Pri nas gradimo zastarelo arhitekturo
Nini in Matevžu Grandi je Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije podelila naziv častnih članov za leto 2022. »Za neutrudni aktivizem, odpiranje in širjenje prostora arhitekture«, »za raziskovanje novih arhitekturnih praks in materialov, v zadnjem letu pa celo odpiranje novih javnih prostorov« ter tudi »izpostavljanje primerov slabih praks«.
Kot ugotavljata arhitekta, ustanovitelja revije Outsider in tudi redna kolumnista Dela, se arhitektura v teh sedmih letih, odkar izhaja Outsider, v uspeh katerega je zaradi zatona klasičnih tiskanih medijev redkokdo verjel, veliko pogosteje pojavlja v javnem diskurzu. Zelo se je odprla, postaja širša in mnogo bolj interdisciplinarna. »Težko je soditi, a če smo tudi mi kaj pripomogli k temu, smo zelo veseli,« se ozirata na prehojeno. Takšno priznanje stroke marsikdo dobi ob koncu kariere, pravita, onadva pa, kot se vidita, sta šele na začetku. To sporočilo stanovske organizacije razumeta tudi kot odprtje novim generacijam, svežim idejam in novim pristopom.
Med bralci Outsiderja prevladujejo arhitekti, oblikovalci in drugi kulturni profili, skratka, ozaveščena javnost. Kako pa, še pomembneje, doseči preostale, ki prav tako sooblikujejo prostor kot naročniki individualnih hiš, poslovnih in predvsem javnih stavb?
Nina Granda: Do publike dostopamo z zavestnim uredniškim pristopom, ki arhitekture ne razume kot hermetičnega polja za posvečene, ampak nekaj, kar zadeva vse nas. Arhitektura gradi skupen prostor, pa naj bo javna ali zasebna, in to celo za več stoletij. Zato je pomembno, da se diskurz o arhitekturi ne dogaja le v stroki. Zanima nas grajeni in tudi miselni prostor, zato sodelujemo s pisci različnih strok in prepričanj, ki nas pritegnejo s talentom, znanjem in svežim pogledom.
Matevž Granda: Že na začetku sva najprej poskrbela za distribucijsko mrežo. Da se revijo da kupiti na bencinskih črpalkah, v supermarketih, trafikah, knjigarnah. Prav na teh točkah pride v stik z ljudmi in kar nekaj nam jih je pisalo, da niso vedeli, da jih zanima arhitektura, dokler niso začeli brati naše revije. To je za nas potrditev, da delamo prav. Da se o arhitekturi in prostoru ne razpravlja le znotraj stroke.
Ni tako, da arhitekt vendarle lahko naredi več, če aktivno soustvarja prostor? Koliko se lotevate arhitekturnih projektov in katerih, če se jih?
N. G.: Arhitekt v aktualnem času in prostoru ni nujno samo tisti, ki gradi zidove, včasih je najbolj smotrno arhitekturno stališče, da opozori na to, kar v prostoru že obstaja, pa je prezrto. Tako smo se lotili tudi oživitve Plečnikovega kioska na ljubljanski Vegovi, ki je tam neopazen stal desetletje. Samo odprli smo ga, ga napolnili s publikacijami in prostor okrog njega začeli uporabljati kot trg. Ko smo denimo pred mesecem imeli razpravo o komunikaciji v znanosti, na kateri so sodelovali znanstveniki Andreja Gomboc, Sašo Dolenc, Maja Ratej in Gašper Tkačik, je trg ob trafiki tisti večer postal žarišče za komuniciranje znanosti Slovenije. Prostor včasih namesto grajene arhitekturne intervencije potrebuje le zanimiv program, pa zaživi. Danes, ko je po optimističnih napovedih petina stavb, najbrž pa še veliko več, praznih, je pomembno, kako že s samo mislijo in razumevanjem prostora ustvariti ambiente, ki izboljšujejo bivanje, in to me zanima. Ni mi všeč arogantno stališče arhitekture, da je kar naprej treba zidati novo. Vire moramo čuvati za naše zanamce.
M. G.: Med epidemijo sva se preselila v Vodnjan v hrvaško Istro. Tam sva leta 2018 začela prenovo stare hiše. Z malo finančnimi sredstvi in veliko lastnega angažmaja sva ustvarila zanimivo prenovo. Arhitekturo sva gradila z odvzemanjem odvečnega. Ta projekt nama je pripeljal kar nekaj naročil, predvsem prenov starih hiš, večinoma v Istri pa tudi (drugod) po Sloveniji. Pri takšnih prenovah je računalnik zgolj pomožno orodje, bistveno je branje zgodovine objekta, odkrivanje slojev preteklosti, kar se pa dogaja na lokaciji sami. To je drugačna arhitektura, bližja renesančnim delavnicam kot sodobni arhitekturi.
Kaj opažate pri teh projektih prenove? Izumiranje obrtnikov, ki bi znali narediti ustrezno izvedbo?
To je kar velik problem. Problem pa je tudi odnos do dediščine. Še vedno je veliko ljudi, ki bi najraje staro porušili in zgradili vse na novo. Prenovo razumejo kot kompromis. A v primerih, ko historično substanco razpoznajo kot kakovost, lahko nastanejo zanimivi projekti. Iti v prenovo zgolj kot izhod v sili običajno povzroči nepopravljivo škodo dediščini, saj se prekrivajo historične plasti, da bi bilo videti, kot da je vse novo. Takšnih neprimernih obnov je žal veliko. Znanja, obrti izginjajo, v ospredju so generični načini gradnje, poenostavitve in uporaba materialov, ki niso primerni. V resnici pa je vse skupaj zelo preprosto: če vemo, s kakšnimi materiali so nekoč gradili, in če te materiale na ustrezen način uporabimo pri prenovi, ni mogoče dosti zgrešiti.
N. G.: Kot ste rekli, izumiranje obrtniških znanj je tudi po najinih izkušnjah velik problem. Tako fakultete za arhitekturo kot mi mediji bi morali še bolj opozarjati, da ljudi, ki bodo razumeli prostor in materiale in bodo znali z njimi delati, potrebujemo morda še bolj kot nove arhitekte.
Na mnoge širše probleme opozarjate v kolumnah in seveda v reviji. Živeli ste na Dunaju in na Hrvaškem, kaj ste od blizu spoznali o tamkajšnjem prostoru?
M. G.: Dunaj je primer pozitivne prakse, po kateri se kaže zgledovati, na Hrvaškem je situacija podobna kot pri nas, v kakšnih stvareh slabša, v kakšnih tudi boljša. Denimo, olimpijski bazen v Pulju je bil zgrajen v mnogo krajšem času, za sedem milijonov evrov. Pri nas pa se ga gradi že dvajset let in za najmanj petkrat višjo ceno, čeprav imajo materiali približno enako ceno, morda je malo cenejša delovna sila, ni pa tolikšne razlike.
Kar opažam v primerjavi predvsem z Dunajem je, da pri nas sicer zadnje čase govorimo o vizijah in dolgoročnem načrtovanju, a odločitev, kaj je nujno, ne sprejemamo s skupnim družbenim konsenzom. Če se tisti, ki so trenutno na oblasti, odločijo nekaj, in potem tisti, ki pridejo za njimi, vse zanikajo, je težko dolgoročno načrtovati prostor.
Zato veliki nacionalni projekti stojijo.
Ja, tukaj nastajajo zastoji. Veliko arhitektov, ki imajo izkušnje z občinami, bi najbrž lahko potrdilo, da se projekti po volitvah pogosto ustavijo ali padejo v vodo, tik pred naslednjimi volitvami pa morda kdo spet kaj potegne iz predala. In tako se nekateri projekti prelagajo več desetletij.
V reviji objavljamo med drugim tudi projekte iz tujine. Opažam, da je v zahodnih in skandinavskih državah normalno, da se tudi velike projekte lahko zgradi v treh do štirih letih. Pri nas pa gradimo stavbe, kjer je minilo več desetletij med načrtovanjem in gradnjo. Torej gradimo zastarelo arhitekturo, ki je nastala v drugem kontekstu, z drugačnim pogledom na družbo, okolje, energijo. Četudi je neka stavba nova, ni nujno, da je aktualna. Ta časovna distanca je zelo problematična, a je posledica naše družbene realnosti – da se ne pogovarjamo.
N. G.: NUK II še vedno ni zgrajen. Bežigrajski stadion ni dočakal niti vzdrževalnih del. V Kolizeju je bila predvidena koncertna dvorana, a je zdaj ni. Namesto umetniških akademij imamo le parcialne rešitve. Tudi pri Drami gre za zelo drag prizidek, ki pa vendarle ni celostna rešitev, ampak še en prizidek.
M. G.: A upam, da bo vsaj ta zgrajen. Porabljenega je bilo že veliko denarja. Treba se je zavedati, da je v natečaje za velike javne projekte vloženega veliko napora tudi avtorjev, ki ne dobijo nobene nagrade in ne prejmejo nobene odškodnine. Natečajev se udeleži tudi trideset arhitekturnih skupin in vsaka porabi vsaj tri tedne za razvoj idejne zasnove. Angažiranih je veliko ljudi, in če potem projekt ni izveden, je to zelo neodgovorno od tistih, ki na ta način trošijo javni denar.
Da frustracij avtorjev niti ne omenjamo.
Absolutno, a takšen škodljiv način odločanja pomeni predvsem veliko škodo celotni družbi: v prostoru ni novih programov in vsebin, ki jih ljudje potrebujejo, zanimive lokacije pa leta ostajajo mrtve in obremenjene z nerealiziranimi projekti.
N. G.: Še en velik problem je promet tako na nivoju mesta in države.
Ki ga povečuje predvsem razpršena gradnja.
M. G.: V naši državi se zelo malo pozornosti namenja potniškemu železniškemu prometu, o tramvaju se sploh ne govori. Na primer v Gradcu, ki je po velikosti in številu prebivalstva primerljivo mesto z Ljubljano, imajo osem tramvajskih linij in gradijo novo podzemno železnico s tremi linijami. Misel, da bi v Ljubljani imeli podzemno železnico, se zdi nekaj popolnoma neverjetnega. Še tramvaja nismo sposobni umestiti.
Tudi redne rečne linije še nimamo.
Ja, pa je reka že tam.
Kaj pa novi evropski Bauhaus? Nagrade so slovenski ustvarjalci že prejeli za hišo Zero waste v Žalcu in za projekt vas kot hiša Topolò/Topolove v Beneški Sloveniji. Kako pa izrabljamo priložnosti, za katere je evropska komisija lani in letos predvidela okoli 85 milijonov evrov?
Upam, da novi evropski Bauhaus ne bo še eden od birokratskih načinov deljenja finančnih sredstev, o katerem se veliko govori, ni pa pravega dolgoročnega učinka. Neredko se namreč zgodi, da na podlagi razpisov nastajajo projekti, ki le odgovorijo na vprašanja tako, kot želijo slišati razpisovalci, z enim samim namenom – da se pridobijo finančna sredstva. Nekateri projekti so bolj uspešni, drugi manj, veliko pa jih po prenehanju financiranja preneha obstajati. To se mi zdi problematično. Menim, da to ni trajnostno. Sicer pa sta oba omenjena projekta Hiša brez odpadkov in postaja Topolò po mojem mnenju zelo kakovostna primera dobre prakse.
N. G.: Arhitektura je bila vedno močno orodje politike in še vedno je. Lahko se uporablja za gradnjo palač, ki izkazujejo moč neke opcije, pa tudi za pritiske in interesna prizadevanja določenih skupin, kar je morda za javno dobro še bolj nevarno. Tukaj mora biti pozicija sodobne arhitekture, da se odločim, da ne zgradim nič, utemeljena s tehtnim razmislekom in rešitvijo. Če se samo razpravlja, se lahko zgodi politizacija, kar pa je zloraba arhitekture. Sistem subvencij, ki neko skupino spodbudi, drugih pa ne, je vedno odvisen od subjektivne agende odločevalcev.
Kje se še kažejo poti trajnostnega razvoja Slovenije, ki ga predvideva tudi ta projekt?
Gre za preproste rešitve. Da denimo pogledamo, kaj že imamo, in to smiselno na novo uporabimo. Kot sem že rekla, zelo veliko hiš, zlasti na podeželju, je praznih, niso funkcionalne in potrebujejo prenovo – od energetske do funkcionalne. Lahko bi jih razumeli kot prostor, ki ga drugače uporabimo. Manj betoniranja, več ozelenitev. O tem se še ne govori veliko, kot bi se lahko, čeprav je zelo v skladu s trajnostnimi načeli razvoja, ki ga predvideva novi Bauhaus.
Kako realne se vam zdijo sistemske prenove glede na oklepanje Slovencev na nepremičnine? Kaj vse manjka za njihovo uresničitev?
M. G.: Po statističnih podatkih je več kot 160.000 stanovanj v Sloveniji praznih. Veliko je ljudi, ki živijo sami v prevelikih hišah. Nanje so navezani. To področje je zato težko sistemsko rešiti. Ljudje se običajno sprememb bojijo. Nihče ne želi biti poskusni zajček. Marsikdo vztraja v preveliki in predragi nepremičnini samo zato, ker ni druge možnosti, ki bi ji zaupal. Da bi denimo hišo prepisal na državo, ta pa bi mu zagotovila dosmrtno dolgotrajno oskrbo, je zelo redkim sprejemljivo. Zaupanje v državo je majhno, zato je zelo težko aktivirati prazna stanovanja in sistemske prenove.
V Avstriji so zgradili veliko domov za starejše. Pogosto so iz lesa in so tudi zgledni primeri kakovostne sodobne arhitekture. Tam živijo starejši v skupnostih. Delijo si dnevno sobo in kuhinjo, vsak pa ima svoj manjši apartma. Med sabo sodelujejo, imajo skupno gospodinjstvo in zdravstveno oskrbo. Tudi v Sloveniji se govori o vzpostavitvi manjših skupnosti, ki bi podobno delovale, a je birokracija pogosta ovira na poti uresničitve.
N. G.: Toda ključ do kakovostnega bivanja je v raznolikosti in srečevanju različnosti. Vprašanje je, ali je prav, da narediš krasen sodobni geto za starejše. Rešitev vidim bolj v tem, kar je že bilo, a smo na to pozabili. Starejše generacije so v teh prevelikih hišah, ki tedaj niso bile prevelike, bivale skupaj s srednjimi in mlajšimi generacijami, si med seboj pomagale, starejši so marsikaj tudi naučili otroke, potem pa je zaradi spremenjenega načina dela to izgubilo smisel. Toda v časih, ko je mogoče delati na daljavo, ko znova bolj cenimo naravo, možnost lastnega vrta in bližino gozda, bi bila vsaj za en del prebivalstva gotovo rešitev posodobljen tradicionalni princip bivanja. Stik z zemljo. Zanimivi so razmisleki kolektiva Robida v projektu Topolò/Topolove. Ko že govorimo o novem evropskem Bauhausu, se mi zdi ključno oživljanje zapuščenih krajev, kjer je tak način bivanja nekoč že deloval, stavbe stojijo, narejene so bile z lokalnimi viri in znanji.
Kot revija Outsider tudi sami razpisujete natečaje. Kdaj se odločite zanje?
M. G.: To se nam zdi način dvosmerne komunikacije s publiko. Največji odziv je dosegel natečaj za gradnjo hiše iz zemlje, prejeli smo kar 469 elaboratov z vsega sveta in s tem dobili zelo zanimiv vpogled v to, kako gradnjo z zemljo dojemajo drugod. Za tovrstno gradnjo vlada veliko zanimanje, v nekaterih delih sveta iz zemlje gradijo zelo pogosto: na Japonskem, Kitajskem, v Srednji Ameriki, Mehiki, Afriki ... Drugod je to pozabljen material, ki pa se vrača v sodobno arhitekturo.
Kdaj naj bi stala vaša hiša iz zemlje? Zemlja se zdi precej aktualno gradivo. Kot se omenili v eni od kolumen, so lesene (OSB) plošče, ki se nam zdijo tako samoumevne v naših krajih, v sosednji Avstriji pred letom dni pošle, njihove cene pa so se podvojile in potrojile. Tako kot slovenske hlode so jih začeli odkupovati Kitajci.
Minuli teden smo imeli delavnico gradnje iz zemlje, že četrto letos. Na prvi smo začeli testirati material za gradnjo, v Zavodu za gradbeništvo Slovenije so nam naredili teste tlačne trdnosti, na podlagi katerih smo material izboljšali. Projekt, ki je zmagal na natečaju Hiša iz zemlje, predvideva štiri volumne. Nameravamo jih izvesti v štirih delavnicah. Kot pripravo na gradnjo smo v letošnjih delavnicah izdelali osnovni konstrukcijski element, to je vogal. Najprej smo ga naredili kot klop, nato do višine enega metra, na zadnji smo prišli do višine dveh metrov. Iz tega bomo naredili manjši paviljon. Veliko se učimo, tudi na lastnih napakah, preizkušamo lokalne in tudi standardizirane materiale. Za naše raziskovanje je pomembno primerjati čim več stvari, da vemo, kako sploh se lotiti gradnje z zemljo.
N. G.: Za gradnjo iz zemlje je v Evropi najbolj znan tehnolog Martin Rauch iz Vorarlberga, ki je, mimogrede, poročen s Slovenko, oblikovalko keramike Marto Rauch Debevec. Na naše povabilo je imel Martin Rauch že pred štirimi leti v Ljubljani predavanje, kjer smo se navdušili za gradnjo z zemljo in spoznali njene principe.
M. G.: Vse, kar arhitekti radi govorimo, se da uresničiti iz zemlje. Na večini lokacij lahko uporabljamo lokalno zemljo, lahko uporabimo tudi odpadno, denimo gradbiščno deponijo. Zemlja zahteva človeško delo in sodelovanje. S tem se ustvarja tudi skupnost in zemlja ne ustvarja odpadka. Ko objekt ni več v uporabi, se vrne v okolje in na njem lahko ponovno požene rastje. Če ima hiša iz zemlje, kot slikovito opiše Rauch, škornje in klobuk, da vlaga ne prehaja vanjo iz tal in da je ne spira dež, lahko zdrži zelo dolgo. V suhem podnebju, kakršno ima Sana v Jemnu, so mesta iz zemlje stara več stoletij, a prav toliko stare primere najdemo tudi v Nemčiji in Franciji.
V zadnjih letih za vse naravne materiale vlada zelo velik interes. Toda to ni vračanje nazaj k tradicionalnim rešitvam. V zadnjih desetletjih je gradnja tehnološko zelo napredovala. Danes znamo narediti hišo, ki ne porabi nič energije. A da to doseže, je sestavljena iz več plasti, ki pa niso vse enostavno razgradljive in trajnostne. Gradnja z naravnimi materiali zato ni korak nazaj, ampak naprej. Danes imamo lesene polizdelke, ki omogočajo marsikaj, imamo znanje o gradbeni mehaniki, učinkovite sisteme ogrevanja in rabe energije. In v ta tehnološki napredek se vračajo naravni materiali, kot je zemlja. To bo, menim, tudi prihodnja usmeritev arhitekture. Ne nazaj k tradiciji, ampak naprej s tradicijo. ●
Nina in Matevž Granda
Nina Granda, diplomirana arhitektka, ki je študirala tudi dramaturgijo, in magistra kulturnega menedžmenta (dunajske univerze za uporabne umetnosti) je z življenjskim sopotnikom, arhitektom Matevžem Grando, leta 2015 ustanovila revijo Outsider. Zanjo sta leta 2017 prejela Plečnikovo medaljo za prispevek k arhitekturni kulturi, pred dnevi še častno članstvo ZAPS.
Je odgovorna urednica Outsiderja, med letoma 2014 in 2016 je bila korespondentka za Slovenijo pri arhitekturni reviji A10, piše tudi za druge tuje arhitekturne medije in je avtorica številnih arhitekturnih razstav ter pobud. Od leta 2020 v okviru mednarodne povezave Naprej k zemlji raziskuje gradnjo z zemljo in rabo naravnih materialov. Lani je oživila Plečnikovo trafiko na Vegovi v Ljubljani, ki se je uvrstila med 25 izbranih del evropske nagrade za urbani javni prostor 2022.
Matevž Granda, ki je na ljubljanski fakulteti za arhitekturo diplomiral na temo prenove Cukrarne kot nove upravne stavbe MOL, se je po diplomi ukvarjal predvsem s prenovami kulturne dediščine, lastno arhitekturno prakso ima od leta 2010. Kot soavtor se je udeležil več natečajev, med drugim je prejel prvo nagrado za mladinski kulturni center Arrigoni v Izoli. Najprej kot pisec in novinar, pozneje kot urednik je pokrival predvsem področja sonaravne gradnje, rabe energije v stavbah in obnove. Organiziral in vodil je številne strokovne dogodke, letos je ustanovil Center za gradnjo z zemljo.
