Ko ima staro nov pomen

Ker se v Sloveniji naglo približujejo državnozborske volitve, je v zvezi z njimi treba omeniti dve imeni: Emmanuel Macron in James Comey. Prvi je ta teden imel pomenljiv govor v evropskem parlamentu, drugi je izdal knjigo in v pogovorih za medije postavil mejnike, mimo katerih neka država in njena demokracija ne smeta iti. V slovenskih javnomnenjskih anketah se je stabiliziralo nekaj političnih favoritov, vendar pri njih, z izjemo SMC, ki predvsem izpostavlja vladavino prava, skorajda ne najdemo podpornih interpretacij državniškega koncepta ali zagovora vrednot, ki sodijo zraven. Zdi se, da prav državniški koncepti pri kandidatih za oblast iz volitve v volitve plahnijo, enako bolj kot ne velja za evropske poslance. O čem se pravzaprav torej na prihajajočih volitvah sploh lahko pogovarjamo?

Elementi »državljanske« vojne

Recimo, da v tem trenutku ni toliko pomembno, kakšna je Macronova notranjepolitična agenda. Zelo verjetno simultano igra več iger, ena teh je bržkone tudi v njegovi ambiciji pripeljati Francijo nazaj na prizorišče najpomembnejših svetovnih igralcev. Toda ta teden je kot predsednik Francije, menda prvič, spregovoril pred evropskimi poslanci v evropskem parlamentu. Rdeča nit govora je bila, da v Evropi tako rekoč poteka državljanska vojna in da je Evropa polna političnih delitev. Na udaru se je znašla liberalna demokracija, ne kaka stranka, temveč civilizacijski model, ki je vzpostavil moderno Evropo in ves moderni zahodni svet. To evropsko liberalno demokracijo, torej, je rekel, je treba ubraniti, kajti ona je nekoč omogočila zaščito temeljnih človekovih pravic, pravic manjšin. Macron je direktno napadel vse tiste, ki so svoje države odpeljali iz EU, na pot pravljičnih pustolovščin, kot se je izrazil. Čeprav poimensko ni označil Viktorja Orbána, so zapisali v Guardianu, je bil ta v ozadju njegove ostre kritike politikov, ki so za grešne kozle vseh težav vzeli imigrante. Elementi nekakšne državljanske vojne v Evropi so v temle: v nacionalnih sebičnostih, negativnem nastrojenju, ki hoče prevladati nad tistim, kar nas v Evropi združuje. Pojavila se je fascinacija nad vsem, kar je aliberalno, je rekel, in ta trend kakor da narašča. V prihodnosti, je rekel, se je treba postaviti za to, kar je naš ideal. To je demokracija, ki varuje individualne pravice manjšin. Ta, ki smo jo imenovali liberalna demokracija. Rekel je: »Zavračam idejo, da je evropska demokracija obsojena na nebogljenost … Ne želim pripadati generaciji mesečnikov. Ne želim pripadati generaciji, ki je pozabila svojo preteklost.«



Seveda se postavi vprašanje, na kakšno preteklost se Macron sklicuje. Skorajda ne more biti dvoma, da je imel v mislih evropsko humanistično preteklost, nekaj, kar se je začelo vzpostavljati z razsvetljenstvom in se vrti okrog pojmov svoboda, enakost in bratstvo (solidarnost). S tem se je bržkone naslavljal tudi na sodobne odklone evropskih neofašizmov, mogoče celo neonacizmov. STA je ta teden prinesla agencijsko novico, kako so nemške oblasti v Berlinu sprožile preiskavo gledališča, »ki je ljudem, ki bi na predstavi nosili kljukasti križ, ponudilo brezplačne vstopnice«. V gledališču so se branili, češ da so delali zgolj test, da bi videli, kakšno je stanje duha med ljudmi, in rezultati, so zapisali, so bili zastrašujoči. Poskus nakazuje, da gre za enostavne in populistično uspešne zadeve, ki so precej učinkovitejše od zapletenih konceptov demokracije.

Resnice iz strelskega jarka

Macron kot neoliberalec bo težko konkuriral populizmu Orbánovega tipa, vsaj na Madžarskem, Poljskem ali Slovaškem je tako. Žal zadnjega pojma (bratstva oziroma solidarnosti) tudi ne razume v tako veliki meri kot populistični politiki, ki jih kritizira. Misli, da je mogoče Evropo okrog solidarnosti organizirati predvsem na finančnem podiju in s finančnimi mehanizmi, na primer s sistemom skupnega evropskega jamstva za hranilne vloge; ne toliko s temeljnim predlogom po socialni solidarnosti, ki je v EU rakava rana nedosledne vseevropske politike. Zgodovinar Furet je dobro popisal, kako je bilo bratstvo v letih 1914 in 1915 za fašiste priložnost za odkritje ljudstva. V strelskih jarkih prve svetovne vojne so se premešali kmetje in proletarci in tam fašisti v svojem propagandnem načrtu niso imeli težke naloge diskreditirali »parlamentarno leporečje« in »preveč učene argumente«. Mussolini je podobno kot Hitler, tako metodo pa je imel tudi Lenin, s preprostimi propagandnimi prijemi znal »preobraziti družbo posameznikov v enotno voljo, zvariti to raznoličnost v skupno čustvovanje«. To je danes ključ uspeha evropskih populistov, v tem je bilo tudi v dvajsetih letih prejšnjega stoletja odkritje ljudstva in znotraj tega je imelo bratstvo povsem prepoznaven pomen. Tu je bil prostor za nove »vladarje« in prostor drugačnosti so zasedli sovražniki ljudstva, kužni subjekti, tedaj na primer Judje, danes za Jude (Izraelce) Palestinci, pa begunci in muslimani. Sodobni Macronov problem je, da starodavno temo bratstva – in to so fašisti znali uporabiti (zlorabiti) – obravnava kot gasilec, ki ogenj gasi z bencinom. Toda njemu v prid gre vseeno namera prepoznati, določiti in obnoviti evropske temelje. Izkazal je vsaj smer govorice, kakršne v Sloveniji politiki ne govorijo: bržkone je sploh ne znajo, težko bi verjeli, da je ne bi hoteli, če bi jo zmogli razumeti.

Kot lahko vidimo, je problem Evrope sistemski, in prej ko bo to dojela, prej bo iz »strelskih jarkov« lahko izgnala populiste, ki poskušajo ponoviti Mussolinijev uspeh. Drugače povedano, tema evropske sistemske solidarnosti je bržkone edina tema, kot lahko konkurira tistim novim evropskim populizmom, ki se zgledujejo po metodah zgodovinskega fašizma.

Kaj ne sme biti vprašljivo

Pri tem konceptu pa gre seveda za majhen, preprost, vendar izjemno pomemben problem. Solidarnost namreč vedno trči ob vprašanje finančnih sredstev in ta terjajo določeno raven dodatne javne akumulacije denarja. Na ta problem je opozoril Jože Mencinger v svoji novi knjigi Udba in bela tehnika, problem pa je definiral za obdobje, ko sta razpadla Jugoslavija in socializem. V slovenski prostor je tedaj vstopil kapitalizem s svojo doktrino ponudbe in povpraševanja ter zahtevo po napredku in učinkovitosti. V današnji EU problemi razmerja med solidarnostjo in konkurenčnostjo niso nič drugačni.

Toda to, na kar je opozoril Macron in o čemer se slovenski politiki niti pred volitvami ne pogovarjajo, je predvsem v prepoznavi dvojega. Prvič, da se je treba postaviti za nov ali obnovljen sistemski okvir, ki bo po metodi vladavine prava ubranil skupno javno dobro pred skupkom moralističnih volj in politično usmerjenih čustvovanj. Vsa ta namreč pomenijo odhajanje iz demokracije v totalitarizme, potencialno v vojne. Drugič pa, da se je spet treba ozreti v vrednote, ki jih je že usvojila zahodna evropska civilizacija, a se zdi, da so nevarno padle pod preizkus, v katerega nas je po padcu berlinskega zidu in v seriji ekonomskih kriz pripeljala regresija zahodne demokracije.

Slovenija tega jezika ne govori in v tem je bržkone največji problem slovenske demokratične in nacionalne ponudbe. Tega jezika v veliki in absolutni večini ne slišimo niti iz pozicije niti iz opozicije, kot rečeno, tudi ne od političnih favoritov letošnjih parlamentarnih volitev. Čeprav pri nas tega ni, in da ne ostanemo le pri Macronu, spomnimo, kako je ta teden to delovalo v ZDA, v katerih se zdi, da je po predsedniku Trumpu demokratični postopek dosegel zgodovinsko dno. V seriji intervjujev za medije je po izdaji svoje nove knjige (A Higher Loyality) za časopis USA Today James Comey, odpuščeni direktor FBI, opredelil temeljne vrednote, za katere si prizadevajo Američani in jih predsednik Trump krši: resnica (resnicoljubnost), vladavina prava, svoboda izražanja, verska svoboda, pravičnost (fairness), spodobnost (dostojnost). »To je nekaj, kar mi smo kot nacija,« je povedal Comey.

Bržkone bo s tem sprožil vrsto polemik, pravzaprav jih že je, toda podobno kot Macron se je postavil v bran civilizacijskim pridobitvam tipa formalne demokracije, ki je še bila spojena z moralnimi pomeni. Danes je koncept svetovne formalne demokracije postavljen v obrambo in je na zelo resnem preizkusu.

V Sloveniji bi pričakovali, da bo nekdo to prepoznal in se v tem smislu vsebinsko naslovil na volivce, mogoče celo predlagal načrt za prihodnja nacionalna ravnanja. Pravzaprav bi pričakovali, da bodo to storili vsi, kajti Slovenija ima svojo demokratično zasnovo, ki ne sme biti vprašljiva.