V nadaljevanju preberite še:

V srcu Zahodne puščave, na meji z Libijo, obkrožena z morjem zlatega, včasih celo biserno belega peska, se razprostira ena od najbolj posebnih oaz. Posebna je že zato, ker je tam v faraonskih časih stal tempelj, posvečen staroegipčanskemu bogu sonca Amonu-Raju, v njem je bil eden od najbolj spoštovanih orakljev starega sveta.

Tja so po božji nasvet hodili faraoni 28. in 30. dinastije, atenski poveljnik Cimon, kartaginski vodja Hanibal in najbolj znani obisovalec Siwe, Aleksander Veliki, ki je tam dobil potrditev, da je sin sončnega boga.

Oaza Siwa je posebna tudi zaradi nasadov tisočletnih oljk in palm, posejana z najmanj dvestotimi izviri termalne vode. Posebna je zaradi skoraj psihedelično modrih slanih jezer z visoko koncentracijo soli: ko se potopiš v neonsko modro vodo, zalebdiš in izkušaš breztežnostno stanje.

Posebna je zaradi atmosfere, ne le zato, ker se razprostira blizu Velikega morja peska, blizu Qattare, ki velja za eno od najnižje ležečih točk v Afriki. Ko hodiš po prašnih cestah, hodiš kakih dvajset metrov pod vodo.

Ne, atmosfera na tem nenavadnem delu planeta je drugačna tudi zato, ker je bilo ljudstvo Berberov, ki so se naselili tukaj pred več tisoč leti, popolnoma odmaknjeno od civilizacije, ohranilo je svojo kulturo, svoj starodavni jezik, ki mu pravijo siwi, svoje običaje. Šele zadnjih dvajset let se Siwa odpira turizmu, a so jo prav njena nedostopnost in slabe ceste obvarovale pred najbolj agresivnim obrazom turizma. Koliko časa še?

Od nekdaj sem si želela vstopiti v oazo Siwa, nanjo sem naletela ob prebiranju zgodovine Ptolemajcev in Aleksandra Velikega, na svojem zadnjem križarjenju po Nilu pred leti je o njej strastno razlagala vodnica Dafina Gajšak.

Nazadnje mi je o njej govoril raziskovalec na filozofski fakulteti Žiga Smolič, ki je tja prišel po naključju, ko je med raziskavo za doktorsko nalogo o jugoslovanskih povezavah s Palestino in Palestinsko osvobodilno organizacijo (PLO) navezal stike z Markom Fliskom, fedajinom, ki se je organizaciji Fatah pod Jaserjem Arafatom pridružil že v začetku sedemdesetih let in kot borec sodeloval v vseh večjih bitkah palestinske revolucije.

Flisek, tesno povezan z arabskim svetom, se je, tako kot nekateri posebni ljudje pred njim, zaljubil v Siwo in tam pred petnajstimi leti kupil posestvo z nasadi datljevih palm in s hišo, zgrajeno v tradicionalnem slogu.

O tem neobičajnem človeku, ki ga Palestinci še danes poznajo pod borčevskim imenom Naser el Jugoslavi in je prijateljeval z Arafatom, sem slišala že veliko, brala intervju v Sobotni prilogi leta 2000, ki ga je z njim naredil Ervin Hladnik Milharčič, a ga še nisem spoznala.

Prav zaradi Žige Smoliča, ki je v zadnjih letih po številnih obiskih v Siwi postal njegov prijatelj, sem imela privilegij, da sem lahko prebivala v njegovi hiši, pravzaprav na velikem posestvu, na katerem raste najmanj dvesto datljevih palm, oljk, agav in limonovcev.

Staroegipčansko ime za oazo je bilo sht jmw, polje dreves, v jeziku Amazigov, torej berberskih plemen, je preprosto Sali.

In tako se iz Aleksandrije, mesta, ki ga je leta 331 ustanovil Aleksander, ko je »osvobodil« Egipt izpod perzijske oblasti in krenil na dolgo pot v puščavo proti oraklju, tudi midva z Žigo v nabito polnem avtobusu voziva proti oazi Siwa.

Najprej po cesti ob sredozemski obali, kjer se menjavajo kilometri in kilometri turističnih obmorskih resortov z belim peskom in smaragdno vodo, ki jih večina naših turističnih agencij ne ponuja v paketih. Po dobrih petih, morda šestih urah se zaustavimo v mestu Marsa Matruh, nekdanjem pristanišču, iz katerega so v času rimskega imperija tovorili egipčansko žito, da so nahranili Rim. Nato se obrnemo v notranjost Zahodne puščave.

Po dolgih urah, ko okrog sebe ne vidiš ničesar drugega kot morje peska, se pred tabo odpre prizor za bogove, nasadi datljevih palm v zahajajočem soncu.