V članku lahko preberete:

Bil je lep sončen dan. Ema Kugler je šla na obisk k Marku Jakšetu. Bilo je že globoko v juniju, ko ob osmih zjutraj zablešči ljubljanska pripeka. K Markovim slikam – Emino delo sem začela spoznavati kasneje (nekje ob snemanju njenega filma Za konec časa, moralo je biti v kamnolomu, kamor sem na snemanje peljala statiste) – smo v krajšem obdobju v poznih devetdesetih hodili na obisk skoraj vsak konec tedna. Na poti iz Bunkerja (Klub B51) na Gerbičevi. Ko je didžej že postajal utrujen, smo v jutranjih urah krenili mimo pekarne, kjer so nam prijazni peki vedno skozi okno podali nekaj štruc, proti centru, na Dvorni trg, v stanovanjsko hišo, kjer je živela slikarjeva sestra – a nas je zanimalo nekaj drugega, na stenah stopnišča v prvem nadstropju so visele Markove slike. Temne, zlate, oranžne in rdeče, templji alegoričnih prizorišč, reinkarnacij mitoloških tem, osebnih fantazem, ki so v tistem času silno nagovarjali naše kolektivne atmosfere – tako smo si, mularija, predstavljali naše in njegove stvari v tisti temi; žvečili smo topli kruh in z vžigalniki svetili gor k slikam!