Prepričljivost in verodostojnost
Letošnji supermarket volilne ponudbe je pester, toda obilje izbire je lahko razlog za tesnobne občutke.
Odpri galerijo
FOTO: Reuters
Pred štirimi leti se je na volitvah za oblast potegovalo 17 strank. Letošnji supermarket volilne ponudbe je še za odtenek bolj pester. Tretjega maja je kandidature prijavilo 25 strank. Leta 2011 se je za parlamentarne sedeže potegovalo 20 list, leta 2008 17. Če k strankam, ki so se priglasile h kandidaturi, prištejemo še politične skupine, ki obstajajo vsaj na papirju, a se za parlamentarne sedeže ne potegujejo – denimo Pozitivno Slovenijo, leta 2011 relativno zmagovalko volitev, in Liberalno demokracijo Slovenije, ki je celo desetletje dominirala slovenskemu političnemu prostoru, potem pa je začela bledeti –, lahko sklepamo, da živimo v pisanem političnem svetu, v katerem se za vsak politični okus najde ustrezna izbira.
A obilje izbire je lahko razlog za tesnobne občutke. Tudi najbolj pronicljivi politični analitiki bi imeli težave, če bi skušali doumeti razlike med strankarskimi formacijami, ki se oblikujejo okrog socialnih idej, med konservativnimi političnimi programi ali organizacijami, ki se umeščajo v politični center. Neskončno dolg seznam kandidatnih list, ki branijo podobne ideje, ni značilen le za letošnje volitve. Tudi leta 1992 se je za parlamentarne sedeže potegovalo 25 političnih skupin. A dodati velja, da letos na volitve zagotovo ne bo prišlo toliko volivcev kot leta 1992, ko je bila udeležba kar 85-odstotna.
Najbolj shematsko bi lahko politične ideje razdelili na levičarske in desničarske. Ker živimo v skupnosti, v kateri ljudje uživajo v narcisizmu malih razlik, bi bilo nesmiselno pričakovati, da bi slovenski politični prostor obvladovali – kot v ZDA – dve veliki strankarski formaciji. Konec koncev, tudi v ZDA je strank v resnici več, le da se zaradi večinskega volilnega sistema ne prebijejo do oblastnih funkcij. Glede na radikalnost zastopanja socialnih ali konservativnih idej bi lahko govorili še o levem in desnem centru. Mavrica politične ponudbe bi bila nepopolna, če se za oblast ne bi potegovala ekološko naravnana stranka. Z nekaj domišljije torej lahko politični spekter razdelimo na šest ali sedem delov. V evropskem parlamentu je trenutno osem političnih skupin, peščica evropskih poslancev pa ni uvrščena v nobenega od osmih političnih blokov. Stanje, ko se za poslanske položaje v slovenskem parlamentu poteguje več kot dva ducata strank ali list, pa je nenavadno in hkrati iracionalno. Iracionalno zato, ker so programske razlike med sorodnimi strankami manjše od programskih razlik med sobivajočimi frakcijami, ki delujejo znotraj istih strank. Iracionalno pa je tudi zato, ker lahko za znaten del kandidatnih list enostavno sklenemo, da so nastale zaradi osebnih ambicij utemeljiteljev list, ne pa zato, ker bi predstavljale kakšno omembe vredno družbeno silo ali unikatno politično idejo.
Hkrati pa obsežen seznam kandidatnih list vendarle pripoveduje o tem, da je potegovanje za politično oblast za ljudi še vedno zanimivo. Situacija je nekoliko paradoksalna. Po eni strani se stranke uvrščajo na samo dno institucij, ki so vredne zaupanja ljudi. Po podatkih družbe Valicon okrog 85 odstotkov ljudi strankam ne zaupa. Le nekako vsak sedmi vprašani najde zanje toplo besedo. Po drugi strani pa se bo za poslansko funkcijo spet potegovalo precej več kot 1000 ljudi, uvrščenih na strankarske kandidatne liste.
Nizek ugled politike in nepregledno število kandidatnih list sta dve strani istega kovanca, vrednost kovanca pa se od enega volilnega obdobja do naslednjega le znižuje. Veliko število list do določene mere govori o tem, da stranke z daljšo tradicijo niso sposobne absorbirati ljudi, ki bi se ukvarjali s politiko, zato se ljudje lotevajo svojih političnih projektov. Drugič, politika je razumljena kot ljubiteljska dejavnost, ne pa kot resno delo za skupnost, ki zahteva določena znanja in veščine. Hkrati pa je ta ljubiteljska dejavnost za marsikoga vendarle vabljiva, ker obeta zaslužek, boljši od državnega povprečja. V času, ko ideja skupnega, javnega dobrega bledi, politika postaja poligon za uresničevanje osebnih ambicij.
Šele ko bo ideja skupnega dobrega rehabilitirana tako na levici kot na desnici, tako v političnem centru kot na robovih političnega spektra, bo politični prostor organiziran bolj pregledno in racionalno. Pogled na nepregledno dolg seznam pa volivca ne bo navdajal s podobno tesnobo, kot navdaja potrošnika, ki se mora odločati med 25 vrstami majoneze, masla ali pralnega praška. Volitve namreč ne bi smele postati še ena potrošniška operacija, ko nekaj kupiš zaradi popusta. Ne gre za popust, temveč za zaupanje, ki temelji na prepričljivosti idej in verodostojnosti ljudi, ki ideje predstavljajo.
A obilje izbire je lahko razlog za tesnobne občutke. Tudi najbolj pronicljivi politični analitiki bi imeli težave, če bi skušali doumeti razlike med strankarskimi formacijami, ki se oblikujejo okrog socialnih idej, med konservativnimi političnimi programi ali organizacijami, ki se umeščajo v politični center. Neskončno dolg seznam kandidatnih list, ki branijo podobne ideje, ni značilen le za letošnje volitve. Tudi leta 1992 se je za parlamentarne sedeže potegovalo 25 političnih skupin. A dodati velja, da letos na volitve zagotovo ne bo prišlo toliko volivcev kot leta 1992, ko je bila udeležba kar 85-odstotna.
Potegovanje za politično oblast je še vedno zanimivo
Najbolj shematsko bi lahko politične ideje razdelili na levičarske in desničarske. Ker živimo v skupnosti, v kateri ljudje uživajo v narcisizmu malih razlik, bi bilo nesmiselno pričakovati, da bi slovenski politični prostor obvladovali – kot v ZDA – dve veliki strankarski formaciji. Konec koncev, tudi v ZDA je strank v resnici več, le da se zaradi večinskega volilnega sistema ne prebijejo do oblastnih funkcij. Glede na radikalnost zastopanja socialnih ali konservativnih idej bi lahko govorili še o levem in desnem centru. Mavrica politične ponudbe bi bila nepopolna, če se za oblast ne bi potegovala ekološko naravnana stranka. Z nekaj domišljije torej lahko politični spekter razdelimo na šest ali sedem delov. V evropskem parlamentu je trenutno osem političnih skupin, peščica evropskih poslancev pa ni uvrščena v nobenega od osmih političnih blokov. Stanje, ko se za poslanske položaje v slovenskem parlamentu poteguje več kot dva ducata strank ali list, pa je nenavadno in hkrati iracionalno. Iracionalno zato, ker so programske razlike med sorodnimi strankami manjše od programskih razlik med sobivajočimi frakcijami, ki delujejo znotraj istih strank. Iracionalno pa je tudi zato, ker lahko za znaten del kandidatnih list enostavno sklenemo, da so nastale zaradi osebnih ambicij utemeljiteljev list, ne pa zato, ker bi predstavljale kakšno omembe vredno družbeno silo ali unikatno politično idejo.
Nizek ugled politike in nepregledno število kandidatnih list sta dve strani istega kovanca.
Hkrati pa obsežen seznam kandidatnih list vendarle pripoveduje o tem, da je potegovanje za politično oblast za ljudi še vedno zanimivo. Situacija je nekoliko paradoksalna. Po eni strani se stranke uvrščajo na samo dno institucij, ki so vredne zaupanja ljudi. Po podatkih družbe Valicon okrog 85 odstotkov ljudi strankam ne zaupa. Le nekako vsak sedmi vprašani najde zanje toplo besedo. Po drugi strani pa se bo za poslansko funkcijo spet potegovalo precej več kot 1000 ljudi, uvrščenih na strankarske kandidatne liste.
Volitve ne bi smele postati potrošniška operacija
Nizek ugled politike in nepregledno število kandidatnih list sta dve strani istega kovanca, vrednost kovanca pa se od enega volilnega obdobja do naslednjega le znižuje. Veliko število list do določene mere govori o tem, da stranke z daljšo tradicijo niso sposobne absorbirati ljudi, ki bi se ukvarjali s politiko, zato se ljudje lotevajo svojih političnih projektov. Drugič, politika je razumljena kot ljubiteljska dejavnost, ne pa kot resno delo za skupnost, ki zahteva določena znanja in veščine. Hkrati pa je ta ljubiteljska dejavnost za marsikoga vendarle vabljiva, ker obeta zaslužek, boljši od državnega povprečja. V času, ko ideja skupnega, javnega dobrega bledi, politika postaja poligon za uresničevanje osebnih ambicij.
Šele ko bo ideja skupnega dobrega rehabilitirana tako na levici kot na desnici, tako v političnem centru kot na robovih političnega spektra, bo politični prostor organiziran bolj pregledno in racionalno. Pogled na nepregledno dolg seznam pa volivca ne bo navdajal s podobno tesnobo, kot navdaja potrošnika, ki se mora odločati med 25 vrstami majoneze, masla ali pralnega praška. Volitve namreč ne bi smele postati še ena potrošniška operacija, ko nekaj kupiš zaradi popusta. Ne gre za popust, temveč za zaupanje, ki temelji na prepričljivosti idej in verodostojnosti ljudi, ki ideje predstavljajo.
