Predstavitvena informacija
Zidovi in mostovi
Kaj pomeni, kaj prinaša odločitev Nemčije, da kandidira Manfreda Webra za šefa evropske komisije.
Odpri galerijo
Za Angelo Merkel so pomembni tudi notranjepolitični razlogi Webrove kandidature. FOTO: John Macdougall/Afp
Oster besedni spopad med Emmanuelom Macronom in tandemom Salvini-Orbán nakazuje, kako grob bo spomladanski spopad za razmerja sil v prihodnjem evropskem parlamentu. Tudi uglajeni politiki bodo letošnjo zimo sneli rokavice. Toda ključno vprašanje je, kaj pomeni in kaj prinaša odločitev Nemčije, da kandidira Manfreda Webra za predsednika evropske komisije.
Nemška izbira je ambiciozna, strateška, Angela Merkel je spet presenetila. Prvič v več kot petdeset letih – po Francozu Jacquesu Delorsu, Jacquesu Santerju, ki ni bil prvi Luksemburžan na čelu komisije, Italijanu Romanu Prodiju, Portugalcu Joséju Manuelu Barrosu in še enem imenu Velikega vojvodstva Jean-Claudu Junckerju – hoče Berlin vodenje osrednje evropske institucije. In vemo: ko Nemec pretendira na najmočnejši položaj v Uniji, mu vedno očitajo, da je Nemec.
Odločitev kanclerke na eni strani pomeni, da se je še vedno najvplivnejša evropska političarka zavestno odrekla nemškemu vodenju Evropske centralne banke po odhodu Maria Draghija prihodnje leto, ker je presodila, da je mnogo pomembnejši sedež šefa bruseljske komisije. Na hitro je zamenjala prioritete. Namesto finančnih zadev je dala prednost imanentno političnemu položaju, ki ima tudi geopolitično dimenzijo.
Očitno še važnejše je zamejevanje populizma in nacionalizma, ki je v vzponu na celini. Kanclerka hoče mobilizacijo sil zoper Salvinija, Le Penovo, Kaczynskega, Orbána. Bruselj je postal pomembnejši kot Frankfurt.
Toda medtem ko so bila pred tem v igri za omenjeni položaj tudi druga imena, recimo gospodarski minister Peter Altmaier in obrambna ministrica Ursula von der Leyen, je pomenljiva izbira Manfreda Webra, zdajšnjega vodje poslanske skupine Evropske ljudske stranke v evropskem parlamentu. Ostaja tudi dilema, ali je izbor zanj njena odločitev ali pa si je premislila med drugim zaradi napetih odnosov z notranjim ministrom Horstom Seehoferjem, ostrim kritikom priseljenske politike, iz vrst CSU. Isti bavarski Krščansko-socialni uniji pripada tudi Weber. Notranjepolitični razlogi nemara niso zadostni, niso pa obrobni.
Njegov vstop na véliki evropski oder – o uradni kandidaturi se bo odločalo na kongresu ljudske stranke novembra v Helsinkih – pa je relevanten iz več razlogov.
Čeprav vsi obrisi nemške odločitve niso docela razvidni, se nekatere hipoteze ponujajo same po sebi. Šestinštiridesetletni Weber, ki nakazuje generacijsko menjavo, je del slike, ki jo tvorita Sebastian Kurz v Avstriji in Pablo Casado v Španiji. Po izobrazbi je inženir, poln je laskavih besed o rosnomladem avstrijskem kanclerju. In medtem ko je Orbán črna ovca v Bruslju, imenovani s tem nima težav; lahko bi rekli tudi obratno, da je Weber tako rekoč idealno ime za Orbána. Je politik, ki velja za zagovornika bolj trde politike do priseljevanja in nasprotnika multikulturalizma, strateška izbira zanj nakazuje korekcijo konservativne politike, pomik bolj v desno. V tem smislu bi človek lahko pomislil tako na taktiko omejevanja populizma kot tudi na mostove – težko se je ogniti tezi, da gre za koketiranje z madžarskim voditeljem, ne nazadnje je slednji voditelj stranke Fidesz in v evropskem parlamentu del konservativne ljudske stranke.
Ostaja več vprašanj. Je domnevati, da Orbán nima namena zapustiti sedanje politične družine in se pridružiti kakemu suverenističnemu zavezništvu? In tu je še vprašanje skrajno desne stranke Liga v Italiji in njene umestitve v strasbourški parlament pa tudi konfliktnega razmerja Italije z Evropsko unijo. Milansko srečanje Orbán-Salvini je potrdilo politični projekt, ki potiska Italijo proč od jedra ustanovnih članic, namesto tega jo pozicionira v skupino višegrajskih suverenističnih članic. Hkrati se to dogaja brez odločitev predsednika vlade in zunanjega ministra.
To je Evropa, precej drugačna od tiste, ki jo je sanjal Altiero Spinelli. Evropski federalist in eden od ustanoviteljev evropske skupnosti je v izgnanstvu na otoku Ventotene pisal znani manifest (Per un'Europa libera e unita. Progetto d'un manifesto). Čeprav se je uveljavila njegova ideja neposredno izvoljenega evropskega parlamenta, so šle stvari daleč stran.
Osem, devet mesecev pred volitvami v parlament raznovrstne nacionalistične in populistične politične sile upajo, da bi v novi sestavi prihodnjo pomlad lahko dobile precej več glasov kot doslej. Ne večine, ampak vsaj dovolj močno manjšino, da bi lahko preoblikovale evropsko politiko. Kakih štirideset let sta Evropi vladali dve veliki sili, konservativna ljudska stranka in socialisti, tvorili sta neke vrste veliko koalicijo.
Takšnega razmerja poslej ne bo več, pričakovati je, da bodo tako imenovani suverenisti dobili precej več moči, že kakih 70 sedežev manj za mainstream stranke bi pomenilo pomembno razliko in omogočilo blokiranje določenih politik. Hkrati je vse dosedanje volitve spremljala razmeroma nizka udeležba, leta 2014 je prišlo glasovat približno 42 odstotkov volivcev. Véliki spopad za razmerja moči v novem parlamentu in bolj groba in glasna tekma bi utegnila vplivati tudi na to, nemara spodbuditi vseevropsko razpravo o prihodnosti EU.
Ostaja še vprašanje, kje v tej evropski politiki je Emmanuel Macron, koliko je politika, ki nastaja v Berlinu, sploh usklajena s francoskim predsednikom. Mimogrede, ni zagovornik logike vodilnega kandidata, Spitzenkandidata, zavzema se za transnacionalne liste. Pričakovanja v zvezi z evropskimi ambicijami Francije so bila zelo velika, reforme doma in nepriljubljenost, pa tudi nestrinjanje z Nemčijo o prihodnosti evrskega območja so jih ustavili. Obenem Italija ni več partnerica. Dilema je, koliko je Macron še akter na evropskem prizorišču.
»V Evropi zdaj obstajata dve strani. Eno vodi Macron, ki podpira priseljevanje. Na drugi strani so države, ki hočejo zavarovati meje.« Opis politične krajine na kontinentu je dal madžarski premier ob razvpitem srečanju s somišljenikom, prvakom Lige v Lombardiji. Francoski predsednik se je nemudoma odzval iz Københavna, kjer je bil na obisku: »Če v meni prepoznavajo svojega glavnega nasprotnika, potem imajo prav.« »Glavni nasprotnik Francije? Sodeč po javnomnenjskih meritvah so to Francozi,« je jedko repliciral Salvini.
Francoski predsednik skuša biti opažen, tudi s polarizacijo na evropskem prizorišču si prizadeva za obnovo notranjepolitičnega konsenza in morda tudi za mednarodno staturo. Njegova priljubljenost doma je zdrsnila nizko, je manj popularen, kot je bil leta 2013 njegov predhodnik, socialist François Hollande, poletni rejtingi so se ustavili na 31 odstotkih. Eno leto po tem, ko je na vojaški paradi na dan Bastilje pompozno sprejel Donalda Trumpa, je moral priznati, da na Združene države ni več mogoče računati, bolj šibek, kot je bilo videti spočetka, je tudi francosko-nemški motor. Kanclerka in predsednik sta spomladi dosegla navidezno strinjanje o proračunu, takrat je bilo pač pomembno ohranjati pri življenju Macronove ideje. Zdaj imajo v Berlinu vnovič druge prioritete, spet so bolj zadržani do predlogov o evrskem proračunu, kar je bil eden od francoskih stebrov politike v EU. Predsednik je videti razmeroma sam.
In tu so še odnosi z Italijo, francosko-italijanske relacije niso bile tako napete že vrsto let. Ne samo zaradi ostrih besed med predsednikom in skrajnim desničarjem, verbalnih napadov, ki se intenzivirajo. Gre za širši konflikt o migrantski politiki: salvinizirana Italija je gnusna, vendar je Francija pri Ventimiglii davno zaprla vrata, nosi tudi veliko soodgovornost za dezintegracijo libijske države in razmere v Afriki ter na Bližnjem vzhodu. Stvari so prišle do točke, ki presega to, kar se v odnosih s sosednjo državo počne. Kot je nedavno v intervjuju za Corriere izjavil francoski politolog in arabist Gilles Kepel: aktualno krizo v Tripolisu spodbuja rivalstvo med Parizom in Rimom. »Kriza je dramatična metafora nezmožnosti Evrope, da bi sodelovala v skupni zunanji politiki ... Italija in Francija, ki sta zgodovinsko najbolj povezani s pomembno državo onstran Sredozemlja, ne samo, da nista sposobni sodelovati, temveč podpirata tudi nasprotne frakcije in hranita tamkajšnjo notranjo krizo.«
Nemška izbira je ambiciozna, strateška, Angela Merkel je spet presenetila. Prvič v več kot petdeset letih – po Francozu Jacquesu Delorsu, Jacquesu Santerju, ki ni bil prvi Luksemburžan na čelu komisije, Italijanu Romanu Prodiju, Portugalcu Joséju Manuelu Barrosu in še enem imenu Velikega vojvodstva Jean-Claudu Junckerju – hoče Berlin vodenje osrednje evropske institucije. In vemo: ko Nemec pretendira na najmočnejši položaj v Uniji, mu vedno očitajo, da je Nemec.
Pomenljivo je, da je Weber tako rekoč idealno ime tudi za Orbána.
Odločitev kanclerke na eni strani pomeni, da se je še vedno najvplivnejša evropska političarka zavestno odrekla nemškemu vodenju Evropske centralne banke po odhodu Maria Draghija prihodnje leto, ker je presodila, da je mnogo pomembnejši sedež šefa bruseljske komisije. Na hitro je zamenjala prioritete. Namesto finančnih zadev je dala prednost imanentno političnemu položaju, ki ima tudi geopolitično dimenzijo.
Strateška poteza
Očitno še važnejše je zamejevanje populizma in nacionalizma, ki je v vzponu na celini. Kanclerka hoče mobilizacijo sil zoper Salvinija, Le Penovo, Kaczynskega, Orbána. Bruselj je postal pomembnejši kot Frankfurt.
Toda medtem ko so bila pred tem v igri za omenjeni položaj tudi druga imena, recimo gospodarski minister Peter Altmaier in obrambna ministrica Ursula von der Leyen, je pomenljiva izbira Manfreda Webra, zdajšnjega vodje poslanske skupine Evropske ljudske stranke v evropskem parlamentu. Ostaja tudi dilema, ali je izbor zanj njena odločitev ali pa si je premislila med drugim zaradi napetih odnosov z notranjim ministrom Horstom Seehoferjem, ostrim kritikom priseljenske politike, iz vrst CSU. Isti bavarski Krščansko-socialni uniji pripada tudi Weber. Notranjepolitični razlogi nemara niso zadostni, niso pa obrobni.
Njegov vstop na véliki evropski oder – o uradni kandidaturi se bo odločalo na kongresu ljudske stranke novembra v Helsinkih – pa je relevanten iz več razlogov.
Čeprav vsi obrisi nemške odločitve niso docela razvidni, se nekatere hipoteze ponujajo same po sebi. Šestinštiridesetletni Weber, ki nakazuje generacijsko menjavo, je del slike, ki jo tvorita Sebastian Kurz v Avstriji in Pablo Casado v Španiji. Po izobrazbi je inženir, poln je laskavih besed o rosnomladem avstrijskem kanclerju. In medtem ko je Orbán črna ovca v Bruslju, imenovani s tem nima težav; lahko bi rekli tudi obratno, da je Weber tako rekoč idealno ime za Orbána. Je politik, ki velja za zagovornika bolj trde politike do priseljevanja in nasprotnika multikulturalizma, strateška izbira zanj nakazuje korekcijo konservativne politike, pomik bolj v desno. V tem smislu bi človek lahko pomislil tako na taktiko omejevanja populizma kot tudi na mostove – težko se je ogniti tezi, da gre za koketiranje z madžarskim voditeljem, ne nazadnje je slednji voditelj stranke Fidesz in v evropskem parlamentu del konservativne ljudske stranke.
Ostaja več vprašanj. Je domnevati, da Orbán nima namena zapustiti sedanje politične družine in se pridružiti kakemu suverenističnemu zavezništvu? In tu je še vprašanje skrajno desne stranke Liga v Italiji in njene umestitve v strasbourški parlament pa tudi konfliktnega razmerja Italije z Evropsko unijo. Milansko srečanje Orbán-Salvini je potrdilo politični projekt, ki potiska Italijo proč od jedra ustanovnih članic, namesto tega jo pozicionira v skupino višegrajskih suverenističnih članic. Hkrati se to dogaja brez odločitev predsednika vlade in zunanjega ministra.
To je Evropa, precej drugačna od tiste, ki jo je sanjal Altiero Spinelli. Evropski federalist in eden od ustanoviteljev evropske skupnosti je v izgnanstvu na otoku Ventotene pisal znani manifest (Per un'Europa libera e unita. Progetto d'un manifesto). Čeprav se je uveljavila njegova ideja neposredno izvoljenega evropskega parlamenta, so šle stvari daleč stran.
Osem, devet mesecev pred volitvami v parlament raznovrstne nacionalistične in populistične politične sile upajo, da bi v novi sestavi prihodnjo pomlad lahko dobile precej več glasov kot doslej. Ne večine, ampak vsaj dovolj močno manjšino, da bi lahko preoblikovale evropsko politiko. Kakih štirideset let sta Evropi vladali dve veliki sili, konservativna ljudska stranka in socialisti, tvorili sta neke vrste veliko koalicijo.
Takšnega razmerja poslej ne bo več, pričakovati je, da bodo tako imenovani suverenisti dobili precej več moči, že kakih 70 sedežev manj za mainstream stranke bi pomenilo pomembno razliko in omogočilo blokiranje določenih politik. Hkrati je vse dosedanje volitve spremljala razmeroma nizka udeležba, leta 2014 je prišlo glasovat približno 42 odstotkov volivcev. Véliki spopad za razmerja moči v novem parlamentu in bolj groba in glasna tekma bi utegnila vplivati tudi na to, nemara spodbuditi vseevropsko razpravo o prihodnosti EU.
Ostaja še vprašanje, kje v tej evropski politiki je Emmanuel Macron, koliko je politika, ki nastaja v Berlinu, sploh usklajena s francoskim predsednikom. Mimogrede, ni zagovornik logike vodilnega kandidata, Spitzenkandidata, zavzema se za transnacionalne liste. Pričakovanja v zvezi z evropskimi ambicijami Francije so bila zelo velika, reforme doma in nepriljubljenost, pa tudi nestrinjanje z Nemčijo o prihodnosti evrskega območja so jih ustavili. Obenem Italija ni več partnerica. Dilema je, koliko je Macron še akter na evropskem prizorišču.
Francija in Italija
»V Evropi zdaj obstajata dve strani. Eno vodi Macron, ki podpira priseljevanje. Na drugi strani so države, ki hočejo zavarovati meje.« Opis politične krajine na kontinentu je dal madžarski premier ob razvpitem srečanju s somišljenikom, prvakom Lige v Lombardiji. Francoski predsednik se je nemudoma odzval iz Københavna, kjer je bil na obisku: »Če v meni prepoznavajo svojega glavnega nasprotnika, potem imajo prav.« »Glavni nasprotnik Francije? Sodeč po javnomnenjskih meritvah so to Francozi,« je jedko repliciral Salvini.
Francoski predsednik skuša biti opažen, tudi s polarizacijo na evropskem prizorišču si prizadeva za obnovo notranjepolitičnega konsenza in morda tudi za mednarodno staturo. Njegova priljubljenost doma je zdrsnila nizko, je manj popularen, kot je bil leta 2013 njegov predhodnik, socialist François Hollande, poletni rejtingi so se ustavili na 31 odstotkih. Eno leto po tem, ko je na vojaški paradi na dan Bastilje pompozno sprejel Donalda Trumpa, je moral priznati, da na Združene države ni več mogoče računati, bolj šibek, kot je bilo videti spočetka, je tudi francosko-nemški motor. Kanclerka in predsednik sta spomladi dosegla navidezno strinjanje o proračunu, takrat je bilo pač pomembno ohranjati pri življenju Macronove ideje. Zdaj imajo v Berlinu vnovič druge prioritete, spet so bolj zadržani do predlogov o evrskem proračunu, kar je bil eden od francoskih stebrov politike v EU. Predsednik je videti razmeroma sam.
In tu so še odnosi z Italijo, francosko-italijanske relacije niso bile tako napete že vrsto let. Ne samo zaradi ostrih besed med predsednikom in skrajnim desničarjem, verbalnih napadov, ki se intenzivirajo. Gre za širši konflikt o migrantski politiki: salvinizirana Italija je gnusna, vendar je Francija pri Ventimiglii davno zaprla vrata, nosi tudi veliko soodgovornost za dezintegracijo libijske države in razmere v Afriki ter na Bližnjem vzhodu. Stvari so prišle do točke, ki presega to, kar se v odnosih s sosednjo državo počne. Kot je nedavno v intervjuju za Corriere izjavil francoski politolog in arabist Gilles Kepel: aktualno krizo v Tripolisu spodbuja rivalstvo med Parizom in Rimom. »Kriza je dramatična metafora nezmožnosti Evrope, da bi sodelovala v skupni zunanji politiki ... Italija in Francija, ki sta zgodovinsko najbolj povezani s pomembno državo onstran Sredozemlja, ne samo, da nista sposobni sodelovati, temveč podpirata tudi nasprotne frakcije in hranita tamkajšnjo notranjo krizo.«
