Andraž Vehovar: Po prihodu v cilj prijata mastna pica in veliko pivo
Odkar si je nekdanji kajakaš Andraž Vehovar v Atlanti leta 1996 priveslal srebrno olimpijsko kolajno v slalomu na divjih vodah, je znano ime na Slovenskem. Ne samo zaradi dosežkov v vrhunskem športu. Svojčas se je podal v politične vode, ki pa so bile zanj preveč kalne, vsekakor bolj kot tiste na tacenskih brzicah, na katerih je dosegel tudi edino zmago v svetovnem pokalu. Leta 2014 je neuspešno kandidiral za predsednika Olimpijskega komiteja Slovenije, približno takrat se je z ženo Ano in tremi hčerkami preselil iz Ljubljane v idilično okolje Rudnika pri Radomljah pod kamniškimi vršaci. Tam je obnovil ogromno kmetijo in tam je sedež podjetja Berk-Vehovar Kompoziti, ki se ukvarja z inovacijami v kolesarstvu. Posel teče kot namazan, a tudi poslovnež Vehovar nikdar ni izgubil stika s športom in zdravim načinom življenja. Večkrat je pretekel maraton, imel je tudi obdobje triatlona in dobro ve, kako se stvarem streže.
Veliko je tem, o katerih bi se lahko pogovarjala, a ker gre za prilogo pred Ljubljanskim maratonom, se bova predvsem o teku na dolge proge. Se boste letos udeležili najbolj množične športne prireditve na Slovenskem?
Letos ne. Enkrat drugič z veseljem.
Koliko maratonov je za vami?
Pet. Dva v Ljubljani, dva v New Yorku in eden na Dunaju. Petkrat sem bil tudi na triatlonskem ironmanu, pri katerem 42-kilometrska tekaška razdalja sledi plavanju in kolesarjenju. Štirikrat v Celovcu in enkrat v Frankfurtu.
Kdaj ste maraton pretekli nazadnje?
To je bilo lani v New Yorku. Prijatelji so mi za 50. rojstni dan dali darilo, da sem šel z vso družino na izlet v New York. Jaz sem šel še teč, bilo je prelepo. Zadnjega ironmana pa sem se lotil že dolgo nazaj, leta 2014.
Pravite, da še niste končali maratonske kariere, kdaj se boste spet podali na cesto?
Ne vem še. Veste, tek mi počasi že predstavlja težave zaradi poškodb. Sem eden tistih, ki so se ujeli v past in nikdar niso znali preklopiti med vrhunskim športom in rekreacijo. Vsega sem se loteval na polno in to je terjalo davek na telesu. Tekel sem preveč in imel klasične poškodbe, povezane s pretiravanjem. »Pridelal« sem si plantarni fasciitis (vnetje tetive stopalnega loka), Mortonov nevron na stopalih, zaradi katerega sem tri leta težko hodil, kaj šele tekel. Zdaj tečem manj, veliko več sem na kolesu. Vseeno pa zelo rad tečem in zanesljivo bom šel še na kakšen maraton. Nimam pa še načrta. Gotovo pa bom naslednji maraton združil s turizmom, šel v kakšno lepo mesto, kamor bom odpeljal družino. Tudi ona mora imeti nekaj od tega.
Tako kot nazadnje v New Yorku.
Tako. Užival sem, ker sem ves maraton samo čakal na to, da bom v Centralnem parku pred ciljem srečal ob progi svoje punce. Bilo je fenomenalno.
Kdaj ste tekli v Ljubljani?
Drugič okrog leta 2014, morda 2015. Takrat sem želel preteči maraton pod tremi urami in mi je uspel čas 2:56, tako da sem bil vesel. Tri ure se mi je vedno zdela neka magična meja. Je pa maraton v Ljubljani precej zahteven, podobno kot v New Yorku. Časi so skoraj 10 minut slabši, kot bi bili sicer. Prvič pa sem bil na enem od prvih ljubljanskih maratonov okrog leta 2002, mislim, da je bil sedmi po vrsti. Takrat sem šel 3 ure 44. Tistega teka sem se lotil z veliko mero previdnosti in strahospoštovanja, ker nisem vedel, kaj me čaka. Nisem znal niti pravilno trenirati. Kakšnih trikrat na teden sem tekel in si rekel: »Okej, zdaj sem pripravljen.« In sem šel. Ravno zaradi tega sem maraton prav z lahkoto odtekel, ker sem prvi krog, takrat sta še bila dva kroga, tekel počasi in previdno, drugega pa bolj resno. Veliko moči mi je ostalo in sem prav užival.
Gotovo bom naslednji maraton združil s turizmom, šel v kakšno lepo mesto, kamor bom odpeljal družino. Tudi ona mora imeti nekaj od tega.
Rekli ste, da je Ljubljanski maraton precej zahteven, zakaj?
Težek se mi je zdel drugič. Spomnim se, da sem na tistem klančku pri Botaničnem vrtu kar hodil. Saj ne gre za neke vzpone, ampak na maratonu se ti pri vsakem odstotku naklona zdi, kot da greš na hrib.
Kaj bi torej iz izkušenj svetovali nekomu, ki razmišlja, da bi se prvič lotil maratona?
Moje izkušnje so precej enostavne. Ključna zadeva zame je bila vedno telesna teža. Od svojih profesionalnih športnih dni naprej pazim, da ohranjam neko osnovno telesno pripravljenost. Ves čas se ukvarjam s športom, tečem, kolesarim. Meni se na maraton ni preveč težko pripraviti. Potrebujem približno dva meseca priprav in ga brez težav odtečem. Opazil pa sem, da takoj, ko imam kakšne štiri kilograme preveč, se mi to zelo pozna, sploh v teh letih. Zato pazim, da takrat, ko se lotim priprav na maraton, telesno težo spustim na raven, na kateri čutim to cono udobja. Da obremenitve za sklepe niso prevelike. Enkrat na teden opravim zelo dolg tek, med 24 in 38 km, da telo navadim na obremenitev. V New Yorku sem naredil napako, ker je bilo za mano premalo dolgih tekov. Bil sem vrhunsko pripravljen, ampak nekje na 32. kilometru so me začele boleti dimlje. Nekaj časa sem moral hoditi. Je pa treba v zadnjem tednu ali dveh spuščati intenzivnost treningov.
V New Yorku mi je bilo zanimivo, kako se zvrst glasbe spreminja od četrti do četrti. Glasba v Bronxu je popolnoma drugačna kot v Queensu, na Manhattnu ali Brooklynu.
V primerjavi z drugim maratoni, kako gledate na razvoj ljubljanskega?
Ljubljanski maraton je ogromno napredoval. Je lep maraton. Ne vem, koliko je bilo v zadnjih letih gledalcev ob trasi, lahko pa ga primerjam z dunajskim. Ne morem pa ga primerjati z maratoni v Ameriki, New Yorkom, Bostonom ali Chicagom. V ZDA so to vedno mestni spektakli, od štarta do cilja navija na milijone ljudi. Samo na mostovih jih ni, drugače pa so povsod ob cesti. Tam so tovornjaki z bendi, v New Yorku mi je bilo zanimivo, kako se zvrst glasbe spreminja od četrti do četrti. Glasba v Bronxu je popolnoma drugačna kot v Queensu, na Manhattnu ali Brooklynu. Nekje poslušaš metal, drugje rap, rokenrol. Vsakemu, ki ima malo afinitete do teka, vedno rečem, da mora enkrat tudi to poskusiti.
Na Ljubljanski maraton boste še šli?
Bi še šel kdaj, ja. Bi se pa moral malo bolje pripraviti, kot sem se na newyorškega.
Pod tremi urami boste še kdaj šli?
Nemogoče. Bi si želel, ampak v mojih letih bi bilo to kar težko. Res pa je, da imam še iz časov vrhunskega športa ta hendikep, da ko enkrat štartam, mi »blesimeter«, kot mu rečem, odpove. Dobim steklene oči in enostavno grem. V New Yorku sem imel na polovici čas malo čez uro in pol. Pogledal sem na uro in si rekel: »O, Vehovar, to pa še gre, bravo!« Čez nekaj kilometrov sem že hodil. Na maratonu zelo hitro plačaš vsako neumnost.
Prvo pravilo je, da na maraton nikdar ne jemlješ stvari, ki jih nisi vajen. Če nisi užival gelov že prej, jih ne nosi na maraton, ker boš ves čas iskal stranišča.
Torej ni nobena sramota, če človek tudi malo hodi ...
Sploh ne. Vse je bolje, kot če odstopiš. Ena zanimivost za vaše bralce. Na štartu v New Yorku sta bila dva t. i. zajca s tablami, na katerih je pisalo 3 ure 30. Stal sem zraven njiju in sta rekla, da bosta tekla točno tri ure in pol. Tisti, ki bi radi dosegli takšen čas, tecite z nama. Tistim, ki bi radi šli hitreje, priporočava, da do polovice sledite nama in se potem odločite za močnejši tempo. Ker če boste začeli prehitro, vama jamčiva, da takrat, ko naju boste videli drugič, bo tudi zadnjič. Točno to se mi je zgodilo, rekel sem si, da ne morem teči tako počasi in šel naprej. Pri 30 kilometrih sta me ujela in nikdar ne bom pozabil možakarja, kako me je pogledal, ko je šel mimo ... Na koncu sem zaostal za zajcema kakšnih osem minut.
Kako je s hrano?
Ves čas je treba jesti. Kar komu prija. Prvo pravilo je, da na maraton nikdar ne jemlješ stvari, ki jih nisi vajen. Če nisi užival gelov že prej, jih ne nosi na maraton, ker boš ves čas iskal stranišča.
Pa s tekočino?
Jaz sem vedno pazil, da sem na vsaki okrepčilni postaji nekaj popil. Eno od pravil je, nikoli si ne stiskaj v usta skupaj gela in izotonika, gel vedno poplakni z vodo. Jaz v prvi tretjini maratona ne jemljem gela, ampak pijem samo izotonike. V nadaljevanju pa sem jemal gel na pol ure in se mi je odlično obneslo. Če sem tekel tri ure, sem vzel s sabo pet vrečk v torbici okrog pasu. Treba je tudi izbrati prave gele, eni imajo več kofeina in so bolj agresivni za želodec.
Kako spremljate čas?
Zdaj so ob progi že semaforji. Pred tem sem opazoval čase na vsakem kilometru. Ko sem šel v Ljubljani pod tremi urami, sem si pripravil zelo natančen načrt in se ga držal.
Kako pa je z ironmani, so ta leta za vami?
Bilo je preveč obremenjujoče, zato sem si tudi pridelal toliko poškodb. Pri teh letih si težko predstavljam, da bi se lahko sploh pripravil na nekaj takšnega. Nimam niti dovolj časa niti energije ob vseh drugih obveznostih. Treba je vedeti, da je ironman način življenja, vse mora biti podrejeno temu. Družina in vsi drugi se ti morajo prilagajati in to je v končni fazi skoraj sebično dejanje. Na maraton pa se lahko vsak, ki nima bistveno prevelike telesne teže in redno teče, pripravi v nekaj mesecih. Če se človek odloči za maraton pol leta prej, ima več kot dovolj časa za priprave. Težava pa je, če se moraš pred tem znebiti 10 kilogramov.
Tudi kolesarite veliko, pravite.
Rad kolesarim, malce tudi zaradi službe. Grem po dvakrat na teden, na leto naredim od 8000 do 10.000 kilometrov. Z vidika poškodb je kolesarjenje bolj zdravo kot tek, toda vzame bistveno več časa. Imam družbo kolesarskih zanesenjakov in prav fino se imamo. Uporabljam pa vse stvari, ki jih razvijamo v podjetju, sedeže, čevlje, oblačila, tudi kolesa že imamo.
Sodim med tekače, ki imajo radi čim bolj hladno vreme. Če bi padal sneg, bi bil najbolj srečen. Vročina me enostavno odreže.
Če se vrneva k teku, kako pomembna je oprema?
Zelo pomembna, posebej športni copati. Moj nasvet je, nosite čim bolj podložene superge. Naj vas ne zavedejo karakteristike, češ to so hitre superge ali pa lahke superge. Podplat mora biti debel. V New Yorku sem imel karbonske podplate in sem bil kar navdušen. Sprva sem bil zadržan, ampak po nasvetu Maruše Mišmaš Zrimšek in njenega moža, s katerima smo družinski prijatelji, sem jih obul. Ko sem stal na štartu, sem jima bil zares hvaležen, ker bi bil sicer edini brez karbonskih copat.
Ljubljanski maraton je v terminu, ko lahko sneži ali pa je vroče. Kako se obleči?
Sodim med tekače, ki imajo radi čim bolj hladno vreme. Če bi padal sneg, bi bil najbolj srečen. Vročina me enostavno odreže. V New Yorku je bilo lani za krompirjeve počitnice 24 stopinj in visoka vlažnost, zato sem vedel, da bom trpel. Na srečo pa nisem imel krčev, ki so me že znali zaustaviti predvsem na ironmanih. Vsako telo se odziva drugače, po navadi tekači vedo, kaj jim ustreza. Če je zjutraj prehladno, je med dolgim čakanjem dobro imeti kakšno staro puhovko in stare smučarske hlače. V mrazu telo hitro izgublja energijo. Do štarta ti mora biti toplo, med tekom pa je vsaj meni vedno vroče.
Koliko kalorij ali teže izgubite na maratonu?
Ne vem, nikdar nisem tega meril. Če izgubiš preveč teže, ni v redu, zato pravim, da je treba ves čas dovolj piti in jesti. Zaradi nekaj požirkov nihče ne bo prepočasi tekel, lahko pa se zgodi, da ne bo več tekel, če bo dehidriral.
Kakšen pa je občutek, ko naposled pridete skozi cilj?
Najbolj se spomnim prvega maratona v Ljubljani, ko sem bil resnično presrečen in ponosen, da sem zmogel 42 kilometrov. Ko sem se ukvarjal z ironmanom, se mi je zdel maraton krajši trening in nič posebnega. Drugič sem bil v Ljubljani ponosen, ker sem tekel pod tremi urami. Je pa vedno fino, ko je konec. Po takšnem naporu mi najbolj prija zelo mastna pica in veliko mrzlo pivo.
