V nadaljevanju preberite:

Bil sem najmlajši član te, takrat smo jih še šteli, šeste jugoslovanske himalajske odprave, ki je odšla na pot avgusta 1975. Vodil nas je Aleš Kunaver. Bili smo trdno odločeni, da dokončamo drzno zamisel in delo naše prve odprave na Makalu, ki je tri leta prej, po več kot dveh mesecih zahtevnega plezanja v težkih vremenskih razmerah, morala odnehati, potem ko so že presegli magično višino 8000 metrov. Njihove izkušnje, poznavanje pristopa do baze in večjega dela stene, so nam bile v veliko pomoč. Vsako od navez, ki so delovale na gori, je vodil eden od veteranov iz odprave leta 1972.

V steni smo porabili več kot pet kilometrov pritrjenih vrvi, postavili pet višinskih taborov. Meter in pol novega snega, ki nam ga je vihar natresel v bazi, na gori pa podrl nekaj taborov, nas ni spravil v obup, ampak le dodatno podžgal. Šestega oktobra sta vrh dosegla Stane Belak in Marjan Manfreda. Manfreda po spletu naključij – pokvaril se mu je ventil na aparaturi za kisik – celo brez uporabe dodatnega kisika, kar je bil do tedaj najvišji vrh na svetu, osvojen na tak način. Osmega oktobra sta bila na vrhu Janko Ažman in Nejc Zaplotnik, desetega pa Ivč Kotnik in jaz. Janez Dovžan je vrh dosegel 11. oktobra. Sedem nas je stopilo na vrh Makaluja, kar pa je bila zasluga celotnega moštva.

Uspeh na gori je močno odmeval doma in v svetovni alpinistični javnosti, pomenil pa je tudi naš dokončen stik s svetovnim himalajskim vrhom. Predsednik Josip Broz Tito nas je odlikoval z redom zaslug za narod z zlato zvezdo, kot ekipa smo dobili Bloudkovo nagrado, najvišje priznanje Republike Slovenije na področju športa, in še kopico drugih priznanj.