Ko tla uničimo, je potrebnih več deset tisoč let, da se obnovijo

Redna profesorica ljubljanske biotehniške fakultete že leta preučuje tla. O njih govori ne le kot o živem bitju, ampak tudi kot o krhkem ljubljenčku, ki ga je treba (o)čuvati. Pravi, da je k reševanju onesnaženih območij, kot so Celje, Mežica in Idrija, treba pristopati preudarno. Ne kritizira, ampak opozarja z meritvami, dokazi in leti raziskav.

Objavljeno
26. oktober 2019 06.00
Posodobljeno
26. oktober 2019 06.00
Prof. dr. Helena Grčman: »Tretja razvojna os je predvidena po najboljših kmetijskih zemljiščih, čeprav smo imeli pet alternativnih tras, ki so imele desetkrat manj uničujoč vpliv na tla in so bile menda cenejše. Oglasili sta se tudi urbanistična in kmetijska stroka, ampak cesto so umestili tja, kamor je ne bi smeli. Težko rečem, da sem optimistična.« FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Prof. dr. Helena Grčman ima tla zelo rada. S širokim nasmehom nas je pričakala v prostorih centra za pedologijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani in za začetek pokazala, kako izmerijo težke kovine v tleh, kar med drugim počno v zadnjih letih tudi na območju celjskih vrtcev. V žlički zemlje, ki je videti zelo nedolžno, so se skrivale precej visoke vsebnosti težkih kovin. Grčmanova ni nagnjena k dramatiziranju, poudarja, da so tudi težke kovine v nekem deležu naravno prisotne v tleh. Kot še cel kup drugih snovi, brez katerih tla ne bi bila to, kar so.
 

Kaj so sploh tla?


Tla so obenem preprost in kompleksen sistem. So mešanica mineralnih snovi, ki so večinoma preperina kamnin, in humusa, ki se akumulira v tleh v obliki ostankov počasneje razgradljivih fragmentov organske snovi (odmrli organizmi, živalski in rastlinski izločki). Vmes so prazni prostori, kjer se zadržujeta zrak in voda. Prav zaradi vmesnih praznih prostorov so tla rodovitna, saj imajo organizmi na voljo zrak, vodo in hranilne snovi. V čajni žlički rodovitnih tal je lahko do milijarda mikroorganizmov, več kot 5000 različnih vrst. Ti so vključeni v kroženje hranil v kopenskih ekosistemih – so glavni akterji recikliranja snovi. Zelo pomembna je interakcija med talnimi delci in talno raztopino, iz katere rastline črpajo hranila. Površina talnih delcev ima naboj in tako privlači hranila in vodo. Ioni so na površino talnih delcev vezani izmenljivo, kar pomeni, da se talna raztopina po obilnem deževju lahko zopet obogati z rastlinskimi hranili, ki so bila varno shranjena v tleh.
Tla so velika shramba. Pri tem so najpomembnejši najmanjši delci, tako imenovani talni koloidi. Ta shramba je res velika, saj je skupna površina talnih delcev od nekaj deset do več kot 800 m² površine na gram tal. Za lažjo predstavo: od velike sobe do kar lepe parcele za družinsko hišo v vsakem gramu tal. Več tisoč let je potrebnih, da se talne sestavine povežejo in strukturirajo na tak način, da tla pridobijo rodovitnost, da začnejo funkcionirati. Niso pomembna le za pridelavo biomase za hrano, vlakna in energijo, ampak tudi za kroženje hranil, vode, regulacije toplogrednih plinov, so življenjski prostor številnim organizmom, pa tudi prostor za urbanizem, promet …
Prav iz te multifunkcionalnosti izhajajo konflikti, zato je še posebej pomembno, kako načrtujemo rabo prostora. Kajti ko enkrat uničimo tla, je potrebnih več deset tisoč let, da se obnovijo. Zelo malo je potrebno, da uničimo strukturo tal, poroznost, ki omogoča ravnotežje med zrakom in vodo v tleh. Zelo hitro lahko tla tudi prekomerno obremenimo s potencialno nevarnimi snovmi, sprožimo erozijske procese. Najbolj uničujoča in trajna pa je pozidava tal.
 

Omenili ste potencialno nevarne snovi v tleh. V zadnjih dveh letih ste se z zemljino v Celju ukvarjali predvsem v vrtcih, sicer pa celjsko zemljo spremljate že desetletja.


Prve raziskave v Celju so bile v letih 1989 in 1990. Takrat je moj predhodnik, prof. dr. Franc Lobnik, naredil prvi obsežen monitoring tal celotne celjske kotline in so se pokazale prve zakonitosti pojavljanja kovin v tleh glede na oddaljenost od izvora, kateri elementi so problematični in kako prehajajo v rastline. Kasneje so bile narejene še druge študije. Razumem očitke, da se veliko meri in malo ukrepa, ampak včasih brez meritev ne gre. Tudi pri konkretnih delih, kot so sanacije, je treba spremljati stanje, vedeti moraš, s kakšnim materialom imaš opravka, kako ga je treba odstraniti.
 

Rekli ste, da je težava, ker je v Celju zemljina »romala«.


Pri onesnaževanju imamo dve poti. Ena je prek zraka, to so tiste emisije, ki so se počasi usedle na tla. Tu velja zakonitost oddaljenosti od vira, smer vetrov je zelo jasna. Žal pa imamo na območju Celja tudi drugo problematiko, to so točkovni viri. Stara Cinkarna je pridobivala cink iz cinkove rude in talilniški ostanki, žlindra, so se potem uporabili po dolini za gradbena dela pri novih blokovskih naseljih, vrtcih, šolah, za različna gradbena nasutja. To je tisto presenečenje, na katero vedno naletimo.


V Celju opažate največ svinca, cinka in kadmija.


Od teh treh elementov je najmanj problematičen cink, čeprav so njegove koncentracije največje in največkrat presegajo kritično vrednost. Ampak cink je mikroelement tako za rastline kot tudi za ljudi, velikokrat ga moramo celo dodajati v prehranskih dopolnilih. Mnoge evropske države sploh nimajo več standarda za cink v tleh, kot recimo sosednja Avstrija. Veliko bolj problematična sta kadmij in svinec. Svinec vpliva na kognitivni razvoj in je predvsem v dobi odraščanja najbolj problematičen. Kadmij pa je najbolj mobilen in najlažje prehaja v kmetijske rastline in je že v majhnih koncentracijah toksičen, tudi kancerogen, povzroča tudi bolezni ledvic. Kadmij je za celjsko kotlino največji problem.

image
Sanacija vrtca na Hudinji v Celju. FOTO: Špela Kuralt/Delo


Ali se stanje izboljšuje ali slabša?


V Ljubljani smo imeli leta 2003 evropski projekt in smo temeljito premerili tla ter ugotovili, da se v središčnem delu in ob starih vpadnicah pojavljajo vsebnosti svinca prek opozorilne vrednosti, ponekod tudi do 300 miligramov na kilogram suhe snovi, kar je v primerjavi z Mežico, kjer beležimo 1000, tudi 2000 in več miligramov, še vedno malo. A naravno ozadje svinca je od 30 do 35 miligramov za slovenska tla, kar pomeni, da so se koncentracije svinca v Ljubljani povečale tudi do desetkrat.
Ko smo prešli na neosvinčen bencin in zgradili obvozne ceste okoli Ljubljane, je svinec v tleh ostal. Koncentracije se zmanjšujejo zelo zelo počasi, ker so elementi v tleh nerazgradljivi, so osnovni gradniki. Njihova koncentracija se zmanjšuje tako, da prah z elementi odpihne veter in imaš potem problem drugje ali da se zelo počasi premeščajo v nižje plasti tal. Problema ne moremo rešiti hitro. Tla so sistem, ki najprej sprejema onesnaženje, potem pa z vetrno erozijo postane vir onesnaženja.


Pa lahko to opazimo?


Dolgo ničesar. Koncentracije se povečujejo, pa niti ne zaznamo. V Mežici, Idriji je bilo 500 let rudarjenja. Zdaj, ko tam več ni primarnih virov kovin iz rude, nam ostanejo onesnažena tla, ki so vir onesnaženja. Zrak se zelo hitro premeša, nova voda priteče, tla se pa ne morejo očistiti, ker vežejo nase. Ima pa vezava tudi pozitivne učinke. V mežiški zelenjavi velikokrat ne zasledimo povečanih koncentracij svinca, ker je tako močno vezan na talne delce in zelo slabo prehaja v rastline. Če že prehaja, ostaja v koreninah, rastline imajo svoj sistem obrambe in je hrana relativno zdrava, sploh sadje, semena, fižol, grah, ki so zaščiteni v ovojnicah.
Največji problem je prašenje – gole površine, ko kmetje delajo na poljih, če se otroci neposredno igrajo s tlemi. Tudi makadam, ki se praši, je lahko problem. Magister Matej Ivartnik iz NIJZ, ki že desetletja spremlja stanje v Mežiški dolini, pravi, da je pogosto vzrok za svinec v krvi tamkajšnjih otrok makadam. Jalovino – kamnino, ki je imela premalo svinca, da bi bila zanimiva za taljenje in je ostala po kupih po dolini – so počasi uporabljali za makadam.


Kdaj pa so koncentracije previsoke?


Tu ni absolutnega odgovora, odvisno od rabe tal. Če na primer pridelujemo krmo ali hrano, je pomembno, ali je ta kovina res dosegljiva rastlinam, kar je odvisno od drugih lastnosti tal, na primer kakšen je pH, koliko je organske snovi. Raziskava je pokazala, da je Celjane rešilo, ker so na vrtovih pretiravali z gnojenjem z organskimi gnojili, hlevskim gnojem in komposti, zaradi česar je bila tudi vsebnost fosforja prekomerna, celo petkrat večja, kot je optimum. Ugotovili smo statistično povezavo, da več ko je bilo fosforja, slabši je bil prenos kadmija v rastline. Koliko je preveč, je zelo težko enoznačno povedati. Je pa prav, da postavimo normative, ki nam povedo, do katere vrednosti se nam ni treba ubadati s problemom, ker gre verjetno za naravno ozadje. To je pri nas mejna vrednost. Ko je presežena, je še vedno varno, vendar je prav, da strokovnjaki začnemo iskati vire. Če se izkaže, da obstaja vir onesnaženja, ga je treba ustaviti ali odstraniti, ne da se čaka do kritične vrednosti. Opozorilna vrednost je tista, ki potrebuje ukrepanje, za katero pa pri nas žal nimamo specifičnih vrednosti za specifične rabe. V uredbi piše le, da je pri določenih rabah možen negativen vpliv težkih kovin.


image
Prof. dr. Helena Grčman: »Zelo malo je potrebno, da uničimo strukturo tal, poroznost, ki omogoča ravnotežje med zrakom in vodo v tleh. Zelo hitro lahko tla tudi prekomerno obremenimo s potencialno nevarnimi snovmi, sprožimo erozijske procese. Najbolj uničujoča in trajna pa je pozidava tal.« FOTO: Jože Suhadolnik/Delo


Kaj to pomeni za ukrepanje?


Da je treba stanje raziskati. Pri kmetijski rabi je prehod kovin odvisen od talnih lastnosti, vrste rastlin, od kovine. Pri svincu, kjer je opozorilna vrednost v tleh 100 miligramov na kilogram suhe snovi, sploh ne bo problem, pri kadmiju bo pa že opozorilna vrednost lahko problem, ker je zelo mobilen in zelo topen. Odvisno je tudi od rabe tal. Prav je, da se za otroška igrišča postavijo bolj stroge meje. Primerjava naše zakonodaje z avstrijskimi standardi nas usmerja, da je treba za ta igrišča slediti opozorilnim vrednostim. A tudi v primeru preseganja opozorilnih vrednosti ni vedno prvi ukrep zamenjava zemlje, ker tako veliko zemlje enostavno nimamo.


Kaj torej narediti?


Če je samo malo presežena opozorilna vrednost, lahko veliko naredimo, če površino prekrijemo z drugim naravnim ali umetnim materialom, skrbimo za travno rušo, imamo urejene poti po igrišču, površine pod igrali, da se ne dviguje prah, ko otroci podrsajo z nogami po tleh, da v senci dreves, kjer trava nikoli ne bo zrasla, uredimo podeste za igro, ki so fenomenalni za igro otrok. Tako strategijo smo svetovali v Ljubljani, kjer so vrednosti svinca in nekaterih drugih kovin presegale opozorilne vrednosti.
Ko pa vsebnost kovin močno preseže opozorilno vrednost in se približuje kritičnim vrednostim, je treba iskati rešitve z izkopom. Ta je primeren samo za najbolj občutljive rabe, se pravi za otroška igrišča, za obhišne vrtove, kjer gojimo zelenjavo. Vseh hektarov pa na ta način ne moreš počistiti, zamenjati.


Torej prej preventiva?


Ja.

image
Pred postavitvijo Magne. FOTO: Tadej Regent/Delo


Kako dobra so tla v Sloveniji?


To je bil problem prvega poročanja Evropski uniji. Pozvali so nas, naj navedemo podatke o onesnaženosti tal. Imeli smo veliko študij v Idriji, Celju, Ljubljani, Mežici. Podatke smo predstavili in ugotovili, da smo najbolj onesnažena država, kar seveda ni res. Z vidika onesnaženosti je Slovenija na ostalih delih relativno čista, kar kaže sistematični monitoring tal v Sloveniji. Imamo pa geološko zanimivost, da so naravne vsebnosti v tleh za mnogo kovin večje, kot je povprečje v Evropi. Obsežna evropska geološka študija je pokazala, da ima severna Evropa manjše povprečne vsebnosti elementov v tleh kot južna Evropa zaradi kamninske osnove. Tla na apnencu, ki v Sloveniji prevladuje, nastajajo kot produkt netopnega ostanka, so koncentrat snovi, ki je ostala, ko se je apnenec raztopil, zato so tu večje vsebnosti prisotnih elementov.
Ne gre za toksičnost, nam pa lahko kakšen element ponagaja. Tak je kadmij. Tako je inšpekcija beležila povečane koncentracije kadmija v česnu, ki so ga pridelovali kmetje na neonesnaženih tleh, daleč stran od industrije. Deloma je bilo to posledica zakonodaje; česen je namreč razporejen v skupino z najbolj strogimi vrednostmi, čeprav ga ne pojemo veliko. V pšenici so na primer dovoljene štirikrat višje vrednosti, v školjkah dvajsetkrat tolikšne, v prehranskih dopolnilih iz alg pa celo 60-kratne. Pridelek česna so takrat uničili, bila je velika gospodarska škoda in iskali so se vzroki za prisotnost kadmija. Kljub temu da je bila koncentracija kadmija v tleh pod najnižjo, mejno vrednostjo, ga je bilo v česnu več, kot je dovoljeno za to živilo. Mislim, da je treba temeljito razmisliti, ali je česen upravičeno uvrščen v skupino z najstrožjimi vrednostmi. Ker če Slovenija ni sposobna na deviških tleh pridelati česna, ali je tisti, ki ga uvozimo iz Kitajske res boljši? S takim predpisom si lahko naredimo več škode.


Če so koncentracije težkih kovin naravno v tleh visoke, ali so taka tla varna?


Večinoma ja, ni pa enoznačnega odgovora. Večina elementov, ki so vezani v mineralih, je manj topnih in manj dosegljivih. Vendar prav ta primer s kadmijem, ki je med elementi bolj mobilen in bolj topen, kaže, da so tudi naravne koncentracije v tleh lahko problematične.


Omenili ste tudi visoke koncentracije niklja.


To je specifika naše prelepe Primorske. Fliš je kamnina, ki je naravno obogatena z nikljem. Situacija je paradoksna. Imamo zakonodajo za tla, zakonodaje za živila pa nimamo. Če bi mejo za nikelj, pri kateri lahko tla uporabljaš za kmetijsko rabo, postavili na opozorilno vrednost, bi morali prepovedati kmetijsko rabo od Brkinov do Goriških brd. To jasno pove, da je treba poiskati neko razumno mejo. Zato smo naredili manjšo raziskavo, v kateri smo sledili koncentracijam niklja v zelenjavi ter jih primerjali s povprečno evropsko zelenjavo in zelenjavo iz Celja. Ugotovili smo, da je v primorski zelenjavi štirikrat več niklja kot v celjski. Po študijah evropske agencije za varno hrano pa tudi ta primorska zelenjava nima koncentracij niklja, kot jih ima povprečna evropska zelenjava.
Če torej jemo primorsko zelenjavo, ne vnašamo več niklja, kot če bi uživali povprečno evropsko zelenjavo. To jasno pove, da je treba standard za tla postaviti smiselno, da ne bo omejil kmetijske rabe. Še posebej če se zavedamo, da vnos z zelenjavo predstavlja samo deset odstotkov dnevnega vnosa, kar je primerljivo z vnosom z raznimi zapakiranimi brezalkoholnimi pijačami, ki jih lahko brez škode opustimo, in da je nerjaveča posoda, v kateri kuhamo, tudi iz tega elementa.


V nekaterih primerih je zemljo vendarle treba zamenjati. Kam dati onesnaženo?


Sistematičnih rešitev in strategije še nimamo. V primeru prvega ljubljanskega vrtca se je zemlja prek podjetja Kemis izvozila v Avstrijo, kjer imajo sistem za varno odlaganje v opuščenih rudnikih. Tako ne moremo rešiti vseh problemov, niti ni najbolj ekološko. Treba bo poiskati sistemske rešitve v Sloveniji. Manj primerno je, da se to naprti na pleča trenutnemu izvajalcu gradbenih del, ki mora poiskati cenovno najbolj ugoden način, da se reši te zemljine, in ker mora hkrati konkurirati na razpisu z najnižjo ceno, je to lahko težava. Mislim, da bi bilo bolj prav, da bi ta bremena prevzela država in bi na širšem onesnaženem območju vzpostavila primeren prostor, kjer se lahko zemljina bodisi varno odloži, ker če je zatravljena, prekrita, ne povzroča nevarnosti, bodisi da se tla očisti do te mere, da je možna druga varna uporaba. Obstajajo namreč tudi metode čiščenja in stabilizacije onesnaženih tal.
V Celju so že preizkusili metodologijo družbe Stonex, moj kolega, prof. dr. Domen Leštan, je razvil metodo pranja tal z ligandi. Zavedam se, da je tak prostor težko najti. Ampak res nevarno je, da se zemljine nekontrolirano in brez evidenc odlagajo na različnih mestih, saj so možne tudi napake in kmalu nastane kaos. Tak primer je bil tudi vgradnja onesnažene celjske zemljine v velenjski nasip. Verjetnost, da bi te kovine kakorkoli zdaj škodile, je zelo majhna. Vendar ne vemo, kje točno ta zemlja je, z novimi gradbenimi deli se lahko ta material znajde drugje. Če nekaj odložimo in če smo prepričani, da je to varno, mora biti to tudi evidentirano.

image
Sečnja dela Rogošškega gozda za nadomestna kmetijska zemljiššča, ki jih je vzela postavitev Magne. FOTO: Tadej Regent/Delo


Kje pa dobiti neoporečno zemljo?


Poleg tega, kam dati onesnaženo, je to problem številka ena. Vsekakor so neonesnažena naravna tla boljša kot umetno pripravljene zemljine. Tam gre za mešanice, v katerih lahko s posamezno šaržo dodamo tudi neprimeren material, noter lahko zaide tudi kakšna kovina. Tak primer je bilo otroško igrišče v Ljubljani, kjer so bile koncentracije živega srebra večje od kritičnih, večje kot v Idriji. Ugotovili smo, da je bilo to na delu igrišča, ki so ga razširili za malčke in so na brežino nanesli umetno pripravljeno kupljeno zemljino. Poleg tega zakonodaja ne obravnava vseh snovi, ki jih zato ne merimo. Na primer mikroplastika je zagotovo prisotna v kompostih, ki jih pripravljajo iz ločeno zbranih organskih odpadkov. Zato menim, da so naravna tla boljša opcija. Poleg vsebnosti kovin morajo biti ustrezne fizikalne lastnosti, predvsem tekstura. Otroci tekajo, se igrajo, zbijejo tla, poteptajo travno rušo, ta počasi začne erodirati in pokaže se gola površina. Če so tla dobro prepustna, hitro odcedijo vodo, če pa so glinasta, težka, bo voda zastajala, delalo se bo blato, travna ruša ne bo uspevala. Boljša je lažja tekstura, ki vsebuje več peščenih delcev. Ob vsej heterogenosti tal, ki jo beležimo v Sloveniji, ne moremo reči, da če smo na nekem mestu izkopali taka tla, ki jih iščemo, da bodo 500 metrov stran tudi dobra tla. Vse je treba preveriti in tla morajo biti na voljo. Ne moreš vzeti nekomu zemlje z vrta. Ko se delajo večja gradbena dela, moramo misliti na to.


Imate kakšen primer?


Magna. Tam je bil izkop rodovitnih, neonesnaženih tal zelo velik. V državi bi bilo treba urediti evidence, register tal, tudi evidence očiščenih tal.


Se pravi, da ko se nekaj gradi, da bi izkopani material nekam shranili za prihodnjo rabo?


Ja. Vendar je tudi tu cela vrsta problemov. Kje imeti deponijo za hrambo te zemljine, kako deponijo zaščititi, da je ne bi raznosili, da se ne bi poslabšale lastnosti tal? V primeru Magne so velik del rodovitne zemlje namenili rekultivaciji zemljišč v hoškem gozdu. Malo sem skeptična glede tega posega, ker so tla zelo ranljiva pri uporabi težke mehanizacije. Če kmet obdeluje takrat, ko so najbolj ugodne vlažnostne razmere, lahko ohranja kakovost tal. Če orješ in obdeluješ v premokrem, lahko že s kmetijskimi deli uničiš tla, kaj šele z gradbenimi! Nekaj izkušenj z rekultivacijami že imamo, ko so delali hidrocentrale na spodnji Savi in so kmetijska zemljišča, da ne bi bila poplavljena, dvignili. Na precejšnjem delu, kjer dvig ni bil dovolj dobro vzpostavljen in kjer je prišlo do uničevanja fizikalnih lastnosti tal, kmetijsko zemljišče ni funkcioniralo. Logika, da lahko povsod ali gradiš ali vzpostaviš kmetijska zemljišča, ni dobra.


Kje torej kaj?


Graditi je treba tam, kjer so izgube naravnega vira, tal, najmanjše in ne tam, kjer so tla najboljša in potem drugje iskati nadomestke. Prav primer Magne je pokazal, da nam manjka regionalnega načrtovanja. Lahko bi poiskali zemljišče tudi v Kidričevem, kjer bi že industrijsko in degradirano območje namenili za industrijo. Pa ne gre samo za kmetijstvo, ampak tudi za druge ekosistemske storitve, ki se jih ljudje v mestih več ne zavedamo. Gre za prenos vode, padavin do podzemne vode, do podtalnice. Pozidana površina pomeni površinski odtok, voda po odtokih odteče v kanalizacijo, v reke, morja. Ne pride do podzemne vode, ki predstavlja največji vir pitne vode v Sloveniji. Vsak pozidan košček zmanjša zalogo pitne vode. Izračun pokaže, da en hektar tal v povprečju daje za 50 ljudi vode in kruha letno! Če smo žrtvovali 90 hektarov, to pomeni potencial za 4500 ljudi za kruh in vodo. In to je bilo na tehtnici za 200 delovnih mest.


Kako pa so rodovitna tla v Sloveniji?


Slovenija ni med bogatimi. Na lestvici rodovitnosti od 0 do 100 je v Sloveniji povprečna boniteta 41. Slabo, ampak logično zaradi naravnih pedogeografskih dejavnikov. Imamo veliko hribovitega sveta, krasa, kjer so plitva tla, strmi nakloni. Da je v Sloveniji 60 odstotkov gozda, tako ni naključje. Skoraj 25 odstotkov površine so pašniki in travniki, kar spet ni naključje, ker zaradi strmin ne moremo orati in je travinje edina obramba proti eroziji. Imamo samo deset odstotkov obdelovalnih – njivskih – površin v ravnini. To so aluvialne ravnice: dolina Save, Savinjska dolina, Dravsko polje, Mursko polje. Tu smo se naselili, zgradili vsa mesta, infrastrukturo, vsa nakupovalna središča in kjer imamo najbolj rodovitno zemljo. Samo šest odstotkov tal v Sloveniji ima boniteto več kot 60. In Magna je vzela taka zemljišča. Nekdo bi rekel, da imamo dosti zemlje, ampak ne take, ki bi omogočala ekonomsko uspešno kmetijstvo. Kar 76 odstotkov vseh kmetijskih zemljišč je na območjih z omejenimi možnostmi za kmetijsko pridelavo.

image
Tretja razvojna os je umeščena tudi po najboljših kmetijskih zemljiščih, ki bodo z gradnjo trajno uničena, opozarja prof. dr. Helena Grčman. FOTO: Brane Piano


Koliko pa kmetijstvo onesnažuje?


Tudi, ne mečemo si peska v oči. Zelo veliko naredimo s strokovno utemeljenim ravnanjem, se pravi z znanjem. Da uporabljamo vse snovi takrat, ko so potrebne. Hkrati pa ekološko ni vedno ekološko in ni vedno naravovarstveno. Hranila je treba tlom vračati. Če leta in leta samo jemlješ iz tal, jih osiromašiš. To ni dolgoročno vzdržno. Ekološko kmetijstvo je lahko dobro in vzgled, lahko pa se tudi tja prikradejo slabe prakse. Dovoljena je recimo uporaba bakra, več kot v konvencionalnem kmetijstvu, in to tudi lahko vodi do akumulacije te kovine v tleh. Problematična je lahko uporaba raznih dodatkov, tako imenovanih izboljševalcev tal, kot sta oglje in pepel. Predvsem pepel je material, ki je zelo bogat s kovinami. Če nimaš kontrole, analiz, kar je pogosto v ekološkem kmetijstvu, in prekomerno uporabljaš te materiale, lahko zelo obremeniš tla. Ne glede na vse pa je kmetijstvo največji varovalec kulturne krajine, kajti naravna vegetacija pri nas bi bil gozd. Takoj ko se kmetijstvo umakne, se začne zaraščati. V nekaj letih bi imeli zaraščeno Slovenijo, zelo težko bi vzpostavili nazaj kulturno krajino. Če hočemo ohranjati pridelovalni potencial v Sloveniji, moramo ohranjati kmetijstvo.


Ste optimistka za prihodnost slovenskih tal?


Že desetletja se trudimo reševati te stvari in gre zelo zelo počasi. Leta 2011 je bil sprejet nov zakon o varstvu kmetijskih zemljišč, ki je napovedal vzpostavitev trajno varovanih kmetijskih zemljišč, pa jih še zdaj nimamo. Medtem smo zgradili mnogo objektov, trgovskih centrov, zasledila sem, da smo Slovenci zelo visoko v Evropi po dolžini prodajnih polic na prebivalca. Poleg tega se stroko premalo upošteva. Pred kratkim je tudi ustavno sodišče dalo zeleno luč za gradnjo tretje razvojne osi, ki je zagotovo potrebna, vendar ne prek najboljših kmetijskih zemljišč. Stroka se je odzvala pravočasno. Osebno sem poslala dobronamerno pismo eni od prejšnjih vlad, predsedniku vlade, vsem poslanskim skupinam, kakšne so naravne danosti v Sloveniji, kakšen je naš naravni potencial in kaj moramo paziti. Nisem dobila nobenega odgovora. Zdaj je predvidena tretja razvojna os po najboljših kmetijskih zemljiščih z boniteto 80, 90, čeprav smo imeli pet alternativnih tras, ki so imele desetkrat manj uničujoč vpliv na tla in so bile menda tudi cenejše. Oglasili sta se tudi urbanistična in kmetijska stroka, ampak cesto so umestili tja, kamor je ne bi smeli. Težko rečem, da sem optimistična.