Brez srečnih polfinalistov
V bitko za finale gredo najbolj spočiti Angleži
Odpri galerijo
Belgijski dvojec adutov za nov podvig proti Franciji sta selektor Roberto Martinez (desno) in napadalec Eden Hazard.
Foto Reuters
V četrtfinalu ni bilo srečnih zmagovalcev, Francija, Belgija, Anglija in Hrvaška so se zasluženo uvrstile v polfinale. Razlikovale so se le po načinu, kako so premagale tekmece.
Francija je proti oslabljenemu Urugvaju brez Cavanija pokazala, da je lahko uspešna tudi z igro kontinuiranih napadov. Junak dvoboja proti Argentini Mbappe proti tekmečevi postavitvi ni prišel do izraza, ampak Francija zaradi tega ni bila v težavah. Urugvaj njenemu ritmu ni bil kos, brez prevelikega tveganja je Francija uveljavljala igro s stalnim pritiskom, pri čemer je bila zanesljiva in kompaktna tudi takrat, ko je izgubila žogo. Razumna je bila v narekovanju ritma, kar ji je omogočilo, da se ni utrudila, s čimer bo v polfinalu proti Belgiji razmeroma sveža.
Belgija je bila visoko motivirana, moštveno organizirana z vrhunskimi posamezniki. Brazilijo je strla na podoben način, kot je Liverpool v ligi prvakov Manchester City. Kompaktno se je branila na različnih delih igrišča in s presingom proti presingu onemogočila igro Brazilije. Lomila jo je z nasprotnimi napadi, ki jih Brazilci niso bili sposobni preprečiti. Brazilija je imela v prvem polčasu enak izziv kot vsa druga moštva, ki napadajo – kako izigrati tekmece v zgoščenem prostoru in preprečiti njihove nasprotne napade, v katerih so bili Lukaku, De Bruyne in Hazard neustavljivi. V ničemer ni bila uspešna. Ko je v drugem delu drugega polčasa povsem stisnila Belgijo, je zablestel vratar Courtois. Izkazalo se je, da sta odlična tehnika in vrhunska ustvarjalnost premalo. Brazilska igra ima preveč dotikov, igralci pretiravajo s podajami in vidna je bila pomanjkljiva organizacija igre. Brazilija ne izkorišča bliskovitih nasprotnih napadov in zanemarja obrambne naloge. Še vedno se igra nogomet, namesto, da bi dojela, da je nogomet razumna igra. Na splošno imajo Južnoameričani napram Evropejcem še eno pomanjkljivost – fizično. Manjka jim kakšen centimeter in kilogram več.
Razmerje med branjenjem in napadanjem, koliko lahko tvegaš, da boš nevaren in da boš čim manj nevaren za lastna vrata, so bile značilnosti dvoboja Anglije in Švedske. V tem je bila prepričljivejša Anglija, ki je skozi tekmo dajala vedeti, da je gospodar. S pritiskom je preprečevala švedske nasprotne napade. Angleži so bili hitrejši individualno in v gibanju žoge ter izrazito usmerjeni naprej.
Tekma med Rusijo in Hrvaško je bila dramatična, po kakovosti igre povprečna. Rusija je izvlekla maksimum. Selektor Čerčesov nima na voljo najboljšega kadra, iz njega pa je izvlekel maksimum. Hrvaška je boljša kot moštvo in v posameznikih. Rusi so odlično nadomeščali pomanjkljivosti z maksimalno motivacijo. V tekmi je bilo veliko tehničnih napak. Rusi so plačali davek pri streljanju enajstmetrovk, saj so potrošili preveč moči in bili zato manj zbrani. Na splošno Rusija zaostaja za Evropo, kar se vidi po načinu igre. Eden od razlogov je neusposobljen strokovni kader. Ima pa velik potencial, če se bo usmerila v razvoj trenerjev.
Francija je proti oslabljenemu Urugvaju brez Cavanija pokazala, da je lahko uspešna tudi z igro kontinuiranih napadov. Junak dvoboja proti Argentini Mbappe proti tekmečevi postavitvi ni prišel do izraza, ampak Francija zaradi tega ni bila v težavah. Urugvaj njenemu ritmu ni bil kos, brez prevelikega tveganja je Francija uveljavljala igro s stalnim pritiskom, pri čemer je bila zanesljiva in kompaktna tudi takrat, ko je izgubila žogo. Razumna je bila v narekovanju ritma, kar ji je omogočilo, da se ni utrudila, s čimer bo v polfinalu proti Belgiji razmeroma sveža.
Belgija je bila visoko motivirana, moštveno organizirana z vrhunskimi posamezniki. Brazilijo je strla na podoben način, kot je Liverpool v ligi prvakov Manchester City. Kompaktno se je branila na različnih delih igrišča in s presingom proti presingu onemogočila igro Brazilije. Lomila jo je z nasprotnimi napadi, ki jih Brazilci niso bili sposobni preprečiti. Brazilija je imela v prvem polčasu enak izziv kot vsa druga moštva, ki napadajo – kako izigrati tekmece v zgoščenem prostoru in preprečiti njihove nasprotne napade, v katerih so bili Lukaku, De Bruyne in Hazard neustavljivi. V ničemer ni bila uspešna. Ko je v drugem delu drugega polčasa povsem stisnila Belgijo, je zablestel vratar Courtois. Izkazalo se je, da sta odlična tehnika in vrhunska ustvarjalnost premalo. Brazilska igra ima preveč dotikov, igralci pretiravajo s podajami in vidna je bila pomanjkljiva organizacija igre. Brazilija ne izkorišča bliskovitih nasprotnih napadov in zanemarja obrambne naloge. Še vedno se igra nogomet, namesto, da bi dojela, da je nogomet razumna igra. Na splošno imajo Južnoameričani napram Evropejcem še eno pomanjkljivost – fizično. Manjka jim kakšen centimeter in kilogram več.
Razmerje med branjenjem in napadanjem, koliko lahko tvegaš, da boš nevaren in da boš čim manj nevaren za lastna vrata, so bile značilnosti dvoboja Anglije in Švedske. V tem je bila prepričljivejša Anglija, ki je skozi tekmo dajala vedeti, da je gospodar. S pritiskom je preprečevala švedske nasprotne napade. Angleži so bili hitrejši individualno in v gibanju žoge ter izrazito usmerjeni naprej.
Tekma med Rusijo in Hrvaško je bila dramatična, po kakovosti igre povprečna. Rusija je izvlekla maksimum. Selektor Čerčesov nima na voljo najboljšega kadra, iz njega pa je izvlekel maksimum. Hrvaška je boljša kot moštvo in v posameznikih. Rusi so odlično nadomeščali pomanjkljivosti z maksimalno motivacijo. V tekmi je bilo veliko tehničnih napak. Rusi so plačali davek pri streljanju enajstmetrovk, saj so potrošili preveč moči in bili zato manj zbrani. Na splošno Rusija zaostaja za Evropo, kar se vidi po načinu igre. Eden od razlogov je neusposobljen strokovni kader. Ima pa velik potencial, če se bo usmerila v razvoj trenerjev.
