Maj, ki je napovedal prihodnost

Francoski »maj« je mnogo bolj kompleksen in ambivalenten, kot si običajno mislimo in kakor ga predstavlja (aktualno) pisanje o njem brez potrebne kritične distance. V resnici lahko govorimo o treh »majih«.
Fotografija: Vespa in demonstracije leta 1971 v središču Ljubljane. FOTO: Franček Drenovec
Odpri galerijo
Vespa in demonstracije leta 1971 v središču Ljubljane. FOTO: Franček Drenovec

Francoski »maj« je mnogo bolj kompleksen in ambivalenten, kot si običajno mislimo in kakor ga predstavlja (aktualno) pisanje o njem brez potrebne kritične distance. V resnici lahko govorimo o treh »majih«.

Leta 1968 so zahodni svet zaznamovali številni upori in izbruhi nezadovoljstva, ki so spomnili na prejšnja revolucionarna dogajanja v evropski zgodovini. V primeru Francije se zgodovinarji strinjajo, da je šlo za največjo množično in stavkovno gibanje v njeni zgodovini, ki se je na začetku izrazilo v aktivni solidarnosti med študenti in delavci. Pri štrajkih, demonstracijah, zasedbah tovarn in univerz je z zavedanjem, da pišejo zgodovino, sodelovalo prek dve tretjini francoske delovne sile, tj. najmanj deset milijonov delavcev in študentov, kar je državo pripeljalo na rob zloma, kot je to ocenil njen predsednik, general Charles de Gaulle, in jo v tajnosti za dva dni zapustil.

Predsedniku vlade Georgesu Pompidouju, ki je verjel, da je de Gaulle pobegnil iz države, ni uspelo uresničiti svojega ukaza, da de Gaulla pri njegovem »begu« spremlja vojaški radar. Šele pozneje je zvedel, da se je de Gaulle zatekel h generalu Jacquesu Massuju v francoski vojaški bazi v Baden-Badnu v Nemčiji. Svojemu zetu je zaupal, da upornikom »ni hotel dati priložnosti, da napadejo predsedniško palačo« ali »da bi prišlo do prelitja krvi, ko bi ga morali braniti«. Nič drugače se niso obnašali drugi visoki politični funkcionarji in premožneži, ki so bili prepričani, da sta pred vrati revolucija in/ali državljanska vojna, kar jih je pognalo k dviganju denarja iz bank, iskanju zasebnih letal in pridobivanju ponarejenih osebnih dokumentov.

Leti 1968 in 1848

Mnogi so takrat verjeli, da je sto let po pariški komuni (1871), ki so jo sprožili revni pariški delavci, in petdeset let po obeh ruskih revolucijah (1917) napočil čas za radikalno levo revolucijo, kar se je pokazalo v občasnih romantičnih pogledih na uporabo nasilja in s postavljanjem barikad. Karkoli si že kdo misli o tem, ali je šlo za revolucijo, ki je bila bodisi uspešna ali je spodletela, pa ni mogoče mimo njenih takojšnjih in dolgoročnih socialnih in kulturnih učinkov. Eden od protagonistov takratnega dogajanja Daniel Cohn-Bendit (»rdeči Dani«), takrat se je imel za anarhista, danes pa je član evropskega parlamenta, vidi uspeh upora delavcev in študentov v tem, da imajo pozitivno mnenje o »maju 1968« tudi volivci desnega bloka. Nasprotujejo mu kvečjemu katoliški tradicionalisti in nekdanji predsednik Nicolas Sarkozy, ki je obljubil, da »bo uničil njegovo dediščino«. Drugačno mnenje o njem je imela Hannah Arendt; po njenem si bodo prihodnje generacije leto 1968 zapomnile tako kot njena leto 1848.

Še 15. marca 1968 je glavni urednik enega najbolj vplivnih časopisov v Franciji Le Monda pisal o tem, kako Francija trpi zaradi dolgočasja, kar je bila sicer dobra diagnoza, a je kot prognoza povsem zatajila. Samo sedem dni pozneje se je Francija najprej z zavzetjem univerze v Nanterru in 3. maja s protestom na najbolj prestižni francoski univerzi Sorbonni, ko je policija aretirala več sto študentov in jih več deset z uporabo brutalnega nasilja tudi ranila, pridružila študentskim protestom v svetu (Nemčija, ZDA in drugod). Še več: te je presegla tako po množični plati kot po njihovi radikalnosti. Zadnje sta dobro ponazorila dva grafita s pariških ulic: »Bodimo realisti, zahtevajmo nemogoče!« in »Živeti, hitro!« V šestdesetih letih, ko je prebrodila alžirsko krizo iz prejšnjega desetletja, je Francija vstopila v relativno obdobje stabilnosti. Francoski imperij je pristal v zgodovini, izboljšalo se je stanje ekonomije, ki je dosegala petodstotno rast, prebivalstvo je bilo v večini mlado, predsednik de Gaulle pa je med ljudmi užival znatno popularnost. V tistem času je bilo število študentov mnogo manjše v primerjavi z današnjim, med njimi so prevladovali tisti iz višjih slojev, tj. iz vrst buržoazije. Na drugi strani pa je bilo neprimerljivo višje število industrijskih delavcev, ki so se opirali na močne in vplivne sindikate (C.G.T.), ti pa na Komunistično stranko Francije, ki je lahko računala na dobro petino volilnega telesa.

Sovražnik(i) družbenih sprememb

Pod družbenim površjem pa je že nekaj časa tlelo in se povečevalo nezadovoljstvo študentov nad zastarelim univerzitetnim sistemom in pomanjkanjem priložnosti za zaposlitev po diplomi, skupaj s številnimi, med njimi karizmatičnimi francoskimi intelektualci (na primer Jean-Paul Sartre), ki jih je čedalje bolj omejeval konservativizem starega političnega razreda, ki mu je bil zvest de Gaulle. Ta se je namreč formiral v časih druge svetovne in alžirske vojne ter je poosebljal sovražnika družbenih sprememb.

Študentskemu uporu na Sorbonni in v Parizu so se pridružili delavci s splošnim štrajkom, ki je ohromil vso državo. Gre za unikatni primer, ki se kljub podobnim prizadevanjem ni zgodil v Nemčiji in ZDA. V Franciji ga poznajo kot convergence des luttes (konvergenco bojev), ki kot potencialna nevarnost tudi danes vznemirja aktualno politično elito v Franciji skupaj s predsednikom Emmanuelom Macronom. Ta najavlja (neoliberalne) reforme, kar (ponovno?) spodbuja odpor študentov, delavstva in javnih uslužbencev. Ironija zgodovine je, da ga pri tem podpirajo nekateri študentski voditelji iz leta 1968, med njimi tudi Cohn-Bendit. Resnici na ljubo je treba povedati, da gleda Macron pozitivno na zgodovinsko vlogo leta 1968, predvsem na njegov prispevek v zvezi s sproščeno spolno moralo, pluralizacijo družbe ter upoštevanjem raznolikosti francoske nacionalne kulture ob sočasnem poudarjanju, da pa svet pred petdesetimi leti nima veliko skupnega z izzivi, s katerimi se sooča leto 2018. Javno je sicer razmišljal o tem, da bi se država ob letošnji obletnici dostojno poklonila »maju 1968«.



Po najhujših spopadih v Parizu na večer 24. maja, ki so zahtevali življenje enega policista, so revolucionarni študenti zasedli pariško borzo. V istem času so pozivi radikalnih študentskih voditeljev na revolucijo povzročili, da so izgubili podporo sindikalnih voditeljev in Komunistične stranke Francije, ki je z nasprotovanjem revoluciji hotela ohraniti volitve. Poleg tega se je bala, da bi se utegnila revolucija sprevreči v državljansko vojno, ki bi poleg gaullističnega establišmenta odplaknila tudi njih. Pri tem so s prsti (po)kazali predvsem na anarhiste in trockiste v študentskih vrstah ter zavrnili »psevdorevolucionarje, ki da ponujajo svoje lekcije delavskemu razredu«. Pozneje so se pojavile obtožbe, da so bila sežiganje avtomobilov, uničevanje in ropanje prodajaln ter metanje »molotovk« med neredi v resnici delo specialnih enot policije, ki je v ta namen uporabila provokatorje (agents provocateurs).

Kdo predstavlja prihodnost?

Po vrnitvi v Francijo 30. maja je predsednik de Gaulle, ki mu pred tem ni uspelo zadušiti študentskega in delavskega upora ter zahtev po družbenih spremembah, po radiu razpustil nacionalno skupščino in napovedal volitve, pri čemer ni skrival namena, da bo za vsako ceno, če bo treba, tudi z vojsko, vzpostavil v državi »red in mir«. Delavski protesti so kmalu zatem pojenjali, študentski pa so se nadaljevali vse do srede junija, ko jih je preklicala Nacionalna študentska zveza in je policija prekinila okupacijo Sorbonne. »Konvergenca« med delavci in študenti je bila v resnici načeta že prej, kar je postopoma pripeljalo do njihovega medsebojnega nezaupanja. Poglabljal ga je predvsem prepad med utopičnimi cilji študentov, ki so zahtevali radikalno spremembo družbene ureditve in krivičnih ekonomskih, socialnih in razrednih razmerij, ter zahtevami delavcev, ki jih niso v prvi vrsti zanimale politične zahteve prvih, temveč, kot so zatrjevali sindikalni voditelji, praktične, povezane z zagotavljanjem »kruha in masla«.

Na dvokrožnih volitvah v nacionalno skupščino, s katerimi so soglašali tudi komunisti, je v nasprotju s strahovi de Gaulla njegova stranka dobila največ glasov v parlamentarni zgodovini Francije. Sledila so pogajanja vlade s sindikalnimi voditelji pod imenom Grenelle, ki so prinesla znatno povečanja delavskih plač in izboljšanje njihovih delovnih razmer. Kmalu zatem je vlada sprejela nov zakon o izobraževanju, namenjen njegovi modernizaciji. S tem je bila nazadnje odstranjena revolucionarna grožnja. Ne glede na de Gaullovo zmago ta ni bila tudi njegova osebna. Eno leto pozneje je po enajstih letih v vlogi predsednika po porazu na referendumu odstopil s tega mesta in ga prepustil Pompidouju z besedami: »Jaz sem preteklost, vi pa predstavljate prihodnost.«

Z referendumom so Francozi svojemu predsedniku sporočili, da je prestar, preveč zagledan vase, avtoritaren, protiameriški ter konservativen in so dali prednost »golizmu brez de Gaulla«, se pravi vladavini politične desnice, ki se je praktično nadaljevala vse do leta 1981, ko so zavladali socialisti z Mitterrandom na mestu predsednika republike. Ti pa so imeli malo skupnega s politično dediščino leta 1968. Malo pred njegovim osemdesetim letom in eno leto po referendumu pa se je de Gaullovo življenje končalo.

Trije »maji«

Francoski »maj« je mnogo bolj kompleksen in ambivalenten, kot si običajno mislimo in kakor ga predstavlja (aktualno) pisanje o njem brez potrebne kritične distance. V resnici lahko govorimo o treh »majih«. Prvi »maj« se nanaša na že omenjene revolucionarne zahteve študentov in intelektualcev, drugi pa na zahteve delavcev za reforme, s katerimi so hoteli izboljšati svoj ekonomski položaj.

Tretji »maj« pa je prej ko ne prevečkrat zamolčan in bi ga lahko uvrstili pod oznako »zarote molka«. 30. maja je namreč na Elizejskih poljanah demonstriralo okoli 800 tisoč ljudi z nacionalnimi zastavami v podporo predsedniku de Gaullu (!), kar je bila nemara največja in najbolj množična demonstracija v obdobju, o katerem pišemo. Kar pomeni, kot zatrjuje Mitchell Abidor v knjigi Maj me je naredil: ustna zgodovina upora v letu 1968 v Franciji, da francoska družba, ki so se ji uprli študenti, še daleč ni bila tako mrtva, kot se je mislilo. S tem si je mogoče pojasniti več kot desetletno vladavino politične desnice po »revolucionarnem« letu 1968 in ne nazadnje tudi njegov politični poraz.

Tudi drugod v svetu so samo v dveh letih po »maju 1968« namesto levice slavile volilne zmage desnice, kar dokazujejo Pompidou, Richard Nixon in Edward Heath, k njim moramo prišteti še nadaljevanje fašističnega režima v Španiji in začetek dolgotrajne Andreottijeve politične vladavine v Italiji, v kateri je politična oligarhija mirno sodelovala z mafijo. Na drugi strani je restaliniziran sovjetski režim, tokrat pod vodstvom Leonida Brežnjeva, pred pol stoletja (1968) s tanki pregazil praško pomlad. Edino izjemo je predstavljal nastop socialnega demokrata Willyja Brandta v Zahodni Nemčiji, ki se je zavzel za politične spremembe in se spopadel s preteklo dediščino iz njene tragične preteklosti. Paradoks je, da so se pozneje radikalne demokratične spremembe zgodile v avtoritarnih evropskih državah in ne v »represivno tolerantnih demokratičnih«, kot jih je označil eden od študentskih gurujev v šestdesetih letih Herbert Marcuse.

Dolgo leto 1968

Leta 1968 ni mogoče omejiti samo na maj 1968 ali samo na Francijo. V resnici predstavlja mnogo daljše obdobje, »dolgo leto 1968«, kakor ga označujejo v literaturi s tega področja, ki vključuje številne države in njihove študentske voditelje, poleg zahodnih tudi države, kot so Japonska, Mehika in ne nazadnje tudi naša nekdanja država. Njihove politične agende so vključevale najširši možni repertoar zahtev, in sicer od protikapitalističnih (Francija, Nemčija) do egalitarnih in demokratičnih (Poljska, Jugoslavija), pravico do svobodnega govora, participativno demokracijo, zavračanje militarizma, sploh vojaških intervencij (ZDA in ZSSR) itd. Gre za razpon, ki ga dobro ponazarja na eni strani brezkompromisno zavračanje vladavine de Gaulla in na drugi soglašanje z osebno vladavino Tita skupaj z monopolom e(di)ne stranke.

Razlike pa se ne nanašajo le na države, temveč tudi na študentske voditelje. Kot član Russellovega razsodišča in tedanji odgovorni urednik študentske Tribune in revije Problemi, če omenim še svojo osebno izkušnjo, sem imel med letoma 1966 in 1969 priložnost srečati in spoznati mnoge med njimi, predvsem v Veliki Britaniji, Franciji, Nemčiji in ZDA, na primer Rudija Dutschkeja, že omenjenega Cohn-Bendita in Joschka Fisherja, poznejšega nemškega zunanjega ministra. Prvi je zagovarjal radikalno stališče na strani »ponižanih in razžaljenih«, pri tem je pogosto citiral Marxa in Dostojevskega, ki se je spogledovalo tudi z morebitno aktivizacijo urbane gverile, medtem ko sta se nazadnje omenjena priključila zeleni stranki.

Med osebnimi znanci naj omenim še oba ustanovitelja ameriške Students for Democratic Society (SDS) in že pokojna Roberta Haydna in Carla Oglesbyja; prvi je bil tudi avtor znamenitega demokratičnega manifesta Port Huron Statement. Januarja 1969 sem v Tribuni z uvodnikom počastil češkega študenta Jana Palacha, ki je s samosežigom izrazil sorojakom in svetu svoje nasprotovanje sovjetski okupaciji njegove države. Cohn-Bendit in Robert Hayden sta nadaljevala politično kariero med zelenimi in demokrati v evropskem parlamentu oziroma v Kaliforniji, medtem ko je Dutschke umrl za posledicami neonacističnega atentata, Palach pa se je za vedno poslovil z že omenjenim tragičnim dejanjem.

Nastop novih družbenih gibanj

Za (globalno) študentsko gibanje v šestdesetih letih prejšnjega stoletja je kljub njegovi kompleksnosti in ambivalentnosti mogoče podati nekaj skupnih oznak. Za Richarda Vinena, pisca knjige Dolgo leto 1968: radikalni protesti in njihovi sovražniki, so protesti vključevali dve različni, čeprav tudi vzajemno prežemajoči se verziji: politično in kulturno. Prva je predstavljala socialni izziv obstoječemu družbenemu redu – kapitalizmu in je študentske zahteve povezala s širšimi družbenimi, predvsem delavskimi, pri tem pa se je v nasprotju z ortodoksnim opirala na bolj ali manj avtentični (neo)marksistični diskurz. Če pa je kdo pričakoval konkretne zamisli, kako organizirati »novo družbo«, je ostal pogosto razočaran.

Druga, kulturna verzija, ki je ni toliko zanimala odprava družbenega reda, pa se je v prvi vrsti zavzemala za prelom z zacementiranim stanjem družbe, ki je blokiralo družbene skupine in posameznike, še posebej na ravni spolnih in drugih identitet. Zadnja vprašanja je takratna uporniška generacija iz kulturnih in osebnih problemov prestavila na raven javne politike. V tem pogledu je upor vsaj do nastopa »konservativne revolucije« spodbudil procese demokratizacije v zahodnih družbah. Od takrat naprej, na primer, se je o vprašanjih enakopravnosti žensk in pravicah istospolnih razpravljajo v parlamentih in ne le marginalnih družbenih skupinah.

Študentski upor je s svojim nasprotovanjem obema, tržno(potrošniški) in državni(planski) ideološki binarnosti v času hladne vojne, na široko odprl prostor novim družbenim gibanjem, da so se lahko izvila iz ideoloških prisilnih jopičev in da so namesto tržno dirigirane politike zagovarjale družbene spremembe, opirajoče se na demokracijo, ki bi namesto optimizacije profita dala prednost optimizaciji javnega dobrega. V kontekstu zgodovinskega kroženja elit ga je mogoče razumeti tudi kot odgovor in pripravljenost mlade generacije, da sodeluje pri ustvarjanju novih institucij in družbenih dogovorov, ki naj bi zamenjali zastarele in disfunkcionalne. Pozneje se je pokazalo, da pri tem ni šlo toliko za odpravo kapitalizma in državnega socializma kot pa za njuni »kreativni destrukciji«, če si sposodimo sintagmo Josepha Schumpetra.

Se pravi k njegovi bolj fleksibilni, sočutni, decentralizirani in socialno odgovorni podobi ali z drugimi besedami nasprotovanju na eni strani birokratskemu kolektivizmu in na drugi potrošniško podprtemu hiperindividualizmu. Régis Debray, nekdanji sotovariš Cheja Guevare, je pozneje »obtožil« študentske upornike, da so s tem, ko so postavljali v ospredje avtonomijo, spontanost, mobilnost, fleksibilnost, identiteto in kreativnost, samo prispevali k »novemu duhu« kapitalizma, v končni posledici tudi k restavraciji hegemonije neoliberalizma – v nasprotju z nekdanjo »protestantsko etiko« (Max Weber), ki je prej dobro služila industrijskemu kapitalizmu.

Poraz zahodnega liberalizma in revolucionarnega socializma

S primerjavo med »majem 1968« in poraženo »pomladjo narodov« iz leta 1848 je imela Hannah Arendt prav. Več komentatorjev in analitikov je opozorilo na to, da uporom leta 1968 ni uspelo rešiti stare dileme čartističnega gibanja ali uporabiti »fizično« ali »moralno« silo. Leto 1968 je nekaj časa gojilo »lirično iluzijo«, kot se je takrat izrazil lucidni francoski sociolog Raymond Aron, o koncu politike, ki uporablja fizično silo, vendar ostaja vprašanje, ali je to tudi zanesljivo spoznanje, glede na to, da je v tem času »moralna sila« v slabi kondiciji. Spričo deficita »revolucionarnega momenta« so edini obet za prihodnost, kot kaže, reformizem in alianse med progresivnimi političnimi silami. V nasprotnem primeru bo realno obstoječi (neoliberalni) kapitalizem še naprej drsel v regresijo v predindustrijsko dobo in z njo v neofevdalne forme izkoriščanja, na kar opozarja eminentni nemški politolog Claus Leggewie.

Za relevanten uvid in analize leta 1968 sta potrebni večja zgodovinska distanca pa tudi pripravljenost, da nanj pogledamo neobremenjeno, se pravi ne le z »evroatlantske« perspektive. Enega od svežih uvidov ponuja v tem pogledu ruski zgodovinar Ilya Budraitskis, ki ga skrbi depolitizacija duha leta 1968 s tem, ko ta inspirira samo kulturno (umetniško) sfero in akademske ustanove, medtem ko ostaja brez moči v svetu politike in ne ponuja opore nižjim razredom. Če se bodo družbe zadovoljile s takim nevzdržnim stanjem, bo to potrdilo konservativno prepričanje, da revolucije samo okrepijo tisto, čemur sicer nasprotujejo. Zato ostaja za Budraitskisa edina možnost za reanimacijo avtentične dediščine leta 1968 to, da se ga prepozna kot tragedijo njegovega zgodovinskega poraza. Znebiti se iluzij v tem pogledu zanj ne predstavlja izgube, temveč korist.

Vendar ne kaže pozabiti, da milijoni ljudi v svetu, medtem ko težko čakajo na alternativo, zavračajo korporativni kapitalizem skupaj z njegovo inkarnacijo v različne avtoritarne vladavine, ki razširjajo strah in se hkrati napajajo iz njega. Immanuel Wallerstein je v letu 1968 razbral svetovni prelom in slovo od dveh velikih racionalnih dediščin: od zahodnega liberalizma in revolucionarnega socializma. Ne da bi podcenjevali to, da so šestdeseta leta na eni strani izborila glas ženskam, manjšinam in številnim narodom s tem, ko so se konfrontirala s patriarhatom, rasizmom in (neo)imperializmom v njihovih najrazličnejših pojavnih oblikah, na drugi strani pa so posvetila premalo pozornosti sociološkim strukturnim problemom.

To vse je nazadnje prispevalo k temu, da so ostali dominantni ekonomski in tehnološki režimi nedotaknjeni vse do danes. Tj. v času neoliberalnega dictuma, da »ni druge alternative«, ko (p)ostajajo družbe, zahvaljujoč njej, brez močne opozicije (alternative) »enodimenzionalne« in kot take plen totalitarne (avtoritarne) vladavine, kakor je to prav tako pred pol stoletja napovedal Herbert Marcuse.

***

Ddr. Rudi Rizman, profesor sociologije in političnih ved na univerzi v Ljubljani in Bologni


Komentarji: