Če danes ne bomo heroji, bomo jutri vsi morilci

Strma pot je vodila do vasi, vklesane v mogočno gorovje Atlasa. Več let trajajoča suša in nedavni uničujoči potres sta pustila globok pečat. Vstopil sem. Morda se je pred mano dogajala preteklost, morda prihodnost. Morda oboje hkrati. Kdo ve. Širok spekter živih barv; vztrajnost, trdo delo, tradicija, ljubezen, žalost, trpljenje, smeh in solze so obarvali monotonost presušene zemlje in porušenih zidov.

Napačno bi bilo idealizirati razmere. Prizor opustošenja bi zlahka zamenjal s katerim z vojnega območja. Krut boj človeka z naravo.

Moja prisotnost je sprva prinesla rahlo zadrego, a so jo hitro razblinili radovedni otroci. Peščica se jih je odločila, da me popeljejo po vasi. S svojima dvema metroma višine sem se nerodno kobacal skozi ozke prehode med hišami. Ves čas so se smejali in kot sem kasneje izvedel, kričali: »Ujeli smo velikana, ujeli smo velikana …« Hitro so se, na sprva sumničavih obrazih vaščanov, začeli risati nasmehi. Sproščenost je napolnila prostor. Odprla so se vrata.

Majhno gradbišče se je za hip ustavilo. Mladenič iz sosednje hiše je z dobro angleščino razrešil jezikovno zagato. Gospodar je postregel s čajem in beseda je stekla.

Oči žilavega sedemdesetletnika so žarele, ko mi je razkazoval na novo zgrajeno hišo. Stebri iz železobetona bodo bolj vzdržljivi, je bil ponosen. Trdo delo se je poplačalo. Nov dom, novo upanje.

Usedla sva se. Nekaj metrov stran je še ne dveletna deklica z zidarsko žlico presejala pesek. Sem ter tja se je prekucnila, a hitro vstala. Opazovala sva jo. Bila je njegova vnukinja. Ni se dala motiti. Popoln fokus. S starcem sva se spogledala. Nasmehnil se je. Imel je lepe oči. Solza je želela uiti, vendar ji ni pustil. Razumela sva se. Besede so bile odveč, tišina prijetna.

Poslovila sva se z objemom.

Spustil sem se v dolino. V veliki strugi, kjer je nekoč tekla reka, je sameval potok. Ob njej se je vila na novo zgrajena cesta. Peščica žensk je žela, kar se je požeti dalo. Krmo so nalagale v velike vreče in jih nato z osli odpeljale do vasi. Čakal jih je strm klanec. Vsak dan.

Prizor je zmotil glasen hrup motorjev. Procesija dveh ali treh maroških motorističnih klubov. Bilo jih je vsaj trideset. Dva sta se na ovinku ustavila. Poza pred motorjem. Klik, klik in že sta odbrzela.

Pred mano se je odvil mimohod dveh vzporednih svetov, diametralno nasprotnih, svetov, ki ju je ločevalo zgolj nekaj sto metrov nadmorske višine. Počutil sem se, kot bi potoval v času.

Realnost, moja prijateljica

Spet sem se vzpel. Realnost mi je bila od nekdaj bliže kot iluzija. Je moja dobra prijateljica. Bila je na dosegu dlani, v naslednji vasi. Ločilo naju je nekaj sto metrov nadmorske višine. Spomnil sem se besed Oscarja Wilda: »Pravi prijatelj te zabode v srce.«

Maroko je že šest let uradno v stanju suše. Pridelek je ponekod upadel tudi do 50 odstotkov, podobno vzreja drobnice. Prej samooskrbne skupnosti so prisiljene zapustiti domovanja in se preseliti v mesta. Centrifugalna sila posledic podnebnih sprememb dobiva nepredstavljive razsežnosti. Spirala, ki se ji uklonijo tudi najmočnejše korenine.

Moje dvomesečno raziskovanje Maroka je doživelo epilog v soteskah Antiatlasa. »Le peš boš začutil ta svet,« je bil nasvet, ki sem ga spotoma pobral od nekega domačina.

Pot od vasi Tiouadou do Talousta se je vila skozi presunljivo pokrajino. Polpuščava me je objela s tišino. Za mano je bilo dobrih 15 kilometrov. Potreboval sem počitek. Usedel sem se pod veliko krošnjo posušenega drevesa in se osvežil z vodo. Vodo, tisto silo, ki lahko v hipu odplakne vso samoumevnost. Za hip pomislim na dom. Pravico do vode, ta kulturni presežek, skušam umestiti v ta prostor. Nemogoče. Med prsti mi spolzi kot prah, ki je bil nekoč rodovitna zemlja. Tukaj je voda lahko le še odgovornost. Bo ta realnost čez čas kmalu tudi naša?

Pomislim na vaščane atlaškega visokogorja, na dedka in njegovo vnukinjo. V krutih življenjskih razmerah gradijo novo upanje, skupnost, ljubezen, ohranjajo osnove človečnosti, pa čeprav te besede morda sploh ne poznajo.

Kako pa mi obnavljamo načete temelje, ki so nam jih na krvavih žuljih zgradile povojne generacije? Mi, ki trenutno še živimo na enem najbolj privilegiranih prostorov na planetu? Lahko pogledamo mladim v oči in jim z vso iskrenostjo rečemo, da zanje gradimo boljšo, bolj odgovorno prihodnost? Jim z zgledom vlivamo upanje?

Klic v sili

Predramim se iz misli. Moram nadaljevati. Pred mano je še slaba polovica poti. Po nekaj kilometrih vstopim v sotesko. Na drugi strani presušenega rečnega korita se je dvigovala mogočna stena.

Tišino je nenadoma prekinilo meketanje. Z vsakim korakom je postajalo glasnejše. Bil je klic v sili. Prihajal je iz navpične stene. Videl nisem ničesar. Začel sem kričati. Blebetal sem nekaj, kar bi lahko zvenelo arabsko, in meketal. Ujel sem pozornost. Glas je bil vedno bliže. Končno se prikaže na drugi strani struge. Majhen, precej zmeden, siv kozliček. Predvidevam, da je iz vasi, ki je bila na poti. Podala sva se. Glasno meketajoče. Ni mi preveč zaupal, a mi je vseeno sledil. Z veliko varnostno razdaljo. Po nekaj kilometrih se je soteska končno odprla. Opazim majhno čredo. Kozliček v hipu švigne mimo mene. Poklicala ga je mati.

Pastir, že rahlo v letih, je od sreče poskakoval in vriskal kot kakšen najstnik. Kozliček mu je pobegnil, medtem ko je zaspal, je bil iskren. Čeprav sva namesto besed uporabljala pantomimo, sva se dobro razumela.

Nekaj dni kasneje. Večer v mestecu Tafraoute. Odšel sem na čaj. Na poti me nekdo pokliče. Presenečeno se ozrem. Bil je pastir. Objela sva se. Peljal me je v bližnji lokal. Tam so bili še trije prijatelji. Ista generacija. V zanosu jim je povedal celo zgodbo. Razumel nisem niti besede. Njihov jezik je postal melodija. Ples gibov in izrazov, besedilo. Smejali smo se in srebali čaj. Spregovoril nisem niti besede. Bil je prelep večer.

Kako malo je potrebno, da si lahko človek, in kako veliko, če to pozabiš.

Vrnil sem se v svoj vzporedni svet. Na železniški postaji Ljubljana sem čakal vlak. Bila je gneča. Ljudje so se vračali domov. Nežna svetloba mobilnih naprav je božala večino obrazov. Popoln fokus. Ostali so bili resni. Nasmeh redek.

Smo pozabili? Čakamo, omamljeni od iluzije večnosti, da se nam načeti temelji spremenijo v prgišče prahu? Takrat bo prepozno. Izgovorov je zmanjkalo.

Če danes ne bomo heroji, bomo jutri vsi morilci.