Kako sobivanje z nami dojemajo zveri

Eni zatrjujejo, da so ogrožene domače živali, ker jih plenijo velike zveri, drugi, da so spričo napovedanih posegov za zmanjšanje njihove populacije ogrožene ravno te divje živali. Prve skrbita imetje in varno življenje na podeželju, druge obstoj živalskih vrst in vrstna pestrost.

Objavljeno
06. julij 2019 06.00
Posodobljeno
06. julij 2019 06.00
Z vidika živalske logike smo mi tisti, ki vdiramo v svet divjih živali in jim povsod v gozdu, ne le na mrhoviščih, pošiljamo zavajajoča sporočila o miroljubnem sobivanju. Ko pa nas v dobri veri začnejo obiskovati, vidimo v njih le še nepovabljene in zahrbtne sovražnike, ki bodo požrli ne le naše domače živali, ampak tudi babico in rdečo kapico. FOTO: Reuters
Iztok Geister
Iztok Geister
V skladu z evropskimi napotili smo tako ali drugače zavarovali prebivališča divjih živali, vendar te, kot da ne znajo brati, širijo svojo navzočnost tako prek pravkar kot tudi že davno dogovorjenih meja. Eni pravijo, da bi lastniki morali poskrbeti za varnost svojih živali, jih ograditi. Drugi pravijo, da mora država poskrbeti za obstoj zavarovanih živalskih vrst in jih obdržati v naravnih rezervatih. So pa še tretji, ki dobronamerno govorijo o sobivanju zveri in človeka. A ob vsakem mirovnem sporazumevanju so na mizi takšni in drugačni pogoji, segajoči v zgodovinsko ozadje konflikta.

Nedavno tega so bili pašniki ograjeni predvsem zato, da se pasoče se domače živali ne bi porazgubile. Zadoščala je ograja iz lesenih kolov in lat. Zdaj jih zamejujejo t. i. električni pastirji ali celo visoke žičnate ograje, da bi bile pasoče se živaIi kolikor toliko varne tudi pred zvermi. Električni tok nizke napetosti ne odvrača le domačih živali, temveč preprečuje tudi plenilcem, da bi prestopili pregrado, čeprav opozorilnim sunkom navkljub znajo in zmorejo takšno oviro včasih premagati, tako da jo preskočijo ali se splazijo pod njo. Ko bo, verjetno prav kmalu, v ta namen na voljo primerna elektronska varnostna aplikacija, bodo domače živali na pašnikih nemara popolnoma varne, vsaj dokler pregovorno iznajdljivi volk ne bo osmešil odrešenjske tehnologije.

Odgovornost je izključno naša, zato jim namesto krogel začnimo pošiljati drugačna ekosistemsko sprejemljiva in dolgoročno vzdržna sporočila, ki ne bodo temeljila na prevzetnosti polnem antropocentričnem občutku urejenosti sveta po naši zamisli.


Dolgoročno pa naj bi rejo domačih živali, predvsem prekomerno rejo goveda, zaradi okoljskih razlogov – prebavnih izpustov toplogrednih plinov v ozračje – nemara celo opustili, meso pa naj bi v prihodnje prirejali iz matičnih celic.


Pastirski pes


V visokogorju zahteva ograjevanje pašnikov in navzočnost pastirja predvsem poletna paša goveda in konj, medtem ko se drobnica že stoletja pase neograjeno, bolj ali manj prepuščena lastni iznajdljivosti, seveda pa ostane napajališče v vsakem primeru zanesljiva povezovalna točka s pastirskim stanom. Spet drugačna pravila veljajo za zimsko transhumanco, ko nenehno selečo se čredo drobnice v zimzelenih nižinah spremljata pastir in pastirski pes (pri nas smo se z njo srečevali še v nekdanji državi, ko so hercegovski pastirji pozimi prignali ovce vse do Vipavske doline). Vloga pastirskega psa različnih pasem je izjemno pomembna, njegova naloga je tako zganjalska kot čuvajska.

Najnovejši predlog nevladne organizacije, da bi s prostovoljci branili pasoče se črede domačih živali, se zdi lastnikom živali neresen, hlapec velja za preživeto socialno kategorijo, poklicnega pastirja pa zavračajo predvsem zaradi stroškov. Kljub temu da država ponuja subvencioniranje žičnatih ograj in pastirskih psov, se rejci goveda in drobnice v obrambi pred zvermi vedejo obotavljivo, izgovarjajoč se z vrsto pomislekov praktične narave. Prevladuje prepričanje, da je najboljša, če ne edina rešitev sedanjih težav odstrel zveri (medveda, volka in šakala), tako konkretnega kot potencialnega plenilca, vse do občutnega zmanjšanja populacije.

Vzrok za nastalo konfliktno sobivanje zveri in ljudi vidi večina v enormno povečanih populacijah velikih zveri, s čimer naj bi bilo pojasnjeno približevanje teh živali človeškim naseljem in bolj ali manj priložnostno plenjenje pasočih se domačih živali. Razlogi za povečanje populacij zveri naj bi bili, če pristajamo na količinsko logiko, vsaj trije: premajhen letni odstrel (t. i. odvzem zavarovanih vrst iz narave), prevelik odstrel srnjadi (naravni plen volka in šakala) in preveliko število mrhovišč (vabljivih predvsem za medveda, ki naj bi ga tako lokalizirali). Letni odstrel zavarovanih plenilcev in njihovega naravnega plena kakor tudi skrb za mrhovišča sodi v t. i. upravljanje z divjadjo. Letne kvote za odstrel zavarovanih velikih zveri (medveda in volka) določa država, za lovno divjad (šakala) pa lovska organizacija. Vse do nedavne ukinitve mrhovišč (zahteva EU) so zanje skrbele lovske družine.


Človeku se v gozdu ni mogoče izogniti


Najbrž vidijo zveri vso to zgodbo dokaj drugače. Kako, lahko samo domnevamo. Ljudje si pri tem pomagamo z znanstveno presojo, ki velja za objektivno, lahko pa se tudi poskušamo vživeti v divje živali, kar velja za subjektiven pristop. Nobena od teh dveh presoj pa ne more pričakovati izrecne potrditve od teh živali, zato sta obe enako relativni.

Na to, kako pomemben je pri zvereh odtis vonja, mi je v nedavnem pogovoru slikovito ponazoril prijatelj Brane Koren, pronicljiv poznavalec živalskega vedenja, ko je dejal, da je hruška, položena nekje na mrhovišču, lahko še odločilnejša za medvedov prihod v vas kot pa nastavljen kadaver.


Znanstvene ugotovitve temeljijo na proučevanju, predvsem kvantitativnih podatkih in preverjanjih s poskusi, intuitivne pa na opazovanju in osebnih izkušnjah. Divjim živalim očitamo navzočnost v kulturni krajini, pri tem pa pozabljamo, da se samo prilagajajo spremembam, ki jih v naravi povzroča človek. Bili bi presneto naivni, če bi mislili, da se zveri ne zavedajo naše povečane navzočnosti v gospodarskem gozdu. Povečanje pa je enormno: samo pomislimo, koliko vlak in gozdnih cest je zgrajenih v naših gozdovih, koliko njiv za vabo je preoranih in posejanih ob lovskih prežah sredi gozda, koliko vikendov, športnih igrišč in »piknih placov« s smetnjaki ob njih je na gozdnih obronkih, koliko pohodnikov, tekačev in gorskih kolesarjev obiskuje ne le gospodarski gozd, ampak tudi pragozdne preostanke, kako obsežne so motnje sanitarne sečnje, da o tudi sicer povsem nepotrebnem umetnem pogozdovanju samodejno obnavljajočega se gozda sploh ne govorimo. Infrastrukturna, gozdarska in rekreacijska navzočnost ljudi (t. i. socialna funkcija gozda) pušča človeško sled v gozdu, ki je v živalskih možganih bržkone neizbrisna. Puščanje sledi pa je sporočanje v jeziku, ki ga živali še kako dobro razumejo, saj je to njihov način sporazumevanja.

Najmanj, kar jim sporočamo, je to, da smo postali povsem sprejemljivi sestavni del gozda, da smo vanj poleg vidnih in slišnih sledi zanesli tudi svoj vonj, ki je zdaj navzoč že skoraj na vsakem živalskem koraku. Na to, kako pomemben je pri zvereh odtis vonja, mi je v nedavnem pogovoru slikovito ponazoril prijatelj Brane Koren, pronicljiv poznavalec živalskega vedenja, ko je dejal, da je hruška, položena nekje na mrhovišču, lahko še odločilnejša za medvedov prihod v vas kot pa nastavljen kadaver. Človeku se v gozdu skorajda ni več mogoče izogniti, napovedana posaditev dveh milijonov smrečic (kar za gozd sicer ni veliko) bo to markiranost še povečala. Ko pa zverem postanejo zaznave človeka domače, si ne pomišljajo približati se človeškim naseljem, še posebno ko na pašnikih odkrijejo vabljiv vir hrane.

Z vidika živalske logike smo mi tisti, ki vdiramo v svet divjih živali in jim povsod v gozdu, ne le na mrhoviščih, pošiljamo zavajajoča sporočila o miroljubnem sobivanju. Ko pa nas v dobri veri začnejo obiskovati, vidimo v njih le še nepovabljene in zahrbtne sovražnike, ki bodo požrli ne le naše domače živali, ampak tudi babico in rdečo kapico. Skratka, tako kot mi zatrjujemo, da divje živali vdirajo v kulturno krajino, so lahko tudi živali prepričane, da mi vdiramo v njihov življenjski prostor, in kakor mi zatrjujemo, da je zveri preveč, so lahko tudi živali prepričane, da je ljudi preveč. V naravi velja zanesljivo populacijsko pravilo, da število plena določa število plenilcev. Ko v gozdu določeni vrsti začne primanjkovati naravnega plena, naj bi se tudi njena populacija začela zmanjševati, pa ni tako, dokler je v kulturni krajini na voljo rezervna rešitev.


Obojestranski korak nazaj


Nepopašen in nepokošen pašnik se v nekaj letih zaraste in v pol stoletja spremeni v gozd, kar je naraven postopek ohranjanja vegetacijskega ustroja v podnebnih razmerah zmernega pasu. Poljedelsko-živinorejska dejavnost človeka je tod že od vsega začetka v temeljnem nasprotju s tem naravnim procesom, saj so vsi pašniki, z izjemo visokogorskih trat in poplavnih travnikov, nastali s krčenjem gozda. Krčenje gozda ne samo da spreminja vegetacijski ustroj, gozdu tudi nenehno preprečuje vrnitev.

Splošnoveljavnega prepričanja, da je zaraščanje gozda s poljedelsko-živinorejskega vidika nekaj, česar nikakor ne bi smeli dovoljevati, ne spremeni niti okoljevarstveni argument, da več gozda pomeni manj ogljikovega dvokisa v ozračju. Več gozda pa ne pomeni le manjšega ogljičnega odtisa, ampak tudi sorazmerno manjšo onesnaženost gozda s človekom, kar je še posebno izrazito v fazi spontanega zaraščanja, kjer v goščavi najde varno pribežališče marsikatera gozdna žival. Ob tem pa ne kaže pozabiti tudi na nasprotni proces, ko zaradi naravnih ujm nastajajo v gozdu travnate jase, ki srnjadi in jelenjadi začasno omogočajo pašo, kar pa privablja tudi njih plenilce. Tako tudi naravne ujme pripomorejo k temu, da divjad in njihovi plenilci ostajajo v gozdu.

Divjim živalim očitamo navzočnost v kulturni krajini, pri tem pa pozabljamo, da se samo prilagajajo spremembam, ki jih v naravi povzroča človek. Bili bi presneto naivni, če bi mislili, da se zveri ne zavedajo naše povečane navzočnosti v gospodarskem gozdu.


Želim povedati, da vsemu kultiviranju navkljub, pa naj gre za starodavni krč zadaj za kmečko hišo, spremenjen v pašnik ali travnik in občasno preoran v njivo, ali za povsem nepotreben trebež živih mej v že kultivirani pokrajini, samobnovljivo dogajanje v naravi nikoli ne zamre, pa naj na to gledamo z veseljem ali z grenkobo v srcu. V luči takšne neukrotljivosti narave je prizadetost ob škodi, ki jo živinoreji povzročajo zveri, povsem razumljiva, vendar če upoštevamo ekosistemski kontekst dogajanja, je bilo takšen zaplet dogodkov mogoče pričakovati. Tako kot mora poljedelstvo vzeti v zakup škodljivce in bolezni kulturnih rastlin, mora tudi živinoreja vzeti v zakup plenjenje velikih zveri. Spoštovanje naravnih zakonitosti ostaja slejkoprej najdragocenejša modrost.

Kot vedno, ko gre za vprašanje, ali »mi ali oni«, se tudi ob sedanjem pašnem konfliktu ponuja preprosta rešitev, sprejemljiva za obe strani. To pa je obojestranski korak nazaj. Težava pa ni v tem, da živalim tega nikakor ne bi bi mogli dopovedati, temveč v tem, da si mi tega nikakor ne pustimo dopovedati. Odgovornost je namreč izključno naša, zato jim namesto krogel začnimo pošiljati drugačna ekosistemsko sprejemljiva in dolgoročno vzdržna sporočila, ki ne bodo temeljila na prevzetnosti polnem antropocentričnem občutku urejenosti sveta po naši zamisli.