V nadaljevanju preberite:

Pol leta so razstave in dogodki Beneškega bienala v Giardinih razlog za potovanje v mesto lagune. Tok mednarodnih obiskovalcev, ki se vali skozi paviljone na Giardinih, prinaša v mesto energijo, profit in smeti. Tako je v času odprtja bienala. Pozimi Giardini hibernirajo za železnimi ograjami, odrezani od lokalnega konteksta. Vrata se zaklenejo, vhode paviljonov prekrijejo z deskami, razstavni odpadki se odpeljejo na različna odlagališča po beneški regiji in vrt se potopi v tišino. Za ograjo ne ostanejo prižgane niti luči, lokalno življenje ne prodre vanj. Domačini pravijo, da se mesto konča tam, kjer se začnejo Giardini.

Neizolirani nacionalni paviljoni v Giardinih ne omogočajo celoletne uporabe in ostajajo zaprti. Giardini so tako vedno ločeni od preostalega mesta: poleti so to ograjeni in nadzorovani razstavni prostori z vrstami pred kioski z vstopnicami, ko pa se pozno jeseni bienale zaključi in kurirani spektakel izgine, postanejo nedostopni. Giardini so teater nacionalnih razstav v paviljonih, orientiran h globalni publiki in ne k lokalnemu prebivalstvu. Odsevajo globlji problem Benetk, mesta, ki raje služi občasnemu spektaklu za obiskovalce kot življenju vedno manjšega števila stalnih prebivalcev.