V članku lahko preberete:
Njeni začetki na filmu niso bili najbolj obetavni; kritika je njeno igro v Botru 3 Francisa Forda Coppole, njenega očeta, kjer je igrala Mary, hčer Michaela Corleoneja (Al Pacino), raztrgala. In pri tem ne bi mogla biti bolj krivična ... Meni se je zdela nekaj najbolj ranljivega in čutnega, kar je bilo v tistem času mogoče, ko je šlo za ženske vloge (dolgočasne in spolirane Julie Roberts, Winone Ryder, Nicole Kidman ...), videti na velikem platnu. Ni koketirala s kamero, bilo je jasno čutiti njeno nelagodje, zadrego, ampak to je njeno vlogo naredilo še bolj avtentično. Vanjo je vnesla nekaj pankerskega, česar verjetno ni bilo v scenariju, in to upornost je vžgala tudi v vse filme, ki jih je, po igralskem debutu, režirala. Pravi, da ni vedno vedela, kaj počne. Toda zdi se, da je na vsa vprašanja iz časa formiranja, adolescence – in to pri dvainpetdesetih letih še počne – skušala odgovoriti v svojih filmih.
Od svojih začetkov se je bolj kot k mainstreamu vedno raje privijala k vsemu, kar se je rojevalo v subkulturi. Predvsem ko gre za muziko – in jo potem naselila v svojih filmih. Še danes je prepričana, da se esprit glasbe osemdesetih, skupin Joy Division, New Order in The Cure, pravzaprav navdihuje v osemnajstem stoletju. Kako to, vprašam. »Ne vem natančnega odgovora, razen tega, da gre za podobno senzibilnost v občutenju sveta in človeka tik pred razpadom.« Kot da so videli in razumeli, česar mi nismo. Ali nismo smeli.
