosno razdeljene, v katerih sprava ni več možna in ostaja le še boj.
Ko pozneje stari črnec govori temnopoltim študentom, med katerimi je Patrice (Laura Harrier), mlada aktivistka, ki jo Stallworth ljubi, ona pa ne ve, da je on policist, ali kot ona reče »prašič«, nam film paralelno prikazuje klanovce, ki se čustveno in hrupno odzivajo na projekcijo nemega filma D. W. Griffitha Rojstvo naroda (The Birth of Nation, 1915), mejnik ameriškega narativnega filma, ki sicer črnce prikazuje kot nič boljše od živali, kot posiljevalce belih deklet, in v katerem so Ku Klux Klan junaki, ki rešujejo belke, belo ljudstvo nasploh in s tem samo Ameriko. Študenti, ki poslušajo pričevanje starca (igra ga Harry Belafonte) o Jesseju Washingtonu, ki ga je drhal kastrirala in sežgala leta 1916 zaradi domnevnega posilstva belke, držijo v rokah fotografije obešenih črncev. Medtem člani klana in njihove žene gledajo Rojstvo naroda in navijajo za belke, ki se poskušajo ubraniti pred napadom temnopoltih in klan jaha, da bi jih v zadnjem hipu rešil. To je Spike Lee v svoji najbolj očitni, sicer tudi močni izdaji.
Lee se v tem filmu sooča ne zgolj s klanom, ampak tudi z ameriško kulturo. Distancira se od filmskega nasilja in svojega generacijskega kolega Quentina Tarantina. Stallworth in Patrice se pogovarjata o tako imenovanem blaxploitationu, žanru urbanih akcijskih filmov iz sedemdesetih, v katerih so temnopolti igrali glavne vloge. Tarantino ta žanr poveličuje in iz njega črpa navdih. Patrice pa pojasni, da so to zgolj filmi, ki nimajo zveze s stvarnostjo in imajo v nekaterih primerih celo uničujoč učinek na samopodobo mladih črncev.
Od Scarlett O'Hara do Charlottesvilla
Še več, Črni KKKlanovec se začne z enim najslavnejših kadrov iz filma V vrtincu (Gone with the Wind, 1939). Junakinja Scarlett O'Hara (Vivien Leigh) hodi med ranjenimi vojaki konfederacije med državljansko vojno. Kamera se dviga tako, da ona postaja vse manjša figura med stotinami ali celo tisočimi ranjenih. Premik kamere se konča na razcapani zastavi konfederacije, ki plapola nad vsem tem trpljenjem in bolečino. Ta razkrivajoči premik kamere je lahko metafora za domnevno belo trpljenje v Združenih državah. Sledi najbolj spodleteli prizor v filmu: govor nekega rasističnega profesorja v osebi Aleca Baldwina, ki histerično razpravlja o črnski in judovski zaroti. Njegov govor je absurden. To pa ni dovolj za Leeja. Vidimo tega rasista, kako dela napake, postaja vse bolj divji, kriči, spušča čudne zvoke. Tu je primer umetnika, čigar gnev je tako močan, da prevlada nad njegovim naravnim in večkrat dokazanim smislom za humor in satiro.
Od Scarlett O'Hara v hollywoodski različici starega juga, v katerem so sužnji srečni in ljubijo svoje gospodarje, nas film pripelje do lanskih rasističnih demonstracij in levičarskih protidemonstracij v Charlottesvillu v zvezni državi Virginija, med katerimi je mladi neonacist zapeljal avto v množico in ubil dvaintridesetletno žensko. V tem je bistvo tega filma.
Lee in soscenaristi so ustvarili veliko tega, kar je človeško in močno: medrasno prijateljstvo med policisti, nežna, a polemična ljubezen med junakom in Patrice, prebujanje judovske vesti v Flipu Zimmermanu, grozljivost policije, ki nadleguje mlade črnce in črnke, ki jih je ustavila brez razloga, celo ljubezen, ki jo čuti žena nekega klanovca do svojega izredno nasilnega moža. To je pa predvsem angažiran film. Kljub temu da gre za dogodke izpred štiridesetih let, je to film o sedanjosti. Tako kot v zelo drugačnih Zamolčanih dokumentih (The Post, 2017) Stevena Spielberga uporabi dramatične dogodke iz zgodovine, da bi spodbudil uporniški duh danes.
Črni KKKlanovec je veliko boljši film. Močan je in občasno zares smešen, predvsem pa odseva Združene države, neizprosno razdeljene, v katerih sprava ni več možna in ostaja le še boj. To je film režiserja, ki je le redko bil subtilen, je pa vedno bil pripravljen na boj.
