V nadaljevanju preberite:

Strma pot je vodila do vasi, vklesane v mogočno gorovje Atlasa. Več let trajajoča suša in nedavni uničujoči potres sta pustila globok pečat. Vstopil sem. Morda se je pred mano dogajala preteklost, morda prihodnost. Morda oboje hkrati. Kdo ve. Širok spekter živih barv; vztrajnost, trdo delo, tradicija, ljubezen, žalost, trpljenje, smeh in solze so obarvali monotonost presušene zemlje in porušenih zidov.

Napačno bi bilo idealizirati razmere. Prizor opustošenja bi zlahka zamenjal s katerim z vojnega območja. Krut boj človeka z naravo.

Moja prisotnost je sprva prinesla rahlo zadrego, a so jo hitro razblinili radovedni otroci. Peščica se jih je odločila, da me popeljejo po vasi. S svojima dvema metroma višine sem se nerodno kobacal skozi ozke prehode med hišami. Ves čas so se smejali in kot sem kasneje izvedel, kričali: »Ujeli smo velikana, ujeli smo velikana …« Hitro so se, na sprva sumničavih obrazih vaščanov, začeli risati nasmehi. Sproščenost je napolnila prostor. Odprla so se vrata.