Pozdravljeni!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
Sobotna priloga

Tragedija srednje Evrope

Orbán se je na začetku boril proti komunizmu, zdaj se obrača stran od zahodnih vrednot.
Najdaljša noč za Viktorja Orbána se je iztekla v osupljiv triumf. FOTO: Reuters
Najdaljša noč za Viktorja Orbána se je iztekla v osupljiv triumf. FOTO: Reuters
Saša Vidmajer
14. 4. 2018 | 06:00
8:44
Viktor Orbán je minulo nedeljo gladko zmagal. Tretjič bo premier, ima dvotretjinsko večino v parlamentu, brez razprave lahko sprejema zakone in poljubno spremeni ustavo, ponaša se z rekordno, skoraj 70-odstotno volilno udeležbo. Utrdil je oblast doma, kjer je absolutni vladar, hkrati zmaga povečuje razkol med Budimpešto in zahodno Evropo. Voditelj Madžarske je prvo ime vzhodne Evrope in zgled preštevilnim na celini.

Najdaljša noč za Viktorja Orbána se je iztekla v osupljiv triumf. Njegova tretja, prepričljiva volilna zmaga je bila najmanj pričakovana, obenem je najbolj pomenljiva, ne samo za Madžarsko, temveč za Evropsko unijo kot celoto.

Absolutni vladar

Po osmih letih na oblasti vstopa v nov zaporedni mandat, spet z ustavno večino, v parlamentu bo imel 134 od 199 poslanskih sedežev, nacionalistična skrajno desna stranka Jobbik in koalicija socialistov in zelenih imata peščico glasov. To ni toliko zmaga stranke Fidesz kot Orbána osebno in suverenistične, nacionalistične desnice.

Kakšen paradoks, Madžarska je vendar leta 1989 slavila »vrnitev v Evropo«. Pred petnajstimi leti je postala del »svobodnega sveta«, praznovala je, da je Evropa po polstoletnem sovjetskem jarmu spet »cela in svobodna«; pridružila se je zahodni sferi, vstopila v Evropsko unijo in Nato, sledila je zahodnoevropskemu političnemu in ustavnemu modelu. V zadnjih nekaj letih je ubrala retrogradno smer. Se srednja Evropa po padcu berlinskega zidu vrti naprej ali nazaj, se vprašuje Jacques Rupnik, eden najboljših poznavalcev tega prostora, in razčlenjuje nacionalizem, antiliberalizem in ultrakonservativizem, ki zaznamujejo današnji politični diskurz srednje Evrope.

Orbán se je na začetku svoje politične poti boril proti komunizmu, zdaj se obrača stran od zahodnih vrednot in institucij. Teoretizira in prakticira »neliberalno demokracijo«. Bivši Vzhod nasploh, ta, ki je najbolj hlastal za svobodo, dvomi o liberalni demokraciji. V devetdesetih ni bilo nikjer tolikšnega navdušenja nad svobodo kot na Poljskem, Solidarność je bila avantgarda, zrušila je zid in zadala poglavitni udarec sovjetskemu totalitarnemu sistemu. Ta čas tudi Poljska Jaroslawa Kaczińskega išče sovražnike na Zahodu in stopa po Orbánovi poti. »Nevarnost prihaja z zahoda, od politikov v Bruslju, Berlinu in Parizu,« ponavlja madžarski predsednik vlade. Ne problematizira samo beguncev in migrantov, temveč tudi evropske politike in evropske institucije, vse, kar v njegovi politični govorici odpira vrata islamu in nakazuje zaton krščanstva.

Njegova politika je prazna, nič ne naredi za izobraževanje, zdravstvo, socialno varstvo, sam je na vrhu korumpiranega sistema, nenehno krči prostor svobode in zmanjšuje kakovost demokracije. Razen podrejanja sodstva in medijev je njegova edina politika demoniziranje priseljencev, slednje je bila celotna vsebina letošnje volilne kampanje. Je občudovalec ameriškega predsednika Donalda Trumpa, ob njegovi zmagi je vzklikal, da je končno konec »liberalne nedemokracije«. Njegov volilni slogan je bil Najprej Madžarska.

In že napoveduje uveljavitev kontroverznih obljub. Prihodnji mesec, ko bo novi parlament začel delati, naj bi sprejeli zakonodajo, uperjeno proti Georgeu Sorosu, madžarsko-ameriški finančnik je za premiera in stranko Fidesz utelešenje vsega, kar najbolj črtijo; predvsem pa arhitekt »velikega načrta«, prihoda milijonov islamskih priseljencev na Madžarsko in v Evropo. Načrtovani zakon predvideva 25-odstotni davek na vse tuje finančne prispevke nevladnim organizacijam v državi, ki so naklonjene priseljevanju. Soros je Orbánov najljubši sovražnik.

Njegova zgodovinska zmaga bo vplivala tudi na Evropo. Orbán je postal zelo močan voditelj, najbolj dolgoživi predsednik vlade ob kanclerki Angeli Merkel, Fidesz je stranka z množično podporo, preteklo nedeljo je dobila skoraj 50 odstotkov glasov, kar je na evropskem kontinentu osupljivo visoka številka. Čeprav so politični trendi na celini podobni, povsod volitve določa priseljensko vprašanje, je bila to prva kampanja, poudarjeno uperjena proti Bruslju, evropski politiki in migrantskim kvotam, obsesivno protipriseljenska, islamofobična, suverenistična. Lahko se samo bojimo posnemovalcev.

Retorično vprašanje je, kako bo ravnala Evropa. Za Madžarsko je doslej predstavljala zaslon evropska ljudska stranka, formalno pripada konservativnemu mainstreamu v evropskem parlamentu, čeprav je dejansko daleč od tega. Najbrž je trenutek, ko bi Evropska unija lahko postavila Madžarski mejo, zarisala tisto »rdečo črto«, že zdavnaj mimo. Orbán je pokazal, da tovrstna politika prinaša rezultate, on sam ne bo odstopil od konfrontacije, medtem ko je sama EU razdeljena in šibka.

»Ugrabljeni Zahod«

Milan Kundera jo je nekoč slavno opisal kot »ugrabljeni Zahod«, govoril je o srednji Evropi, ki je kulturno na Zahodu, a je bila po drugi svetovni vojni politično na Vzhodu. V znamenitem eseju iz prve polovice osemdesetih Tragedija srednje Evrope je problematiziral njeno kulturno zastranitev, sprožil je véliko razpravo o evropskih kulturah, ki so se znašle na »napačni strani« s hladno vojno razdeljenega kontinenta. Dekadentna Evropa tega ni niti opazila, pozabila je, da je iz lastnega korpusa izločila vzhodni del, zavržen je ostal onstran železne zavese.

S srednjo Evropo je povezanih precej različnih konceptov in mitologij, med drugim tudi ironizacij, recimo Petra Handkeja o tem delu sveta kot meteorološkem pojmu. Srednja Evropa je mit in stvarnost, vključuje metafizične razsežnosti, neki določen imaginarij, v resničnem pomenu nikoli ni obstajala, do neke mere je bila venomer fikcija; in čeprav je opisovana kot zahodna in je v principu del Zahoda, je dejansko bila nekje vmes in je venomer na margini Zahoda. Toda če je po Kunderi »tragedija« srednje Evrope, da je bila geografsko v sredici, kulturno zahodna in politično vzhodna, potem je letnica 1989 končno prinesla pomiritev.

Trideset let kasneje je srednja Evropa del EU in Nata, vendar je medtem izgubila svoje dobro ime, njen ožji format, višegrajska skupina, je v Bruslju tako rekoč psovka. Kar gledamo zdaj, je nova tragedija vzhodne Evrope.

Dobrih deset let po vstopu v Evropsko unijo se je formirala kot neka posebna entiteta. Čeprav del Unije, geopolitično je usidrana v zahodne institucije, je v mentalnem smislu vse bolj svet zase. Evropa je podcenila transformacijo, demokracija ni samo institucionalni projekt, zgraditev demokratične kulture traja več generacij, potrebna je zrelost. Gledamo retrogradno politiko, avtoritarne voditelje, agresivni nacionalizem, krušenje demokratičnih načel, pravzaprav lupino demokracije.

Kult žrtve

Zakaj Madžari množično volijo Orbána, zakaj je srednja Evropa tako dovzetna za nacionalizem, ksenofobijo, antisemitizem? Homogene nacionalne države, kakršne so Madžarska, Poljska, tudi Češka, z zelo majhnimi ali neobstoječimi etničnimi manjšinami, so izrazito zaprte, z migracijami se niso srečevale, so sovražne družbe do prišlekov, četudi jih niso veliko srečale.

Pomembna značilnost je famozni sindrom žrtve. Vzhodnoevropejci so vedno žrtve, negujejo svoje globoko občutenje tega, Madžarska in Poljska se imata za državi, ki ju je zgodovina zmeraj kaznovala, pomnita nepravično zgodovino in je ne moreta pozabiti, prevare Rusov pa Evropejcev, ki so ju puščali na cedilu – v tem delu sveta preteklost ni nikoli samo preteklost. Madžarsko definira specifična tovrstna naracija, pestuje svoje krivice, podobno kakor Poljska nenehno dokazuje lastne boleče izkušnje, trpljenje, okupacijo, nesvobodo; vse to češ da v Evropski uniji ni bilo primerno in zadostno ovrednoteno. Madžarska pomni tudi zaradi trianonske pogodbe leta 1920 izgubljeni dve tretjini svojega ozemlja.

Viktor Orbán je s svojo apokaliptično govorico in slikanjem distopične prihodnosti znal zajezditi val teh sentimentov. Premnogi v madžarskem voditelju prepoznavajo državno politiko, vredno zvestega posnemanja.

Hvala, ker berete Delo že 65 let.

Berite Delo 3 mesece za ceno enega.

NAROČITE  

Obstoječi naročnik?Prijavite se

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine