Odziv Jana Zobca: Policistovo ukrepanje zoper mene sem ocenil kot napad
Vrhovni sodnik o tem, da je pravi vzrok želje po njegovi osebni diskvalifikaciji to, da se bori za izboljšanje delovanja pravne države.
Odpri galerijo
Jan Zobec: Čeprav so obtožbe predsednika vrhovnega sodišča povsem pavšalne in nekonkretizirane, prevzemam breme razbremenjevanja. FOTO: Tomi Lombar/Delo
Dne 7. 6. 2018 je predsednik vrhovnega sodišča mag. Damijan Florjančič v zvezi z objavo posnetka dogodka, ki se je pripetil decembra lani ob mojem vstopu v sodno poslopje, za medije izjavil:
- kako bi sodnik lahko presojal dejstva, če sam ni sposoben presojati svojih ravnanj;
- da se dogodek v zvezi s pravosodnim policistom ni odvil na način, kot sem ga opisal v takratnih izjavah za različne medije;
- da moram svoje izjave obžalovati in se pravosodnemu policistu opravičiti, ker bo sicer zoper mene sprožil disciplinski postopek zaradi krnitve ugleda sodstva ali postopek pred etično komisijo.
Gre za zelo hude javne obtožbe na moj račun, ki imajo za posledico medijski linč, podprt z dejanji delodajalca. Moja poklicna in človeška integriteta terjata javni odziv. Od predsednika vrhovnega sodišča zato zahtevam javno pojasnilo z njegove strani zatrjevanih neskladij med mojimi izjavami za medije s tistim, kar je zabeleženo na posnetku.
Čeprav so obtožbe predsednika vrhovnega sodišča povsem pavšalne in nekonkretizirane, prevzemam breme razbremenjevanja. Poglejmo dejstva tega primera:
Na spletnem portalu MMC so bili dne 6. 6. 2018 objavljeni bistveni navedki iz mojih izjav medijem v zvezi s spornim dogodkom. Izjavil sem, da se je varnostnik pognal za menoj, menim, da je za menoj tekel, me nekje v višini dvigala zgrabil za nadlaket in me začel vleči proti rentgenu, ter da je bil do mene osoren. To so dejstva zunanjega sveta, govoril pa sem takrat tudi o svojih občutkih, o dejstvih notranjega življenja. Ti – osebni občutki, ki so zaradi svoje narave dostopni samo meni, pa so imeli tudi razumno podlago v policistovem napadu name.
Poglejmo, kaj dokazuje posnetek: grem skozi detektor za kovine na glavnem vhodu, pravosodnemu policistu pokažem ključ svoje pisarne in se odpravim proti dvigalu; za menoj najprej hodi pravosodni policist, nato začne teči, me pri dvigalu dohiti, zgrabi za desno nadlaket, me s potegom obrne za 180 stopinj, močno drži za roko (roka je v nenaravni drži, odmaknjena od telesa za približno 60 do 70 stopinj), me začne vleči v nasprotni smeri mojega prihoda, nato me po nekaj metrih izpusti in ukaže napotitev k izhodu.
Ko primerjamo moje izjave v medijih s posnetkom, je sklep jasen in ga ni treba posebej utemeljevati. Pa vendar, v izogib slehernega, tudi naključnega, teoretičnega ali hotenega in skonstruiranega dvoma o moji verodostojnosti bom naredil še dokazne zaključke:
- prvo dejstvo: tek policista za menoj (v izjavah sem samo dopuščal možnost, da je stekel);
- drugo dejstvo: kraj dogajanja nad stopnicami, v bližini dvigala (v mojih izjavah sem navedel natanko to);
- tretje dejstvo: trd prijem za nadlaket, poteg in obrat za 180 stopinj (šlo je za grob prijem, ki sem ga občutil kot bolečino);
- četrto dejstvo: policist me je začel vleči proti izhodu (moja izjava: začel me je vleči proti rentgenu).
Od predsednika vrhovnega sodišča zato zahtevam, da javno in konkretizirano pove, katero od dejstev, navedenih v prejšnjem odstavku, ni v skladu s tistim, kar sem povedal medijem, ter da v primeru z njegove strani zatrjevanega neskladja tudi konkretno opredeli, katero dejstvo na posnetku odstopa od konkretnih, z moje strani zatrjevanih dejstev.
Ali je bil tak poseg v mojo telesno integriteto, ki ga sam ocenjujem kot napad, zakonit in ustavno skladen, je treba preveriti s testom legitimnosti in nato, če napad ta test prestane, še s strogim testom sorazmernosti.
Glede legitimnosti: pravosodni policisti so me seveda poznali, saj sem vsak dan prihajal v sodno stavbo. V rokah sem takrat držal ključ pisarne in izgovarjal svoje ime ter poklicno funkcijo. Da je bila med nama tudi verbalna komunikacija, je dobro vidno iz posnetka. Tudi ko me je policist grabil za roko in me vlekel proti izhodu, sem mu ves čas dopovedoval, da sem sodnik Jan Zobec ter napoten v svojo pisarno. Že na tej točki se izkaže poseg kot nelegitimen, saj njegov namen ni bil varovati sodišče pred potencialno nevarno osebo, temveč dosegati neki drug, nelegitimen cilj. V tistem času so namreč nekateri izbrani sodniki in zaposleni nemoteno, brez kakršne koli kontrole vstopali skozi glavni vhod. Tudi sicer policijski posegi na glavnem vhodu niso legitimni, saj iste osebe, tako sodniki kot sodno osebje, lahko v stavbo nemoteno in brez osebnega pregleda vstopamo skozi stranski vhod. Če torej skozi stranski vhod vstopajoči zaposleni niso nevarni, od kod potem legitimnost posegov v njihove človekove pravice, kadar (te iste in policistom poznane osebe) vstopijo skozi glavni vhod. Za vrhovne sodnike je osebno pregledavanje ob vstopanju skozi glavni vhod po odredbi predsednika vrhovnega sodišča odpravljeno, pa ni zaradi tega varnost na sodišču nič manjša.
Strogi test torej ni niti potreben, čeprav je tudi glede tega več kot jasno, da ukrep ne bi prestal presoje nujnosti, kaj šele sorazmernosti v ožjem pomenu.
Sam sem policistovo ukrepanje zoper mene ocenil kot napad. Taka ocena še zdaleč ni pretirana, saj bi bil kjerkoli v civiliziranem svetu ukrep pravosodnega policista, ko vrhovnemu sodniku, namenjenemu v svoj kabinet, ob vstopanju v sodno stavbo z grobim prijemom za laket za nekaj trenutkov odvzame prostost in ga napoti proti izhodu, ocenjen kot nezaslišan in nepojmljiv napad na njegovo telesno in duševno integriteto.
Vzrok orkestriranemu medijskemu linču zoper mene nikakor ni ta dogodek, ki je v svojem bistvu banalen, v vsej množici drugih pomembnih dogodkov povsem postranski ter po šestih mesecih le še slabo pogret. Prepričan sem, da je pravi vzrok želje po moji osebni diskvalifikaciji to, da se borim za izboljšanje delovanja pravne države, se pri tem javno izpostavljam za notranje neodvisno sodnico ter že več let doma in v tujini opozarjam na številne anomalije nedokončane tranzicije slovenskega sodstva.
Naj za konec dodam bistveno: obtožbe predsednika vrhovnega sodišča so hude, zelo hude – ni isto, ali vrhovnega sodnika napade anonimnež na nekih družabnih omrežjih ali predsednik vrhovnega sodišča, ki je, kot vemo, simbolna figura sodstva. Ko na vrhovnega sodnika naslovi očitke, kot jih je name, mora biti pripravljen prevzeti vse pravne posledice takega svojega ravnanja – te nikakor ne morejo biti primerljive s tistimi, ki bi morda doletele navadnega državljana.
***
Jan Zobec je vrhovni sodnik.
- kako bi sodnik lahko presojal dejstva, če sam ni sposoben presojati svojih ravnanj;
- da se dogodek v zvezi s pravosodnim policistom ni odvil na način, kot sem ga opisal v takratnih izjavah za različne medije;
- da moram svoje izjave obžalovati in se pravosodnemu policistu opravičiti, ker bo sicer zoper mene sprožil disciplinski postopek zaradi krnitve ugleda sodstva ali postopek pred etično komisijo.
Gre za zelo hude javne obtožbe na moj račun, ki imajo za posledico medijski linč, podprt z dejanji delodajalca. Moja poklicna in človeška integriteta terjata javni odziv. Od predsednika vrhovnega sodišča zato zahtevam javno pojasnilo z njegove strani zatrjevanih neskladij med mojimi izjavami za medije s tistim, kar je zabeleženo na posnetku.
Čeprav so obtožbe predsednika vrhovnega sodišča povsem pavšalne in nekonkretizirane, prevzemam breme razbremenjevanja. Poglejmo dejstva tega primera:
Na spletnem portalu MMC so bili dne 6. 6. 2018 objavljeni bistveni navedki iz mojih izjav medijem v zvezi s spornim dogodkom. Izjavil sem, da se je varnostnik pognal za menoj, menim, da je za menoj tekel, me nekje v višini dvigala zgrabil za nadlaket in me začel vleči proti rentgenu, ter da je bil do mene osoren. To so dejstva zunanjega sveta, govoril pa sem takrat tudi o svojih občutkih, o dejstvih notranjega življenja. Ti – osebni občutki, ki so zaradi svoje narave dostopni samo meni, pa so imeli tudi razumno podlago v policistovem napadu name.
Poglejmo, kaj dokazuje posnetek: grem skozi detektor za kovine na glavnem vhodu, pravosodnemu policistu pokažem ključ svoje pisarne in se odpravim proti dvigalu; za menoj najprej hodi pravosodni policist, nato začne teči, me pri dvigalu dohiti, zgrabi za desno nadlaket, me s potegom obrne za 180 stopinj, močno drži za roko (roka je v nenaravni drži, odmaknjena od telesa za približno 60 do 70 stopinj), me začne vleči v nasprotni smeri mojega prihoda, nato me po nekaj metrih izpusti in ukaže napotitev k izhodu.
Ko primerjamo moje izjave v medijih s posnetkom, je sklep jasen in ga ni treba posebej utemeljevati. Pa vendar, v izogib slehernega, tudi naključnega, teoretičnega ali hotenega in skonstruiranega dvoma o moji verodostojnosti bom naredil še dokazne zaključke:
- prvo dejstvo: tek policista za menoj (v izjavah sem samo dopuščal možnost, da je stekel);
- drugo dejstvo: kraj dogajanja nad stopnicami, v bližini dvigala (v mojih izjavah sem navedel natanko to);
- tretje dejstvo: trd prijem za nadlaket, poteg in obrat za 180 stopinj (šlo je za grob prijem, ki sem ga občutil kot bolečino);
- četrto dejstvo: policist me je začel vleči proti izhodu (moja izjava: začel me je vleči proti rentgenu).
Od predsednika vrhovnega sodišča zato zahtevam, da javno in konkretizirano pove, katero od dejstev, navedenih v prejšnjem odstavku, ni v skladu s tistim, kar sem povedal medijem, ter da v primeru z njegove strani zatrjevanega neskladja tudi konkretno opredeli, katero dejstvo na posnetku odstopa od konkretnih, z moje strani zatrjevanih dejstev.
Ali je bil tak poseg v mojo telesno integriteto, ki ga sam ocenjujem kot napad, zakonit in ustavno skladen, je treba preveriti s testom legitimnosti in nato, če napad ta test prestane, še s strogim testom sorazmernosti.
Glede legitimnosti: pravosodni policisti so me seveda poznali, saj sem vsak dan prihajal v sodno stavbo. V rokah sem takrat držal ključ pisarne in izgovarjal svoje ime ter poklicno funkcijo. Da je bila med nama tudi verbalna komunikacija, je dobro vidno iz posnetka. Tudi ko me je policist grabil za roko in me vlekel proti izhodu, sem mu ves čas dopovedoval, da sem sodnik Jan Zobec ter napoten v svojo pisarno. Že na tej točki se izkaže poseg kot nelegitimen, saj njegov namen ni bil varovati sodišče pred potencialno nevarno osebo, temveč dosegati neki drug, nelegitimen cilj. V tistem času so namreč nekateri izbrani sodniki in zaposleni nemoteno, brez kakršne koli kontrole vstopali skozi glavni vhod. Tudi sicer policijski posegi na glavnem vhodu niso legitimni, saj iste osebe, tako sodniki kot sodno osebje, lahko v stavbo nemoteno in brez osebnega pregleda vstopamo skozi stranski vhod. Če torej skozi stranski vhod vstopajoči zaposleni niso nevarni, od kod potem legitimnost posegov v njihove človekove pravice, kadar (te iste in policistom poznane osebe) vstopijo skozi glavni vhod. Za vrhovne sodnike je osebno pregledavanje ob vstopanju skozi glavni vhod po odredbi predsednika vrhovnega sodišča odpravljeno, pa ni zaradi tega varnost na sodišču nič manjša.
Strogi test torej ni niti potreben, čeprav je tudi glede tega več kot jasno, da ukrep ne bi prestal presoje nujnosti, kaj šele sorazmernosti v ožjem pomenu.
Sam sem policistovo ukrepanje zoper mene ocenil kot napad. Taka ocena še zdaleč ni pretirana, saj bi bil kjerkoli v civiliziranem svetu ukrep pravosodnega policista, ko vrhovnemu sodniku, namenjenemu v svoj kabinet, ob vstopanju v sodno stavbo z grobim prijemom za laket za nekaj trenutkov odvzame prostost in ga napoti proti izhodu, ocenjen kot nezaslišan in nepojmljiv napad na njegovo telesno in duševno integriteto.
Vzrok orkestriranemu medijskemu linču zoper mene nikakor ni ta dogodek, ki je v svojem bistvu banalen, v vsej množici drugih pomembnih dogodkov povsem postranski ter po šestih mesecih le še slabo pogret. Prepričan sem, da je pravi vzrok želje po moji osebni diskvalifikaciji to, da se borim za izboljšanje delovanja pravne države, se pri tem javno izpostavljam za notranje neodvisno sodnico ter že več let doma in v tujini opozarjam na številne anomalije nedokončane tranzicije slovenskega sodstva.
Naj za konec dodam bistveno: obtožbe predsednika vrhovnega sodišča so hude, zelo hude – ni isto, ali vrhovnega sodnika napade anonimnež na nekih družabnih omrežjih ali predsednik vrhovnega sodišča, ki je, kot vemo, simbolna figura sodstva. Ko na vrhovnega sodnika naslovi očitke, kot jih je name, mora biti pripravljen prevzeti vse pravne posledice takega svojega ravnanja – te nikakor ne morejo biti primerljive s tistimi, ki bi morda doletele navadnega državljana.
***
Jan Zobec je vrhovni sodnik.
